HOVEN DROVEN

Grov

(Xource, 1996)

GARMARNA

Guds Spelemaen

(Massproduction, 1996)

Švedom Hoven Droven nikakor ne uspe dobiti bitke v studiu in prestaviti odrskih novometalno-folkerskih vragolij v CD ploščo. Ob snemanju prvenca (Hia Hia, 1994) je koproducenta in studijskega snemalca ob njihovih težkih kitarah zagrabila panika - in umazane zvoke je spravil globoko pod zvočno preprogo. Tokrat je po vsem sodeč dvignil belo zastavo in pustil skupini, da drvi in renči po svoje. Tako te ob uvodnih treh skladbah plošče Grov odnese s stola, saj na njih prvič na nosilcih zvoka worldmusic scene devetdesetih let trdnjava folk glasbe pade v naletu pristašev Mot"rhead (uvodni Slentbjenn je brez dvoma ena najbolj posrečenih navezav na njihovo bombardiranje) in Metallice, ki so se po čudnem naključju spajdašili še z vročimi soul-jazz pihalci. In pri tem se vsi skupaj lotevajo lokalnih folk oblik. Toda tri skladbe, žal, še niso vsa CD plošča. Hard rock - še posebej, če ga preganjajo duhovi progresivne fuzije - je lahko nevarna past. Tako se začne izdelek hitro vrteti v krogu, se izgubljati v visokoletečih (a duhomornih) zasnovah, jih ponavljati in se vleči, čeprav vsaj polovica skladb posamično prepriča. Hard rock + jazz rock + folk = oh, ja, pa smo spet pristali v prvi polovici sedemdesetih let. Podobno, kot z zadnjo ploščo Metallice. Kakor da bi Hoven Droven po preboju iz folkerske ječe zamikale višave progresivnega rocka v stilu Led Zeppelin, ki so pokopale že marsikatero skupino devetdesetih let. Tako želim prešernim skandinavskim norcem, ki so uspeli šokirati etno aristokracijo na osrednji konferenci/sejmu worldmusic zvokov Womex 1995 v Bruslju, več sreče in zdrave pameti na tretji plošči! Hkrati sem prepričan, da skupina na odru še vedno obvlada svoj neverjetni šus, in upam, da jo bomo lahko prej ali slej videli tudi pri nas.

Zato pa se omenjenim pastem z neverjetno lahkoto na (prav tako drugi) CD plošči Guds Spelemaen izogne doma že prehvaljena (največji up skandinavske folk scene leta 1996) švedska skupina Garmarna, ki jo počasi (Skandinavija je zaradi visokih stroškov prevozov izvajalcev podobno kot Balkan za osrednje evropske odre velik luksuz) odkriva tudi Evropa. Garmarna je ob prvem poslušanju le mlajša sestrica razvpite Hedningarne, saj podobno povezuje folk tradicijo in alter rockovske obrazce iz srede osemdesetih let. Kljub temu ni le njena pomlajšana različica. Njen prvi adut je mladost članov, ki so v drugi polovici osemdesetih let še kot srednješolci vneto padali na takratne alter rockovske valove. Tako so v primeri s temnovalovsko pogansko ubrano Hedningarno precej svetlejši, bolj zapeljivo pomladansko psihedelični (ali se če spomnite skupin Jesus & The Mary Chain ali pa kar "domorodnih" Sugarcubes in Leather Nun iz tistih časov?) in primerni tudi za ušesa MTV generacije. Na mračno zimo tokrat ne spominjajo duhovi Bauhaus, temveč zrelih Einstürzende Neubauten, ki pa se morajo ukloniti osrednjemu zaščitnemu znaku skupine - izjemno prodornemu in markantnemu glasu na prvi pogled krhke skandinavske deklice Emme H„rdelin, ki s folkovsko preprostim liričnim podajanjem (kakšen ameriško kozmični kolega bi ob njem napisal traktat o intimizmu) izniči vse morebitne art rockovske komplekse skupine. Garmarna tako ne bodo nikoli novi Cocteau Twins ali pa Nikolaja Caveovska. Na srečo! Če boste po srečnem naključju v kakšni od bližnjih (med Milanom in Monakovim) trgovin ugledali tole njihovo ploščo, je ne spustite iz rok.

Peter Barbarič