Letnik: 1996_97 | Številka: 6 | Avtor/ica: Aleksandar Dragaš

Novi country junaki

Zadnjih šest, sedem let smo priče velikemu, bliskovitemu in za mnoge nepričakovanemu vzponu countryjevske glasbe, ne le v Ameriki, ampak tudi v Evropi. Vzpon se odvija na dveh ravneh: medtem ko se prva razkriva že navadnemu potrošniku in povprečnemu spremljevalcu glasbenih dogajanj, je druga skrita in jo odkrivajo samo pravi ljubitelji countryjevske godbe in predani poslušalci.

Ko govorimo o vidni in veliko popularnejši ravni, imamo v mislih celo plejado countryjevskih glasbenikov, ki jih lahko spremljate na countryjevskem dvojniku MTV-ja, CMT-ju (Country Music TV). Tu domujejo izvajalci, kot so Garth Brooks, Vince Gill, Shanie Twain in številni drugi "megasellerji". Če ste si želeli ali tudi ne, so se vas s popularnostjo zagotovo že morali dotakniti, če vas že niso spodbodli. Z njimi ne bom zapravljal prostora, saj sem prepričan, da ne glede na pomembnost, popularnost in vpliv vendarle sodijo med tiste izvajalce, ki jih kot s tekočega traku v obtok spušča nashvillska country pop mašinerija. Slikoviteje povedano: v obtok jih pošiljajo tako kot plesalce vse popularnejšega countryjevskega plesa "line dancing". Ta je že zastrupil Ameriko, Veliko Britanijo in Nemčijo, med plesalci pa najbolj izstopa "nabildani country macho" Billy Ray Cyrus, ki se lahko pohvali le z ogromno postavo, ne pa z glasbenimi vrlinami.

Bolj nas zanima druga stran, tisti svet manj opaznega, bolj skrivnostnega, zato pa pravovernega countryjevskega vala, ki mu pravijo tudi novi country in celo alternativni country (sic!). Ta dostojno in prepričljivo nadaljuje tradicijo izvorne countryjevske godbe, ki jo je začel legendarni izvajalec 30-ih let tega stoletja Jimmy Rodgers, in uporniško linijo country rockovskih "outlaws", ki so jo svoj čas poosebljali in jo vse do danes ohranili pri življenju heroji, kot so Willie Nelson, Waylon Jennings, Billy Joe Shavera, David Allan Coe, Merle Haggard ter country rockovski grešnik in padli angel Gram Parsons, na koncu tradicije pa še country singerji/songwriterji, kot so Townes Van Zandt, Guy Cark in Tom Russell, ki so znali velikokrat pomešati country s folkom in bluesom in ga izvajati samo na akustično kitaro ali vsaj z minimalno spremljevalno combo zasedbo. Nikakor ne smemo pozabiti še na prvo damo country rocka, na "sweetheart of the rode": Emmylou Harris.

To zelo tanko, a več kot očitno črto različnosti lahko najbolje ponazorim z dvema "Tribute To..." albumoma, posvečenima istemu avtorju in izvajalcu, countryjevskemu velikanu - Merlu Haggardu. Medtem ko je countryjevska pop struja, koder obrtniki glasbe in besedil pišejo pesmi in glasbo tako, da se ravnajo predvsem po zahtevah glasbene industrije ter nato polnijo stadione po vsej Ameriki, naredila bled in neopazen album, je druga struja singerjev in songwriterjev, ki ne le da čuti glasbo s srcem namesto z žepom, ampak tudi ve, kaj je pravi country, sama piše in izvaja pesmi, naredila sijajen album Tulare Dust, ki je tudi posvečen Merlu Haggardu. Tu se nam razkriva razlika med "countryjevsko" glasbo, ki je v srži pop glasba, in countryjevsko glasbo, ki je res countryjevska glasba, velikokrat pa tudi rockovska, bluesovska in folkovska glasba.

