Letnik: 1996_97 | Številka: 5 | Avtor/ica: Rok Jurič

BRACO DOBLEKAR

Mir, prijateljstvo, ljubezen

(Helidon, 1996)

Mir, prijateljstvo, ljubezen je cedejka, ki se umešča v zdajšnji jazzovski diapazon, čeprav je po glasbi, ki jo na njej najdemo, naravnana precej klasicistično. Seveda ob poznavanju razpršenosti postmodernega jazza, ko se prav od osemdesetih naprej kot vse močnejša struja pojavlja klasicizem, to ni nerazumljivo. Glasba Doblekarjeve cedejke se naslanja na tradicije bebopa, predvsem v njegovih lastnih skladbah, vendar ta bop ni tako oster in hlipajoče pikanten, kot je originalni - je mnogo bolj omehčan. Da, res je na mestu trditev Petra Amaliettija v coverju, da je čutiti west coast. K tej mehkobnosti, ki je sicer zgodovinsko posledica selitve jazza v hoolywoodske bele studijske orkestre petdesetih let, pa na Doblekarjevi cedejki mnogo prispevajo tudi latinski ritmi uvodne Bosse Janeza Gregorca ter precejšnja mehkost kitare Primoža Grašiča in klavirja Marka Petrušiča. Vendar - ali ne trkamo s to mehkobnostjo in poudarjeno fluidnostjo ritmov bolj na vrata hard-bopa kot k west coastu? K temu te napeljujem tudi z dejstvom o ne tako izrazitem individualnem soliranju, ki se umakne pogosto unisoni skupinski igri.

Doblekarjeva cedejka torej ne odpira novega polja v slovenskem jazzu, saj je be-bop v Sloveniji že dolgo znan, igran ter razumljen. Tudi s hard-bopom je tako. Vendar se je pri mnogih zdajšnjih poskusih ta slovenski jazz izkazal kot precej hirav in slinav okoli nosa, ta cedejka pa spada med tiste, ki odraslo zastopajo ti dve zvrsti. Doblekarjeva cedejka je prav dobra, poslušljiva, luštna, odigrana s čutnim žarom in zavezanostjo istemu bistvu - veliki Glasbi.

Doblekarjeva (in Grašičeva, Petrušičeva, Gromova ter Kaučičeva) cedejka te čaka v trgovini. Za domačo uporabo ti jo toplo priporočam. Naj na koncu predpičem le če dozo, tako kot pri arcnijah - po potrebi do trikrat na dan. Na poln ali prazen želodec.

Rok Jurič