THE MEVLEVI ENSEMBLE

Mevlevi Ceremonial Music

(Water Lily Acoustics, 1995)

Džalal ad Din Rumi, rojen v afganistanskem Balkhu leta 1207, ni samo eden največjih svetovnih pesnikov, ampak je bil tudi ustanovitelj mistične sufijske ločine plešočih oziroma vrtečih se dervičev, ki ima sedež v turškem mestu Konya. Bistvo nekoč skrivnostnega obreda teh dervišev je vrtenje, s katerim skušajo na zavestni ravni posnemati "temeljno stanje našega obstoja". Poenostavljeno rečeno, se vse vrti: elektroni, planeti, osončja in galaksije, človeka pa pri življenju ohranja kroženje krvi po telesu. Derviš oziroma semazen torej skuša z vrtenjem doseči harmonijo z vsemi stvarmi v naravi, obenem pa priča o obstoju in veličini Stvarnika. Glasba je seveda duhovni in meditativni pripomoček za stik z Bogom. Na podlagi subtilnih melodij in tonskih načinov so jo dolga stoletja ustvarjale generacije skladateljev reda Mevlevi in danes predstavlja del klasične turške glasbe.

Plošča Mevlevi Ceremonial Music je izvrsten primer te bogate tradicije. Glasbo je v 18. stoletju napisal Ismail Dede Efendi, izvaja jo skupina štirinajstih glasbenikov, ki poleg glasov uporabljajo vrsto tradicionalnih turških instrumentov, kot so piščali (ney), lutnje (tambura, oud), citre (kanun), gosli (keman‡e) in bobni (kudum). Skoraj odveč je dodajati, da ima vsak izmed naštetih instrumentov v tej glasbi povsem določeno mistično vlogo.

Čeprav je mogoče danes dobiti veliko plošč s tovrstno glasbo, je Mevlevi Ceremonial Music najboljša od tistih, ki sem jih slišal. Ne samo, ker je glasba odlično izvedena, ampak tudi zato, ker vsebuje knjižico z natančnim popisom sufijskega obreda in s prevodi vseh besedil, in to poslušalcu omogoča, da se vsaj približno seznani z ezoteriko in duhovnim bogastvom sufijskega izročila. Če k temu dodam še izvrsten zvok, po katerem založba Water Lily Acoustics slovi, in dejstvo, da je bila glasba posneta v stari frančiškanski kapeli(!), dobimo ploščo, ki je pravi biser za vse ljubitelje turške tradicionalne glasbe.

Jure Potokar