Med tišino in zvokom

Modrovanje o glasbi s skladateljem Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem

Delovna soba skladatelja je prav takšna, kot si jo predstavljamo laiki: kupi partitur, med njimi pa diskete s posameznimi midi sekvencami. Na delovni mizi je sampler, v ozadju sta star Atari in novejši osebni računalnik, v sobi so še nepogrešljive hi-fi komponente in nekaj zvočnikov ter police s knjigami in ploščami. Toda nikjer ni radia, ki ga Mitja Vrhovnik Smrekar ne posluša. Pravi, da ne mara občutka, ko mu kdo glasbo servira brez možnosti izbire. Skladatelj, ki ga poznamo po plodnem sodelovanju z Betontancem in po drugih scenskih ter filmskih delih (prva lahko najdemo na cedejki Betontrack, druga na soundtracku Ko zaprem oči), je očitno sredi mrzličnega dela.

Začniva s tem, kar te v tem trenutku najbolj okupira. Kot vidim, si sredi pisanja oziroma priprave opere.

Da, pred dvema letoma smo z gledališčem Glej prijavili opero. Potem smo porabili nekaj časa, da smo poiskali način, kako bi zares izpeljali tako velik zalogaj. Sam sem takrat iskal zgodbo. Začel sem z zločinsko zgodbo Ruth Rendell oz. Barbare Vine, ki pa ni bila točno to, kar sem si predstavljal. Potem sem našel neko normandijsko pravljico, ki se ji reče Ime na koncu jezika. Zgodbo smo nekoliko spremenili in jo dali Milanu Jesihu, da je napisal libreto. In napisal je odlično, genialno besedilo, ki se dobro tudi bere. Lani septembra sem začel pisati glasbo za ta libreto. Premiera opere bo 20. maja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Najprej smo nameravali vse skupaj izvesti v prostorih Vibe, ki pa so potem prešli v last cerkve. Ta seveda ni bila več pripravljena odstopiti prostora. Na koncu je bila najcenejša in najracionalnejša možnost koprodukcija s Cankarjevim domom, ki ima tehniko in ljudi. Linhartova dvorana sicer ni najustreznejši prostor, toda Gallusova dvorana bi bila prevelika za komorno opero, v kateri nastopajo vsega trije pevci in dva igralca.

Poznamo različne trditve o tem, kdaj je opera umrla - konec prejšnjega stoletja ali sredi tega. Toda še zmeraj nastajajo nove opere, zato opera verjetno še ni povsem mrtva. Kam umeščaš svoj projekt?

Kar zadeva smrt opere in nasploh govor o smrti slikarstva, glasbe ali česar koli, panka na primer, menim, da so to velike neumnosti. Če kupim Sallinenovo opero Kullervo, ki je nastala v devetdesetih letih in je genialna, kdo mi bo rekel, da je z Wagnerjem opera umrla? Neumnost! Sam nisem nikoli maral opere. Vedno se mi je zdelo, da je v sedanjem času nekakšen spaček. V tistem času, ko so nastajala klasična operna dela, ko je bila opera na višku, je bila opera edina popularna glasba, nekaj takšnega, kot sta sodobni pop in rock. Operni pevci in pevke so bili prave zvezde, kot sta danes kakšna Madonna in Michael Jackson. Arije so bile takrat popevke, hiti. Danes seveda opera nima več te funkcije in je tudi ne potrebuje. Čeprav se nekoč z opero nisem veliko ukvarjal in je nisem maral, sem bil prepričan, da še mora obstajati neka oblika scensko-glasbenega dela z zgodbo in besedilom, ki se poje, in da mi je blizu. V vseh teh neverbalnih teatrih, za katere sem pisal, sem namreč pogrešal zgodbo.

Zakaj nisi potem pomislil na musical?

Musical mi je bil še manj všeč kot opera. Sedaj imam opero strašno rad. Šele ko se take stvari navadiš, jo lahko vzljubiš. Kmalu potem, ko sem se navadil opere, sem se na smrt zaljubil vanjo. Še zmeraj pa sem zelo selektiven. Obstajajo samo ljubitelji opere in ljudje, ki opere ne marajo. Malo je indiferentnih. Ljubitelji so pravi "die hard" ljubitelji. S svojo opero ne nameravam nagovarjati prav teh "die hard" ljubiteljev, saj ti že imajo dovolj gradiva za vse življenje. Pri operi me je motil predvsem način petja, ta forsiran glas. Motila me je tudi napihnjena emocija v operi. Besedila, libreta opere so ponavadi zelo neumna, poenostavljena. Toda vse tisto, kar libretisti poenostavijo v besedilih, je potem prisotno, kompenzirano v glasbi. To je zame veličina opere. Tudi na "napihnjenost" čustev gledam zdaj drugače.

