Barbara Jernejčič

Veliki pevci so veliki ljudje!

Mlada, 25-letna Ljubljančanka Barbara Jernejčič je od leta 1991 študentka na graški Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost, kjer je z odliko končala zborovsko dirigiranje in si pridobila naziv magistra umetnosti. Sedaj je na specialnem študiju solo petja, glasbeno dramskega upodabljanja.

Na Srednji glasbeni in baletni šoli si končala študij kitare pri Tomažu Šeguli. Kako to, da si se potem odločila za študij zborovskega dirigiranja in celo solo petja?

Moje življenje je življenje naključij. Kot deklica sem si želela igrati klavir. To je bila zares neustavljiva želja, a starši me niso jemali resno. Zelo pogosto sem se namreč lotila stvari, ki sem jih nato hitro opustila. Naključje je hotelo, da sem začela igrati kitaro, želja po igranju klavirja pa je žal ostala neizpolnjena. Za srednjo glasbeno šolo sem se odločila čez noč, čeprav sem vedela, da kitara ni moja prihodnost. Vse življenje sem tudi pela v pevskih zborih. Sama sem vodila cerkveni mladinski zbor na Rakovniku. Verjetno me je to spodbudilo, da sem se odločila za dirigiranje. In tako sem šla v Graz.

Kakšen je študij zborovskega dirigiranja? Pri nas tovrstnega študija ne poznamo.

Študij dirigiranja traja šest let. Oddelek ima okoli dvajset študentov. Vsako leto jih sprejmejo največ šest, v mojem letniku smo bili štirje, končala pa sem doslej samo jaz. Zanimivo je, da je na oddelku polovica deklet. Avstrijcev je malo, graška šola je predvsem šola tujcev. V prvih dveh letih študija si pridobiš širok spekter znanja iz zborovskega in orkestrskega dirigiranja, harmonije, kontrapunkta, solfeggia, glasbene zgodovine, solo petja in klavirja. Po dveh letih imaš klavzuro. Diploma ti omogoča nadaljnji študij, ki traja štiri leta. Odločiš se lahko med zborovskim ali orkestrskim dirigiranjem. Med obema pravzaprav ni velikih razlik. Še vedno so glavni predmeti dirigiranje, solo petje in klavir. Na koncu obeh moraš izvesti delo z zborom in orkestrom. Sama sem za diplomski nastop izvedla Mozartov Requiem. Ko napišeš še magistrsko delo, si pridobiš naziv magistra umetnosti. Študij zborovskega dirigiranja mi je dal zelo veliko znanja, vendar zame pomeni le prehod k študiju petja.

V čem misliš, da se študij glasbe v Grazu razlikuje od študija pri nas?

Sprejemni izpit na graško Visoko šolo je precej klasičen. Ker Avstrija nima srednje glasbene šole, je raven znanja glasbene teorije precej nizka, zlasti pri inštrumentalistih. Moraš pa toliko bolje igrati. Pomanjkljivo znanje hitro nadomestijo. Ogromno je predmetov, ki širijo obzorje - jeziki, liturgika, gregorijanski koral... Ljubljanska srednja glasbena šola lahko da izredno veliko znanja, ne vem pa, kakšen je študij na naši akademiji, zato težko primerjam. Lahko rečem le to, da tudi v tujini ni vse zlato, kar se sveti.

Pri študiju te je pot zanesla tudi nekoliko v stran...

