THE ROOTS

Illadelph Halflife

(Geffen, 1996)

Društvo življenja polnih poetov iz Philadelphie se je v srca slovenskih drugogodbenih obiskovalcev globoko usidralo s tistim nepozabnim, dobre tričetrt ure dolgim živim nastopom v Križankah. Zato bi moral podpisani zavoljo tako kasne ocene njihovega novega diskografskega izdelka vsaj za toliko časa poklekniti na koruzo in se posuti s pepelom. Še posebej, če vemo, da je izdelek Illadelph Halflife vrhunski v vseh pogledih.

Pionirji renesanse v živo igranega hip hopa se od začrtane poti ne oddaljujejo, so pa spremembe in drugačnosti v zvoku kljub temu dovolj opazne. Koreninarji so še vedno kaveljci, je pa njihova godba postala mehkejša in nežnejša v najboljšem in najlepšem možnem pomenu teh dveh besed. V refrenih je prisotnih več ženskih grl, ki svoje verze pojejo v najboljši maniri polnih ženstvenih vokalov, a kljub temu nikoli ne prestopijo praga kakšne karamelaste ali marcipanske slaščičarne. Pri ženskih kontributorkah nikakor ne smemo mimo ultra-groove nastopa Gurujeve varovanke Bahamadie v komadu Push Up Your Lighter. Tudi sama instrumentacija je za odtenek bolj 'smooth' kot v starih časih, pohvale letijo predvsem na bas in klaviature. O verbalnih spretnostih pri Korenincah ponavadi ni treba izgubljati besed: popolnoma jasno je namreč, da je Ahmir v sami špici pisanja besedil in njihove udejanitve. Njegova besedila so univerzalna, saj 'kasirajo' oboje: ulično kredibilnost in pohvale zahtevnejših konzumentov hip hop godbe. Če dodamo če hiperaktivnost pri snemanju video spotov (definitivni must!!! je njihov video What They Do?, genialno duhovita parodična analiza klišejev rapperske video produkcije) in pregovorno duhovitost zahvaljevanja na ovitkih plošč, potem lahko The Roots brez kančka slabe vesti označimo za bend, ki ga pravi hip hop še kako potrebuje v trenutni fake-gangsta zblojenosti. Shit is real!

Napo-Lee-Tano