Lahko bi trdili, da je prva eksplozija country rockovskega uporništva, ki je izbruhnila na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta in je - skregana z nashvillsko produkcijo in vsem, kar ta uteleša - za sedež nalašč izbrala Austin v Teksasu, kot poteza zoper ustaljene countryjevske kanone in obrazce country rešila pred propadom. Tudi v zadnjih dvajsetih letih je bilo kar nekaj njenih naslednikov, ki so country rock obdržali pri življenju. Na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta pa smo priče pravi revitalizaciji tega žanra, njegovemu vzponu in močni eksploziji novih nadarjenih, talentiranih in countryju popolnoma predanih izvajalcev, ki so na razumeli, kaj je srž countryjevske glasbe in kaj ni.

Vendar se bomo najprej za nekaj časa vrnili v preteklost. V prvi polovici 80-ih so skupine, kot so Jason and The Scorchers in Long Ryders, izvedle pravo malo revolucijo. Zaradi energičnega pristopa countryjevski tradiciji in mešanja z rockovsko glasbo so jih mnogi poimenovali kar za country punk skupine. Bolj ali manj znanim izvajalcem, ki so se zbrali okoli njih, so hitro nalepili oznako novi ameriški tradicionalizem ali "musica americana". Vendar pa so najpomembnejši delež za ohranitev prave countryjevske tradicije v tistem času prispevali ravno glasbeniki-veterani, kot je Merle Haggard, ki je prav v 80-ih objavil nekatere najboljših albumov. Ker se ne želim zaplesti z vsemi imeni, ki so tako ali drugače prispevala delež k ohranitvi plemena, bom raje skušal opredeliti tisto prelomno točko, ki s spiskom novih avtorjev in izvajalcev countryjevske glasbe pomeni začetek novega countryja in country rock gibanja. Vrnili so ji namreč dostojanstvo in uporništvo, značilnosti in integriteto ter osvobodili del country glasbe od poslušnosti in ponižnosti nashvillskim countryjevskim kanonom, ki so stupidno in brez kakršnega koli občutka ukalupljali celo vrsto izvajalcev.

Po mojem skromnem mnenju sta začetek bujenja neke nove, drugačne in bolj originalne countryjevske glasbe oznanili briljantni plošči. To sta debitantski album Guitar Town Steva Earla iz leta 1986 in album Guitars, Cadillacs, Hillbilly and Trash Dwighta Yoakama. Oba izvajalca so kritiki sprejeli z odprtimi rokami, saj sta s svežim vetrom prevetrila zadušljive, zastarele in pogostokrat sluzaste producentske svetovne nazore vodilnih countryjevskih producentov in diksografov. To je kmalu spoznalo tudi občinstvo - naslednji albumi so Steva Earla in Dwighta Yoakama finančno poplačali za pionirski deli.

Od trenutka, ko sta omenjeni plošči zagledali luč sveta, v countryjevski glasbi ni bilo nič več tako kot prej. Veliko do takrat spregledanih avtorjev in izvajalcev je končno dobilo priložnost za izdajo plošč, ki jih bo kdo kupil in poslušal, v diskografskem žargonu pa jih nihče ne bo označil za strel v prazno in zbirališče prahu. Zanimanje za country je naraslo tudi pri rockovski publiki, ki je začela odkrivati nekatere nove, do takrat neodkrite vrednosti countryjevske glasbe. Z novimi country izvajalci pa je občinstvo začelo iz pozabe obujati nekatere odpisane in s prahom zasute fascinantne countryjevske in country rockovske izvajalce in avtorje.

Zanimivo je, da so stare in nove countryjevske plošče celo intenzivneje in učinkoviteje kot v Ameriki začele na CD formatu ponovno izdajati nekatere založbe v Evropi, predvsem v Nemčiji. Ena takšnih je Bear Family Records iz Hamburga, ki je od velikih založb odkupila ogromno število master posnetkov starih mojstrov countryjevske glasbe in jih ponovno izdala na fenomenalnih kompilacijskih ploščah in celo v box-CD izdajah. Druga je na primer Glitterhouse - potem ko je bila vrsto let evropski zastopnik Sub Popa, se je po umiritvi grunge evforije preusmerila na izdajanje novih country singer/songwriterjev.

