Slowind

Slovensko- islandski vetrovi v Belgiji

Slovenski pihalni kvintet Slowind, ki ga sestavljajo Aleš Kacjan, Matej Šarc, Jure Jenko, Metod Tomac in Paolo Caligaris sta Glasbeni mladini Slovenije in Belgije povabili k sodelovanju. O vtisih s turneje po Belgiji govorita Matej in Aleš.

Poročilo o vaši uspešni turneji po Belgiji in še posebej o izjemnem koncertu na festivalu Ars Musica nam je v Slovenijo poslal dopisnik RTV Slovenija Edo Žitnik. Pravzprav se zelo redko zgodi, da dopisnik iz tujine pripravi posebno novinarsko poročilo o koncertu klasične glasbe, še bolj redke pa so verjetno informacije o dosežkih Glasbene mladine. Ob zanimivi vesti iz tujine pri nacionalnem televizijskem dnevniku, pa me je malo presenetila novinarjeva izjava, da bi se morali "fantje" odpraviti na pot z več gradiva. Kakšno gradivo je imel v mislih?

A. K.: Moram priznati, da se zaradi drugih obveznosti po koncertu z njim nisem pogovarjal, ampak mislim, da ima le deloma prav. Kar se tiče našega propagandnega gradiva naj povem, da je tik pred izidom. Dokler ne izide pa o njem še ne bi govoril, ker je čisto drugačen kot vsi ostali do zdaj. Žal ni izšel pred turnejo. Glede prospektov Slovenije pa mislim, da imamo pri nas urad za promocijo, ki naj bi se tem stvarem posvečal. V Belgijo smo prišli na koncert in smo svoje odigrali. Smo pa izjemno hvaležni gospodu Žitniku, da se je na tem koncertu oglasil, g. Deklevi, da ga je na koncert povabil in RTV Sloveniji, da je to pokrila s svojim poročanjem na Radiu Slovenija.

Najpomembnejša točka turneje je bil prav gotovo nastop na mednarodnem festivalu sodobne glasbe; ta je v Bruslju že tradicionalen, imenuje pa se Ars musica. Kako je prišlo do vabila?

A. K.: Do tega vabila je prišlo na koncertu ob 25. obletnici Glasbene mladine Slovenije. Takrat smo igrali še v Triu Slowind, poleg mene sta bila v zasedbi klarinetist Jure Jenko in fagotist Zoran Mitev. Takrat nas je na koncertu slišal generalni sekretar Glasbene mladine Belgije in glede na to, kako smo igrali, smo dobili vabilo, da obiščemo Belgijo in tam pripravimo turnejo za njihovo Glasbeno mladino.

Imeli ste zelo natrpan urnik,.nepričakovano ste morali zamenjati fagotista, v zadnjem hipu se vam je pridružil islandski fagotist Brjan Ingason in postali ste mednarodna zasedba. Kako vam je uspelo naštudirati tako zahteven program?

M. Š. To je bila dejansko severnoatlantska zveza v najširšem pomenu besede. Nekaj časa sem živel na Islandiji in tam tudi spoznal Brjana. Dobili smo ga takorekoč v zadnjem trenutku, ko smo po številnih klicih po Evropi (mislim, da sem sam poklical okoli 390 fagotistov) prejeli pozitiven odgovor. Na našo srečo je islandski simfonični orkester že teden pred prazniki začel z velikonočnimi počitnicami. Brjan je bil prost in je prišel v Belgijo. Takoj smo začeli z vajami. Še pravi čas smo se dogovorili, da poletimo dan pred prvim koncertom, kar se je močno obrestovalo. Stoodstotno smo izkoristili prosti dan in pripravili najnujnejše za začetek - program, ki smo ga igrali naslednji dan. Nedelja je bila spet prosta in izkoristili smo jo za pripravo na šolske koncerte. Koncert na festivalu Ars Musica je zahteval specifičen program. Glavni gost letošnjega festivala je bil George Ligeti in prosili so nas, da bi ob tej priložnosti izvajali dve njegovi skladbi za pihalni kvintet: Šest bagatel in Deset skladb za pihalni kvintet. Šest bagatel je imel fagotist že na programu, igral jih je na Islandiji. Deset skladb se po težavnosti skupnega muziciranja sicer ne more primerjati z bagatelami, posamezni solistični parti pa so zelo zahtevni. Prav fagotistični del predstavlja enega najtežjih. Brjan si je v Islandiji takoj priskrbel note pri slavnem pihalnemu kvintetu Reykjavik, vendar so ga opozorili, da mu v tako kratkem času prav gotovo ne bo uspelo pripraviti te skladbe. Povedali so mu, da so skladbo vadili toliko časa, da so jo znali že na pamet, preden so jo prvič izvajali. Seveda smo jo tudi mi pošteno pilili, preden smo prišli v Belgijo. Je pa bistveno lažje, če štirje člani kvitneta natančno poznajo skladbo in vedo, kako usmeriti petega. Fagotist je bil zelo zadovoljen z nami, z našo usklajenostjo in tudi mi štirje smo bili navdušeni nad njim.

