Rock katakombe

Detroitski blitzkrieg

Glasbeni Detroit nima za seboj le ukoreninjene tradicije bluesa ter ne pozna le zakladnice črnega soula založbe Motown in bele kitarske rock revolucije. Je pa res, da je vpliv črnega in belega pustil pečat tudi na detroitskih rockovskih sodobnikih. Prebijanje s tradicijo bluesa v omamne motown ritme in zadete kitarske revolucije je rodilo generacijo rockovskih glasbenikov z mladostnim punk izbruhom, ki ji je sledila sodobna zrelost.

Brezkompromisno mešanje in trdovratna raba belih in črnih glasbenih elementov, spogledovanje z narkotiki in revolucijo, trdo življenje v delavskem neperspektivnem in brezizhodnem ozračju ter nenehno stičišče ruralnega z urbanim in črnega z belim so postavili na noge močno, večplastno glasbeno sozvočje mesta Detroit. To industrijsko mesto je prišlo v zgodovino rocka predvsem zaradi močnega črnega zvoka Motown in bele radikalnosti zastavonoš Stooges in MC5. V detroitsko kislo prst so globoko zasajena semena moči in tegob, politične angažiranosti in trdih ritmov bele in črne kulture. Ni ga pravega rockerja, ki si vsaj enkrat v življenju ni zavrtel plošče Stooges in MC5, katerih silovitost in brezčasnost spozna sproti vsaka generacija. Obe skupini sta izhodiščna kanala za normalno razumevanje punk izbruha konec 70-ih. Prav šablonsko pisunarstvo o enem od največjih rockovskih dogodkov prevečkrat prikrije značilnosti detroitske lokalne scene, obenem pa tudi zamegli izzivalnost početja Stooges in MC5 za tedanji čas in prihodnost. Brez teh dveh skupin ter tudi brez dotika črne struje se ne moremo spustiti v dogajanje na tej mičigenski sceni, ki so ji omenjeni še danes v krvi.

Na začetku 80-ih so se tla Detroita ponovno zatresla, z vso močjo je udaril hard corovski val, ki ga je sodobnik Tesco Vee okarakteriziral kot Motor City Blitzkrieg. Zavrtelo se je v rock klubu Freezer, kjer so nastopile skupine, kot sta Misfits in Minor Threat, ki sta bili neposredna zveza z ameriško sceno nasploh. Negative Approach in McDonalds sta bili motor detroitskega dogajanja. Slednji so spisali lokalno hard core himno Mack Fucks Up The Scene At The Freezer, s katero so zapečatili pomen rock kluba Freezer za detroitsko punk sceno. Iz Ohia v Detroit se je preselila skupina Necros, ki je dodala svoj ščepec k oživitvi detroitske in nasploh močvirsko mičigenske scene. Ta tri imena so predstavniki t. i. Motor City Blitzkriega, tretjega silovitega šusa po rock revoluciji Stooges in MC5 ter črnskem revoltu Motown. Z naostrenim in skoraj že brutalnim zvokom so marsikomu prikrili svojo izvirnost. Prenapolnjeni z ritmom in notranjo melodiko se niso mogli obraniti mladostniškega izbruha, ki se je prelevil v totalni kaos. Ne gre preslišati Necros in njihove samosvoje (hard core) obdelave rock and roll cvetke Rufusa Thomasa, Walking The Dog, in da so teksaški arheologi Jack O'Fire dobrih deset let kasneje v punk'n'bluesy slogu opozorili na detroitsko zakladnico 80-ih z obdelavo hard core šusa Can't Tell No One skupine Negative Approach, ki podobno kot Stooges na začetku poti niso bili zaželeni in dobrodošli na domačih, detroitskih koncertnih odrih. To ni bil le izbruh najstniške energije v čudnih, zmedenih časih, ampak se je do danes izkristaliziral kot čistilec šablonskih rifov in verzov, ki jih je punk generacija pustila tam, kjer je ostala tudi njena mladost. S hard corom se je krušila samozadostna medijska podoba punkerjev, obenem pa se je rock and roll revolucija nadaljevala.

