Letnik: 1996_97 | Številka: 5 | Avtor/ica: Sonja Porle

REMMY ONGALA in ORCHESTRE SUPER MATIMILA

Sema

(Womad Select/Real World Music, 1996)

Oxfordski profesor mi je pripovedoval o letu dni življenja v odročni tanzanijski vasi. Avtomobil je vanjo zapeljal včasih trikrat, včasih nobenkrat na teden. Edina cesta v svet je bil Radio Tanzanija. Od takrat je minilo že trinajst let. Čeprav je spal v podobni hiši in jedel isto hrano kot vaščani, ga je z njimi povezovalo bolj malo. On se je namreč lahko najedel do sitega in vedel je, da lahko odpotuje, kadar se mu zahoče. Čeprav skromen, je bil bogat. Oni pa so bili skromni in zelo revni. Ker je pošten človek brez romantičnih utvar, je priznal, da je z vaščani v resnici delil le eno reč - vsi so oboževali glasbo Remmyja Ongale. Njim je glasba vlivala ponos, njega je opominjala, da mu ni dovoljeno pozabiti, da je svet krivično razpolovljen na tiste, ki imamo preveč, in tiste, ki imajo premalo. V Remmyjevih besedah namreč ni belih in črnih, moških in žensk, pomembnih in nepomembnih, ampak smo vsi le ljudje. Le da Remmy poje samo poštenim in časti samo dobre in srčne. A je že tako, da je med siromašnimi več dobrih in srčnih ljudi. Remmyjeva besedila, pravi nek pisec, so praznik tistih, ki žive na robu lakote in obupa - neukrotljiv duh človečnosti. Zato Remmy ni bil njihov zabavnoglasbeni zvezdnik, bil je Njihova zvezda - Njihov glas in pismo, naslovljeno na Njegov in Naš naslov. Evropejci stežka razumemo vplivnost Remmyjevih besedil v deželi, kjer je pričela nacionalna televizija delovati šele leta 1995. A morda to ni pomembno, saj zmoremo sprejeti njegovo glasbo, čeprav je Ongala ni prav nič prilagodil našemu okusu. Tudi na koncertih je vedno brezkompromisno enak, pa če igra v Queen Elizabeth Hallu, na beneškem karnevalu ali v afriškem baru. Na koncertih je tudi najmočnejši, saj z nastopom povzame bistvo afriške glasbe in filozofije, ki pravi, da je žalost in resnost življenja mogoče razumeti le s srečo in radostjo plesa. Plesa, ki je zaključek in novi začetek življenjskega kroga. Remmyjeva zadnja plošča Sema je izbor posnetkov iz dvanajstletne koncertne kariere Orchestra Super Matimila v Evropi in Tanzaniji. Vem, da Remmy niti ne ve, ali pa se mu ne zdi pomembno, da je v dvanajstih letih stiskanja črne pesti, ki je zvabljala na plesišče, zrasel v panafriško glasbeno zvezdo. Tisti deček, ki ga je ohranil v glasbi, namreč če vedno verjame, da "moramo danes skupaj plesati, da bomo znali jutri skupaj jokati". Vem tudi, da vsem tistim, ki jim je črni panter afriške glasbe enkrat oplazil srce, Seme ni potrebno priporočati. Rada bi jim samo povedala, da je končno izšla.

Sonja Porle