Kot zborovska dirigentka sem imela tudi predmet solo petje. Profesor Karl Ernst Hoffmann, ki me je poučeval zborovsko dirigiranje in solo petje, mi je svetoval, naj dirigiranje opustim in se raje odločim za petje. Sama sem študij hotela končati predvsem zaradi staršev, ki me finančno podpirajo, ter tveganja, ki je pri študiju petja veliko. Dirigiranje sem želela končati v najkrajšem času, da bi se tako lahko čim prej posvetila samo petju. Po diplomi sem se vpisala v šolo glasbeno dramskega upodabljanja, ki traja tri leta. Pri profesorju se petja učim privatno, ker ti šola ne dodeli profesorja. Biti moraš že popolnoma samostojen. Želim si pridobiti predvsem izkušenj na odru. Ta šola je operni studio, pravzaprav opera v malem, kjer pripravljamo javne predstave. Šola ima tudi svoj abonma. V aprilu načrtujemo premiero Mozartove Figarove svatbe, kjer bom pela Cerubina. Pri predstavi bomo sodelovali kar trije Slovenci! Predstava bo imela devet ponovitev. Naslednje leto bomo dobili novo gledališče s petsto sedeži in takrat bomo v enem tednu izvedli pet Mozartovih oper, vsak večer eno. Po treh letih šolanja moraš predstaviti šest vlog in s tem si pridobiš naziv operni pevec.

Te bolj zanima opera ali samospev?

Zanima me oboje. Program za koncerte izbiram sama, vedno pa se posvetujem s profesorjem. Zelo rada imam Wolfa. Njegove skladbe so prave male opere. Takoj, ko sem ga začela peti, sem vedela, da mi leži. Tudi dvajseto stoletje mi je blizu, zlasti Slovenci - Šivic, Lipovšek, Jež. Ti samospevi dopuščajo nekoliko več svobode in so zelo izvirni. V operi se je težje opredeliti, ker sem še premlada in ne vem, kam se bom razvila.

Čeprav stopaš na pot pevske solistke, še vedno poješ v zboru.

Že od šestega leta pojem v zboru in lahko rečem, da sem rasla skupaj z njim. Pojem v vokalni skupini Canticum, ki jo vodi Jože Fürst. Mislim, da bi se vsak solo pevec lahko s tem veliko naučil, čeprav so mnogi mnenja, da je petje v zboru škodljivo. Sama menim drugače. V zboru se, če si pameten, ne naprezaš. Tu preskušaš glas, kaj zmoreš in česa ne. Prav tako se mi zdi zbor pomemben za skupno muziciranje. Če si vedno le solist, imaš lahko v operi silne težave, zlasti v ansamblih. Najhuje, kar se pevcu lahko zgodi, je to, da ne zna poslušati drugih. Prav zato sama sodelujem, kjer je mogoče. Pred kratkim sem skupaj s petimi solisti (vsi so že priznani operni pevci) nastopila v izvedbi vseh štirih zvezkov Schumannovih Balad in romanc. Prav krasno je bilo muzicirati! Decembra gremo v Kairo. Pojem tudi v profesionalnem zboru Cantus. V njem pojejo solo pevci in solopevski pedagogi. To ni zbor s stalno zasedbo - odvisna je od projekta. Tovrstnih zborov je v Avstriji veliko. Avstrija ima le en zbor s stalno zasedbo, to je Schőnberg Chor na Dunaju.

Si lanskoletna prvonagrajenka tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije.

Šele sedaj se zavedam, da bi zelo težko prišla v slovenski prostor, če se ne bi udeležila tekmovanja. Ko greš študirat v tujino, preprosto izgubiš vse stike. Dejansko so prav tekmovanja tista, ki ti odprejo pot navzgor. Ljudje te spoznajo, govorijo o tebi. Lani sem tekmovala tudi v Gorici, prišla v finale in bila na koncu četrta, o tem se je govorilo tudi na italijanski radijski postaji.

Se nameravaš po koncu študija petja vrniti domov?