Ta imena bi morda ostala le zaprašena v zgodovini 80-ih, če se ne bi iz njih rodile nove skupine, ki ohranjajo industrijski vonj po Detroitu in žveplast smrad po močvirju. Tako kot vse dotedanje rockovske generacije je bil tudi tretji val prepojen z drogami in radikalnostjo. Prepiri, sovraštvo in prezir so le nekateri od številnih razlogov, zakaj ta scena nikoli ni postala tako močna kot npr. washingtonska z založbo Dischord. Tisti, ki niso zdržali medsebojnega pritiska, so se preselili, na primer basist Necros Corey Rusk, ki je po selitvi v Čikago v začetku 80-ih zagnal mašino, ki se ji še danes reče neodvisna založba Touch and Go. Drugi so ostali v Detroitu, kjer se je v drugi polovici 80-ih začela nagonska energija spreminjati v odraslo glasbeno potenco ali pa se je umirila v družinskem krogu. Pevec skupine Necros Barry Hensller je s prijatelji oblikoval iz grungea fonky skupino Big Chief, medtem ko je John Brannon, pevec skupine Negative Approach, postavil s pivskimi prijatelji na noge pravi bluzovski hrup Laughing Hyenas.

Big Chief in Laughing Hyenas so več kot samo potomci detroitske rockovske tradicije, saj jo nadaljujejo, razgrajujejo ter ji odpirajo nova pota. Big Chief so se iz začetnih naslanjanj na grunge evforijo konec 80-ih preoblikovali v zrelo skupino, ki ne skriva navdušenja nad ostrimi rockovskimi zadevami in tudi nad globokimi funky/hip hop ritmi in ki obenem kljub pogodbi z Revolution, podružnico Capitol, ohranja popoln nadzor nad izdelki ter tudi imageom in se vsakomur dere v obraz: Indie Rock Must Die!

V nasprotju z Big Chief so Laughing Hyenas s hrupom in vokalnim vreščanjem izoblikovali enega zanimivejših belih post-bluesov pred apokalipso. Zaradi narkomanskih delirijev je morala skupina v začetku 90-ih za nekaj let prekiniti delovanje, prav v tistem času pa se je iz nje rodila druga bela post-blues zvezda Detroita. Ritem sekcija Laughing Hyenas, basist Kevin Munro in bobnar Jim Kimball, je leta 92 skupaj s kitaristom Prestonom P. W. Longom iz manj znane detroitske skupine Wig ustanovila skupino Mule, ki se je v kratkih štirih letih delovanja dokazala kot ena najzanimivejših rock zasedb 90-ih; v tem prekratkem času je skupina razpadla zaradi nenehnih pretepov kitarista in basista, ki sta bila na odru uglašena, za odrom pa prava ranjena risa. Prav odlična dela Mule so nagnala ozdravljenega Johna Brannona in očiščeno kitaristko Larriso Strickland k ponovni oživitvi Laughing Hyenas. Ritem sekcijo zapolnita s sekcijo v podzemlju slavnih Necros in leta 95 nam ponudijo odličen album Hard Times, s katerim izpovejo svojo belo travmo. Po njem pa ponovno izginejo, kljub nenehnim obljubam njihove založbe Touch and Go, da bo nov album izšel zelo kmalu.

Laughing Hyenas in Big Chief nadaljujeta zakoreninjeno motown tradicijo in jo vsaka po svoje razkrivata mlajšim generacijam. Big Chief, bolj naklonjeni črnim zvokom Motown, izkoriščajo preteklost za beli hrupni soul, medtem ko so Laughing Hyenas sinovi in hčer Stooges in MC 5 pod težo narkomanskih tegob. Predanost glasbi je ena od rešitev, s katero lahko ubežiš tovarniškemu dolgčasu Detroita. Nove, prihajajoče generacije Motowna se lahko mnogo naučijo pri starejših rojakih - nikakor ne smemo biti presenečeni, če nas bodo nekega dne zopet presenetili.

BIGor

IZBRANA DISKOGRAFIJA

NECROS, Conquest For Death (touch and go, 1983)

NEGATIVE APPROACH, Total Recall (touch and go; ponovna izdaja vseh posnetkov na CD formatu)

LAUGHING HYENAS, You Can't Pray A Lie (touch and go, 1989)

LAUGHING HYENAS, Life Of Crime (touch and go, 1990)

LAUGHING HYENAS, Hard Times (touch and go, 1995)

BIG CHIEF, Mack Avenue Skullgame (sub pop, 1993)

BIG CHIEF, Lion's Mouth (revolution/capitol, 1994)

MULE, Mule (quaterstick, 1993)

MULE, Wrung (quaterstick, 1994)

MULE, If I Don't Six (quaterstick, 1994)