TSHALA MUANA

Mutuashi

(Stern's Africa, 1996)

Čeprav je zairska glasba celo v najtrših plesnih trenutkih ženstvena in čeprav so imele ženske v tradicionalni glasbi enakovredno vlogo, so v Zairu ženske glasbenice prava redkost. Tshala Muana je celo dandanes edina zvezdnata rožica na travniku zairske glasbe. Odkar se je v štiridesetih letih pričel razraščati, so na njem uspevali predvsem moški. @enskam so dovolili plesati; da bi mogle igrati na inštrumente, jim ni padlo niti na rob pameti; tudi peli so moški; in celo vlogo spremljevalnih glasov so moški odločno zahtevali zase. Tako so se izpopolnili v "ženskem petju" (Papa Wemba je primer vrhunskega "ženskega petja"), da je bilo slišati, da so ženske potrebne le še za rojevanje novih glasbenikov, tržno uspešnost njihovih plošč in ustvarjanje novih zvezdnikov. Znano je, na primer, da so bile mlade kinšaške branjevke tiste, ki so leta 1953 prve zapazile genij Luamba Makiadija Franca, mu komaj petnajstletnemu nadele ime "Franco de mi Amor", in ga tako izločile iz gneče ustvarjalcev. Razvpiti ženskar Franco se jim je pozneje zahvalil z nekaj tako perverznimi besedili, da je moral zaradi njih celo v zapor, in s kujavim pritoževanjem nad ženskim slepomišenjem. Tudi glasbenic se je otepal in jim šele prav na koncu svoje kariere dovolil sodelovati z big bandom TP OK Jazz, v resnici šele na poslovilnem albumu For Ever, posnetem leta 1988. Svoj odnos do žensk pa je v tistih časih - Franco je skoraj zagotovo umiral zaradi aidsa - močno spremenil. Po zairskem glasbenem odru so v osemdesetih le zapihali sveži vetrovi, saj je večina umetnikov pričela ustvarjati v Evropi. A so bile spremembe prej poletne sape kot burje, zato je mogoče, da se je rojena pevka Tshala Muana, v rodni deželi Kasai že kot deklica znana z imenom Kraljica plesa Mutuaši, šele po nekaj letih poplesavanja z orkestrom M'Pongo Love zavedla, da je v resnici pevka. Pevka z zapeljivim glasom in pametjo v srcu. Svoje darove je prvič razgalila šele s skladbo Amina, posneto na Slonokoščeni obali, ki ni razvnela le Afrike, temveč smo jo lahko slišali tudi v Evropi. Opozorila nas je, da soukous ni edina zairska glasba, vredna strastnega plesa. Na albumu Mutuashi, s katerim - o tem sem prepričana - je ugnala v kozji rog celo Papo Wembo, ni pretrgala vezi z rodnim kasajskim zvokom, vendar ji je uspelo po žensko redefinirati staro ljubezen med mutuaškimi in afrokubanskimi ritmi. Ob božanju njenega glasu v skladbi Mulopo bi se omehčal celo osatov cvet.

Sonja Porle