Glede na to, da ste bili mednarodna zasedba, kateri je bil poleg glasbe vaš sporazumevalni jezik?

M. Š.: No, lahko bi celo trdil, da je bila to islandščina. Ker smo bili v večini navdušenci nad islanščino, je bil po demokratični poti izbran islandski jezik...

Ali je bil skladatelj Ligeti prisoten na vašem bruseljskem koncertu?

M. Š.: Žal, ne. Ozračje je bilo kar močno naelektreno, saj so Ligetija v Bruslju pričakovali dan pred našim koncertom. V palači lepih umetnosti je koncertiral orkester Philharmonia iz Londona pod taktirko Esse Pekke Salonena, Frank Peter Zimmerman pa je z njimi izvajal Ligetijev zadnji violinski koncert, napisan pred približno petimi leti.Za nas je bil to dogodek "brez primere" v vsej naši poslušalski karieri. Predvideno je bilo, da bo imel Ligeti pred koncertom intervju kot gost uvoda v koncert, kot je to navada na koncertnih odrih v zahodni Evropi in Ameriki, kjer so srečanja s komponisti nekaj utečenega. V zadnjem trenutku pa smo izvedeli, da Ligetija sploh ne bo v Bruselj. Tako je odpladlo srečanje, ki smo si ga tako želeli. Če že ne bi mogel priti na koncert, bi se lahko domenili za skupno vajo in tako dobili informacije iz prve roke.

Z Ligetijevimi Bagatelami ste začeli bruseljski koncert. Ali ste prvo bagatelo uporabili tudi na šolskih koncertih za mlade belgijske poslušalce? Kako ste sploh oblikovali šolski program?

A. K.: Na šolskem koncertu smo najprej zaigrali prvo bagatelo, nato je Matej v izredno šarmantnem in profesionalno izdelanem nastopu (kot so nam povedali organizatorji in občinstvo, tudi v odlični in tekoči francoščini) predstavil glasbeni program, državo iz katere prihajamo, glasbenike, in vse tiste glasbene elemente, ki sodijo na tak koncert.

M. Š.: ...z malo šolskega prizvoka. Sicer pa začeti ni bilo lahko. Pred pubertetniki še nisem imel priložnosti nastopati v francoščini. No, rekel bi, da so morda samo še intelektualci "hujša kategorija" poslušalcev.

Kako pa ste predstvljali deželo, iz katere prihajate?

M. Š.:Moram priznati, da je Glasbena mladina kar dobro pripravila mlado občinstvo na nas, na našo deželo. Izdali so zloženko s sliko našega kvinteta, predstavitvijo vseh pihalnih instrumentov, podatki o naši deželi, o našem glavnem mestu. No, nekaj podrobnosti pa smo še dodali. Bolj primerno se mi je zdelo poudarjati nekaj, s čimer se resnično lahko pohvalimo, in to je naša tradicija filharmonikovanja. Na široko smo jim odprli usta s podatkom, da je bila v Ljubljani že leta 1701 ustanovljena Accademia Philcharmonicorum, in da se s tem ukvarjamo že veliko dlje kot oni. Predstavili smo jim slovenske skladatelje, naše glasbeno življenje in mislim, da so s teh koncertov odšli bolj poučeni in razsvetljeni.

Kateri ansambli in solisti so v tem glasbenomladinskem ciklusu pred vami že nastopali?

M. Š.: Že v Ljubljano smo dobili zajetno mapo, kjer smo zasledil izredno pestro gradivo od etno glasbe, jazzovskih ansamblov do vrhunskih klasičnih solistov. Nastopali so razni nagrajenci tekmovanj, taka turneja je namreč lahko tudi uspšen začetek mednarodne kariere. Po šolah tako lahko dobijo izjemno široko paleto glasbe, ki nas obdaja, ne samo klasične. Tako da mladina ni preveč zamorjena samo s klasiko in glasbeni pouk končno ni videti le kot misijonarsko poslanstvo.

A. K.: Takšen bi pravzaprav moral biti povsod.

Katere šole ste obiskovali in kakšno je bilo vaše občinstvo?

M.Š.:Različno. Začeli smo s srednješolskim občinstvom, s šolo za design .To je bila izjemno velika šola, z veliko dvorano, pogoji za klepetanje so bili idealni in tam se je odvijal naš prvi koncert. Skupaj z Juretom sva se lotila uvoda in moram priznati, da nihče izmed nas ni bil preveč navdušen nad potekom prvega koncerta. V tistih prvih dneh smo pogrešali kanček pomoči s strani belgijske Glasbene mladine. Vse so prepustili nam in rekli, bodite malo zabavni in raje preveč ne igrajte, ampak še kaj povejte. No, po dveh, treh koncertih ni bilo več težav.