Ne, tega si ne želim. V Sloveniji bi bila rada vedno le nekoliko prisotna, rada bi kdaj pela z domačim orkestrom in imela večere samospevov. Za vedno pa se ne bi vrnila, saj mislim, da v Sloveniji ne moreš doseči tega, kar lahko dosežeš v tujini. Ne moreš se razvijati, kot bi se moral, ker ni profesorjev, ki bi ti to lahko nudili. Ljudje te ne znajo ceniti, vsi se počutijo ogrožene. V Avstriji lahko skoraj živiš od oratorijev in maš. Vsaka večja cerkev ima zbor in orkester. Soliste najemajo. Na Dunaju je tega še več kot v Grazu. Pri nas tega sploh ni, peti moraš v operi ali poučevati. Žalosti me tudi, da me Slovenija za študij ni bila pripravljena finančno podpreti. Sem edina solo pevka tekmovanja, ki ni dobila nobene finančne pomoči. Glede na to, da v Sloveniji ni študija zborovskega dirigiranja, bi lahko imeli več posluha zame. Tudi v Avstriji je težko dobiti štipendijo, če pa bi jo dobila, bi bila zelo vezana na šolo. Peti bi morala vse, kar bi mi dali, jaz pa tega nočem.

Ali ni pedagoški poklic tudi lep?

Je, toda zdi se mi, da je poučevanje solo petja zelo zahtevno. Ne vem, ali bi to tudi sama kdaj počela. Občudujem svojega profesorja. Pedagog in študent si morata najprej zaupati, pedagog pa mora biti strahotno potrpežljiv, da zna ob pravem času povedati tisto, za kar si zrel. To je ta velika umetnost! Profesor Hoffmann je izredno velik človek. Za mojo kariero veliko pomeni in takega človeka verjetno ne bom več srečala! Ne samo, da je super profesor in da ima diplomo iz dirigiranja, klavirja, kompozicije in petja, je tudi enkraten človek.

Udeležila si se poletnega tečaja, ki ga je imela Marijana Lipovšek skupaj z možem Alfredom Burgstallerjem.

Pred dvema letoma sem izvedela za ta tečaj. Zelo sem si želela tja in plačilo tečaja je bilo darilo mojih staršev za diplomo. Salzburg me je navdahnil. Marijanin mož je z nami delal tehniko, ona interpretacijo, ki smo se je vsi navzeli. Naravnost zastrupila nas je s samospevom. Marijana je čudovit človek. Mislim, da so veliki ljudje preprosti ljudje! Njena veličina se je pokazala predvsem v tem, da ni delala razlik med študenti. Vedeti pa nam je dala, kako težak je pevski poklic. Koliko truda je vloženega v en sam samospev! Šele takrat sem spoznala, kaj pomeni interpretacija samospeva. Po štirinajstih dneh tečaja smo bili ena družina, kar težko nam je bilo iti narazen. Tudi letos bosta imela tečaj, a žal mi finance ne bodo omogočale udeležbe. Udeležila pa se bom tekmovanja na Norveškem.

In kako naprej?

Vedno imam cilje, nikoli pa si ne delam utvar. Predvsem zaupam vase, tudi na odru. Občinstvo me stimulira. Glas odraža tvojo notranjost, zato moraš biti zelo samozavesten. Veliko moraš delati na sebi, drugače ne zdržiš pritiskov in stresov, ki jih prinaša pevski poklic. Sama se predvsem ne ženem preveč, bo že prišel moj čas. Kadar koli pevec začne, je premlad, če je nepazljiv, lahko propade. Kot pevec se razvijaš vse življenje, toda mnogi profesorji, predvsem pa režiserji in dirigenti v šolah tega niso sposobni povsem razumeti. Premalo mislijo na študente. Vedno moraš narediti tisto, kar je zate najboljše. Gledati moraš najprej nase in šele nato na druge, ter misliti naprej in ne le na sedanji trenutek. Želim se še izpopolniti v petju in razširiti repertoar, potem pa stopiti do agentov. V Avstriji lahko do vlog prideš le prek njih. Če jim ustrezaš, te ponudijo opernim hišam. Opera v Grazu ti odpre pot naprej. Kljub vsemu pa na Slovenijo ne bom pozabila!

Srečno, Barbara!

Marjeta Gerkšič