Kakšen bo ansambel? Ali boste uporabljali tudi ozvočenje?

Klasičnega orkestra ne maram preveč. Zbora ni, poleg treh pevcev so še godala, nekaj pihal, tolkala, klavir in električna bas kitara. Opera bo ozvočena tudi zato, ker je dvorana relativno gluha, poleg tega pa zato, da bodo pevci lahko peli s precej naravnim nastavkom. Pevce smo izbrali po avdiciji, seveda so to šolani glasovi, vendar smo se odločili za mlajše pevce, ki še znajo peti z naravnim nastavkom.

Vrniva se k izhodiščem. Kot avtor si se pojavil relativno pozno - z Betontancem, če se ne motim. Kaj si počel pred tem?

Med drugim sem pet let vrtel glasbo v Disku Turist. Začel sem s flavto, potem sem igral saksofon, vendar se nisem hotel posvetiti instrumentu, ker sem bil prelen, da bi vadil toliko, kot morajo vaditi zares dobri instrumentalisti. Zelo hitro sem se odločil, da ne bom dokončal glasbene šole na instrumentu. Na koncu sem se za glasbo odločil po spletu različnih naključij, čeprav sem si zmeraj želel ukvarjati se z glasbo. V srednji šoli smo sicer imeli nekaj bendov, vendar nikoli nisem imel ambicij po igranju v kakšni skupini.

Ali si naletel na kakšne zadržke in težave pri plasiranju svojih del - glede na to, da nisi končal Akademije za glasbo in nisi član skladateljskega ceha?

Ne, saj pišem predvsem scensko glasbo, ki je zmeraj tudi izvedena. Doslej sem se sploh izjemno učinkovito izogibal tem sferam. Podučili so me sicer, da težko izvajajo moja dela, npr. v filharmoniji, če se ne včlanim v Društvo, vendar še ne vidim posebnega razloga, da bi silil v ta "ceh". Po mojem je bistvo glasbe v komunikaciji. Obstaja neko incestuozno obdobje v glasbeni zgodovini, črna luknja, ko nove glasbe ni poslušal nihče drug razen ustvarjalcev in njihovih kolegov. Radikalnost je pogojena časovno, a tako kratkotrajna! Tako kot revolucije in te stvari. Sam ne ustvarjam avantgardne glasbe. In če pogledam od daleč, globalno, potem je meni leta 1997 popolnoma vseeno, če so imeli Johanna Sebastiana Bacha takrat, ko je ustvarjal, za največjega konservativca, saj je delal glasbo, ki ni imela nič novega, revolucionarnega. Kdo pa so vsi tisti, ki so v njegovem času počeli radikalne inovacije? Kdo pozna te revolucionarje, ki so utirali poti? Žalostno je, če kdo, ki utira pot, ne pusti za seboj nobene sledi, še bolj žalostno pa je, če mu na tej poti skoraj nihče več ne sledi. To pa, se mi zdi, se je zgodilo z glasbo iz zlatih časov avantgarde. Toda nekdo je moral napisati komad 3'44, nekdo je moral vreči crknjeno podgano na klavir... Toda kam lahko greš od tu naprej?

Kakšen je tvoj odgovor?

Nimam ga jaz - zgodovina ga ima. Zame perspektiva v smislu retrogradno - avantgardno, progresivno - regresivno nima nobenega pomena.

Kaj hočeš ujeti v glasbi?

To je komunikacija. Če ni komunikacije med delom in konzumentom, potem nisi naredil ničesar. Avtor pa mora imeti tudi določeno distanco do dela.

In kako se manifestira ta komunikacija?

Glasba je najbolj nehumana umetnost, ker je tako prekleto abstraktna. Ne glede na to, kako so se ljudje trudili, da bi jo ubesedili, in kako so se trudili, da bi v njej našli programe, se jim je glasba zmeraj izmuznila. Ne vem. Prav v tem je poanta glasbe.