A. K.: Veliko koncertov smo imeli na glasbenih šolah, kjer je bila odlična publika. Spominjam se nekega koncerta, kjer so bili obiskovalci tudi starejši ljudje, ki hodijo na privatne ure. Skoraj vedno smo imeli izjemen odziv občinstva. To je bilo za nas zelo pomembno, najbolj pa seveda za Mateja, ker je moral z njimi komunicirati.

Kakšno pa je bilo občinstvo na koncertu Ars Musica: Igrali ste v muzeju, v dvorani, ki velja za akustično zelo zanimivo. Predvsem me zanima, kako so se poslušalci odzvali na Globokarjevo skladbo?

M. Š.: Odziv je bil fantastičen. To je bila zelo specifična publika. Igrali smo na opoldanskem koncertu, na katerega hodi stalno občinstvo.Igrali smo v klasičnem ambientu, v muzeju, strop pa je bil steklen: skozenj je prihajala sončna svetloba, rahlo modificirana in tako ustvarjala zelo "sfumatirano" atmofsefo, mešanico starega in novega. Glasba se je odlično prilegala temu prostoru. Koncert smo začeli s Šestimi bagatelami in nadaljevali z Desetimi skladbami Georga Ligetija, nato je sledil odmor in za njim Discours Vinka Globokarja. Tudi to delo smo sicer v krajši različici izvajali na večini šolskih koncertov kot vzorec glasbe 20. stoletja in ta skladba je že med mladino doživljala neverjeten uspeh. Globokarjeva glasba je zelo konkretna, saj je poleg glasbe tudi veliko psihologije in tudi neke vrste gledališča (gibanje na odru, komunikacija). Publika, ki je vajena glasbe 20. stoletja, je sprejela skladbo kot nekaj samoumevnega, celo prisrčnega. Kot bi npr. zdajle v Ljubljani izvajali simfonijo Johanna Christianna Bacha.

A. K.: Da smo igrali Vinka Globokarja, se jim je zdelo nekaj povsem običajnega. Tam ga vsi zelo dobro poznajo in cenijo.

Torej to nikakor ni bil šok za občinstvo?

A. K.: Nobenega šoka ni bilo, no morda le to, da smo mi to tako dobro zaigrali.

Igrali ste torej tudi slovenske skladbe, še posebej na mladinskih koncertih.

A. K.: Igrali smo dela Uroša Rojka - Ottoki in naš klasični slovenski kvintet Primoža Ramovša iz njegovega zgodnjega obdobja. Ta dela smo vključevali kot "prezentacijo" naše slovenske glasbe v šolske koncerte.

Je Uroš Rojko napisal Ottoke prav za vas?

M. Š.: Ne, napisal jih je za ansambel Avanture iz Freiburga. Je pa res, da smo takoj po krstni izvedbi tega kvinteta dobili note in se lotili študija skladbe. Je zelo komplicirana in zelo efektna. Videti je določene paralele med Desetimi skladbami Georga Ligetija in Osmimi skladbami Uroša Rojka, konec koncev je bil Rojko nekaj časa tudi Ligetijev študent. Vendar pa je Uroš neke vrste osnovno idejo, ki ni kopija Ligetijeve, neverjetno razvil, zakompliciral in ustvaril zgoščenost petih glasov, ritmov, barv. Uporabil je tudi vse možne kombinacije instrumentov.

Belgijski organizatorji so ob predstavitvi slovenskih del verjetno želeli slišati tudi kakšno skladbo domačega, belgijskega ustvarjalca...

M. Š.: Ne, zelo zanimivo je, da smo bili kar presnečni nad tem, kako so Belgijci "nezavedni" do svoje glasbe. Že na festivalu Ars Musica je bilo malo belgijskih skladateljev, malo pa je bilo tudi njihovih poustvarjalcev. Le z enim njihovim ansamblom (Ensemble Nouvelle) smo navezali stike. Belgijske ustvarjalnosti spoloh nismo zaznali. Glavni skladatelji festivala so bili George Ligeti, George Benjamin, Luigi Nono, o njih so pripravili ogromno gradiva. Zanimivo je bilo tudi to, da v večini glasbenih šol, kaj šele v osnovnih šolah, ne vedo tako rekoč ničesar o glasbi svoje dežele. Poskušal sem ustvariti most med slovensko in belgijsko ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo na ta način, da sem jih vprašal, če mi lahko povedo, kaj se v Belgiji dogaja, ker smo prvič tu, ne poznamo njihove glasbene "scene", in želimo izvedeti ime kakšnega skladatelja ali glasbenika. Na neverjetnem številu šol na to ni bilo odgovora, kar smejati so se začeli in opazili smo takšno podcenjevanje samih sebe, da se nam je "kar milo storilo." Najbolj pogost odgovor je bil Tilemans in Brel, na najvišji ravni Adolf Sax. Kot sem prej hvalil njihovo odprtost vsemu svetu, pa je bilo na drugi strani premalo njihove lastne predstavitve.

Kaja Šivic in Veronika Brvar