CASSANDRA WILSON

New Moon Daughter

Blue Light 'Til Down

(Blue Note/Dallas, 1995/1993)

Štiridesetletna ameriška pevka Cassandra Wilson, rojena v Jacksonu v Mississippiju, je v dvajsetletni karieri počela marsikaj. Začela je z oponašanjem Joni Mitchell, nadaljevala pri avantgardistu Henryju Threadgillu, v osemdesetih pa pela v eksperimentalnem newyorškem jazz-funk kolektivu M-BASE. Toda kljub očitnim glasovnim kvalitetam ni dosegala posebnega uspeha, kajti njeni albumi so bili navadno kompromis med tradicionalnim jazzovskim petjem in vplivi funka in rapa.

Dokler ni leta 1993 spoznala gradbenika(!) Craiga Streeta, ki je postal njen producent, in posnela plošče Blue Light 'Til Down. Nanjo je uvrstila nenavadno mešanico jazzovskih standardov in lastnih skladb, pa tudi klasik bluesa (Robert Johnson) in popa (Joni Mitchell, Van Morrison). Aranžmaji, pri katerih ji je pomagal kitarist Brandon Ross, in uporabljeni akustični, večinoma strunski instrumenti so nudili nevsiljivo podlago njenim izvrstnim vokalnim interpretacijam. Manj konservativni kritiki so jo navdušeno hvalili, ljudje pa so že prvo leto kupili 100.000 plošč.

Plošča New Moon Daughter je seveda logično, obenem pa v vseh pogledih zrelejše nadaljevanje. Izbor skladb je podobno eklektičen (poleg lastnih še U2, Monkees, Hoagy Carmichael, Hank Williams, Neil Young, Robert Johnson, Son House), aranžmaji učinkovitejši in preprostejši, interpretacije prepričljivejše, Cassandrin gibki in temačni kontraalt, za katerega pravijo, da spominja na blatni Misisipi, pa je še zapeljivejši.

New Moon Daughter morda res ni jazzovska plošča, gotovo pa je - z glasbenega in z zvočnega stališča - ena najboljših, kar sem jih slišal v zadnjih letih, in prav nenavadno je, da je tudi izjemno uspešna. Od izida (sredi leta 1996, čeprav nosi zavajajočo letnico 1995) do zdaj si jo je kupilo več kot 300.000 ljudi. Prepričan sem, da jo vsi še vedno z veseljem poslušajo.

Jure Potokar