Kaj te potem žene v glasbi?

Tišina. To mi je bilo že od nekdaj izhodišče. V svetu ni tišine. Morda imam do tišine kar nekakšen religiozen odnos... Sam sem jo že izkusil, čeprav je večina ljudi ni. Zame je bila zelo dramatična izkušnja. Bil sem namreč v nekem raziskovalnem studiu na Portugalskem, ki je bil izjemno izoliran. Ko sem se umiril, sem zaslišal "tišino". Naj si nihče ne misli, da je že kdaj slišal tišino! Če nič drugega, slišimo elektriko, turbulence zraka, hrup. V tistem studiu pa niti tega ni bilo. To je bila huda izkušnja.

Cage jo je pogosto opisoval.

Dokler boš živ, tišine ne boš slišal, ker si ti sam izvor zvoka. Slišiš, kako ti bije srce, in slišiš neki šum, ki ga ne moreš definirati, nizek, kosmat šum. In ugotoviš, da je to krvni obtok. V zadnjem času se vedno bolj ukvarjam z alkimijo zvoka, z magijo zvoka - ne mislim dobesedno, ampak govorim o enostavnih stvareh, kot so zvok, tišina in več zvokov skupaj. In z vedno večjim spoštovanjem skrunim tišino.

Čeprav o tem nisem povsem prepričan, se mi zdi vrnitev k tonusu finalisu regresivna.

Meni ne. Meni se zdi stvar fizike.

Ali je fizika res močnejša od kulture?

Saj smo vendar biološka bitja! Do neke mere greš lahko proti tem parametrom, ampak fizika je fizika. In brez fizike ni alkimije. Ne zanima me to, da bi bili intervali iz tonov, ki gredo skupaj, lepi, oni drugi pa grdi. Zame gre oboje enako skupaj. Povsem vseeno mi je, ali je glasba konsonantna ali disonantna, pomembno je, da učinkuje, da funkcionira, da komunicira. Še najraje vidim, da je enostavna in da učinkuje. Novo glasbo imam najraje od vsega. Nikoli v življenju nisem pretirano poslušal klasične glasbe, čeprav jo cenim - mislim na glasbo od poznega baroka do serializma. Nikoli mi ni bila blizu. Toda glasba, ki jo ustvarjajo zadnjih deset, petnajst let - ali pa Šoštakovič in Britten, ki sta mi zelo pri srcu - mi pomeni največ. Ne le zato, ker pač živim sedaj. Zelo blizu mi je tudi glasba poznega baroka, kakšen Purcell, Bach itd.

To vračanje k staremu, čemur ti rečeš fizika, pa vseeno ne izključuje prebojev, ki so se zgodili v 20. stoletju?

Nikakor ne! Saj pravim, da je nekdo moral to narediti! To, kar so obljubljali, pa se za zdaj ni uresničilo. Dvanajsttonska tehnika je težavna za izvajanje, zato ni tako komunicirala, kot bi lahko. Tega, kar je Schoenberg obljubljal, danes ni. Govoril je namreč o tem, da si bodo čez toliko in toliko let (ki so sedaj že zdavnaj mimo) te dvanajsttonske melodije žvižgali poštarji. Pa jih ne. In mislim, da jih tudi nikoli ne bodo.

Kaj bi, ob koncu, poleg opere, ki jo sedaj pripravljaš, posebej izpostavil? Imaš kakšne načrte z izdajami na nosilcih zvoka?

Zelo blizu mi je glasba, ki sem jo pripravil za predstavo (pravzaprav skupaj z njo) Aleksandra Jurca Drevoredi časa, ki je bila izvedena lani v prostorih Vibe. Zelo malo ljudi jo je videlo, ker so ravno takrat Vibo zaprli. Po operi, ki je praktično že končana, bom dokončal godalni kvartet, ki se ga zelo veselim. Do sedaj se še nisem posebej trudil, da bi veliko izdajal. Gradiva imam dovolj za štiri ali pet plošč... Potrpežljiv sem in še ne čutim potrebe po tem, da bi bil bolj agresiven v tej smeri. Seveda mislim na to, da bi moral plošče izdajati in distribuirati (tudi) na tujem.

Rajko Muršič