V Ameriki je cela vrsta novih countryjevskih izvajalcev in avtorjev prišla do izdaj po zaslugi založb, kot so Hightone, Justice, Curb, Rounder, Ryko in druge, ob tem pa so dobili prostor tudi pri velikih založbah, ki so spoznale, da je sladokuscev in poznavalcev countryjevske glasbe dovolj, da se jim splača albume izdajati tudi novim country junakom.

V želji, da končno za vselej povlečem tisto pomembno črto med pravo, neumetno, nekonfekcijsko in originalno country glasbo, in tisto, ki nastaja po diktatu country pop industrije, mi ostaja malo prostora za prakso. Omenil bom samo najpomembnejša imena.

Če bi med moškimi izvajalci na novi countryjevski sceni moral izpostaviti dva, mi prideta na misel najprej Chris Wall in Dale Watson, ki ste ga pred kratkim videli na izvrstnem ljubljanskem koncertu. Oba sta vrhunska predstavnika honky tonk potepuhov, ostrih, grobih tipov uporniškega videza, ki osvajajo z bogatim in razpoznavnim glasom, odličnim nastopom in močjo, s katero igrajo svoj country. Z več kot sto tisoč prepotovanimi kilometri po Ameriki in več kot tisoč nastopi sta Chris in Dale polna izkušenj. Imata vso potrebno kredibilnost, da napišeta dobro, pravo pesem, hkrati pa imata tudi dovolj mladostniškega žara in elana, da jo zaigrata z neverjetno močjo. Omenjenima prištejmo še veterana Dava Alvina, nekdanjega vodjo punk/rockabilly skupine The Blasters, ki je v zadnjih nekaj letih zablestel z odličnimi country rock ploščami.

V 90-ih smo priče eksploziji rockovskih pevk in "alanisomaniji", zato ne moremo mimo tega, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi v countryjevski glasbi. Ne, ne mislim na lepotice, kot je Shanie Twain, ki kot da bi stopila iz Playboya. V mislih imam country in country/folk kantavtorice, kot sta Kimmie Rhodes in Iris DeMent, krhke, a ognjevite podivjane punce countryja, kot je Rosie Flores, senorite, kot je Tish Hiojose, in izvrstne glasbenice, kot je Alison Krauss.

Če bi že moral potegniti na dan založbo, ki neguje neodvisno držo in neodvisni pristop h country rock glasbi, bi bila to zagotovo založba Dead Reckoning, ki jo je ustanovil Kieran Kane, nekdanji član country skupine O'Kanes. Z izdajami Mika Hendersona, Tammyja Togersa, Kevina Welcha in svojega debitantskega albuma je najbolje dokazal, kaj pomeni voditi profilirano country rockovsko založbo.

Novi country in sedanji country rock ločuje od tistega, kar smo imeli priliko slišati in videti v zgodovini, tudi cela vrsta fascinantnih, neverjetno kvalitetnih in brezkompromisnih skupin. Uncle Tupelo je bil primer skupine, ki je edinstveno združila country/folk/rock pristop. Po njenem razpadu smo dobili dve novi zasedbi enake kvalitete. Govorim o Son Volt ter o skupini Wilco. Ne smemo pozabiti na odlične Jayhawks, ko pa se vam zahoče neobveznega, vrhunskega nastopa, se vam zgodi nekaj takega, kot je skupina Golden Smog. Težko boste naši boljše primere za definiranje country rock glasbe, kot so navedena imena. Ne pozabite niti na zelo žalosten in nežen, vendar odbit country izraz Palace Bros, bluegrass duo The Delevantes in malo ponorele tipe, kot so BR5-49, ki so zelo blizu zvoku Jason and The Scorchers, pa tudi na angleški skupini The Rockingbirds in The Bottle Rockets ne.

Kakor koli že, to je samo vrh ledene gore, ki se ji reče novi country, country rock in celo alternativni country. Zlata mrzlica se je začela. Kopljite in obvestite me o vsem, na kar naletite. Gre za pravo glasbeno zlato.

Aleksandar Dragaš