Letnik: 1996_97 | Številka: 6 | Avtor/ica: Janez Golič

Morphine

Popolna zasvojenost

Večina člankov o skupini Morphine se začne takole: "Zamislite si, da ste v zakajenem, nabito polnem klubu s kozarcem viskija z ledom v roki in da poskušate pozabiti na dekle, ki vas je zjutraj zapustilo. Dvignete glavo in se s pogledom ujamete s svetlolasko za isto točilno mizo. To je zvok Morphine."

No, ne čisto tako. Zvok bostonskega tria Morphine je nekaj bolj izvirnega in samosvojega. Vodja Mark Sandman se je v želji po novem odločil, da sam izdela inštrument, ki bi bil preprost za uporabo in bi obenem ponujal vse, kar rockovski glasbenik potrebuje. Prišel je na misel, da bi bas kitaro igral kot slide, vendar se je pri igranju na vse štiri strune pojavilo preveč napačnih tonov. Rešitev je bila preprosta. Mark je odstranil strune, ki so ga "motile" in ostal pri vsega eni (zgornji, najdebelejši, E) struni. V skupino je najprej vzel starega sodelavca, saksofonista Dano Colleyja, s katerim je že igral v rhythm'n'blues skupini Treat Her Right. Resda je saksofon tipično jazzovski inštrument, a Dana ga igra v slogu kitarskih mojstrov, kot sta Jimi Hendrix in Billy Gibbons. Res, pri skupini Morphine je vse uglašeno v najnižjih registrih. Dana najraje igra baritonski saksofon, ki ga mestoma dopolni s tenorskim inštrumentom tako, da oba igra naenkrat (kot Roland Kirk). Tako ustvarja neverjetno močan in srhljiv zvok, ki ga dopolnjujejo zategli toni slide basovske kitare in ritmi bobnarja Jeroma Deupreeja, ki ga je na začetku občasno, po drugem albumu pa za stalno zamenjal Billy Conway.

Sandmanove pripovedi so kar se da preproste. Niso zaključene zgodbe, temveč le fragmenti, kratki prebliski izgubljenih ljubezni in prepitih noči. Torej le poudarjajo občutja nekoliko otožne, razpuščene, a vendarle lepljivo melodične glasbe.

Morphine so prvi album Good objavili pri praktično neznani založbi Accurate Distortion, njihova popularnost se je le počasi, a zanesljivo stopnjevala vse do globalnega uspeha, kronanega s podpisom snemalne pogodbe z Dream Works. Prvenec že ponuja vse glavne značilnosti njihove glasbe in je takoj požel predvsem kritiško hvalo. Leta 1992 je ta plošča dobila laskav naziv najboljšega albuma neodvisne glasbene produkcije na podelitvi glasbenih nagrad v Bostonu. Dovolj, da jih je pod okrilje vzela založba Rykodisc.

Drugi album Cure For Pain je utrdil njihov položaj na glasbenem prizorišču, a šele s stalnim nastopanjem (kot sami radi pravijo - trinajst mesecev na leto) so pridobili srca širšega občinstva. Morphine so za drugo ploščo malce razširili arzenal izraznih možnosti; Sandman je na svojo basovsko kitaro pripel še eno struno, občasno je zabrenkal tudi na akustično kitaro ter "izumil" še en instrument, ki ga je poimenoval tritar. Na vrat basovske kitare je ob basovski struni napel še dve običajni kitarski struni in s tem dobil dva inštrumenta v enem.

Na Cure For Pain najdemo ob uvodnem in sklepnem inštrumentalu enajst izenačenih pesmi. Na prvencu in na "težavnem" drugem albumu kar nekaj pesmi nosi v naslovih ženska imena (Mary, Sheila, Candy). Mark se izmika, da pesmi pač ne piše neposredno po osebnih izkušnjah in da se besedila spreminjajo kar sproti, ko jih zapisuje na papir. Kakor koli, nežnejši spol ostaja stalna obsedenost, Mark pa kot po pravilu ostaja žrtev neizpolnjenih želja.

Morphine so ploščo Cure For Pain predstavljali na koncertnih odrih širom sveta, igrali so na vseh pomembnejših poletnih festivalih, vendar so ostajali blizu zvestemu občinstvu, če je le obstajala možnost. Nemalokrat so raje, kot da bi igrali v hladnem vzdušju velike dvorane, rezervirali lokalni klub kar več večerov zapored. Obenem so pet pesmi s plošče dali v uporabo kot zvočno kuliso neodvisnega filma Spanking The Monkey, to se je izkazalo za izvrstno potezo. Film si je leta 1993 prislužil prvo nagrado občinstva na filmskem festivalu Sundance.

Tretji album Yesje njihovo najbolj zrelo delo. Morphine nas še posebej v prvi polovici albuma od pesmi do pesmi držijo v stalni napetosti. Hitrejše, na boogie ritmu sloneče skladbe se izmenjujejo s počasnejšimi, rahlo jazzy obarvanimi baladami. V drugi polovici albuma Morphine izkažejo željo po raziskovanju sicer dokaj omejenih možnosti treh osnovnih inštrumentov. Mark Sandman se preizkuša v pripovedih, glasbeno ozadje služi le kot ilustracija srhljivih zgodb (The Jury, Sharks). Prav zato ni čudno, da so Morphine prispevali pripoved za ploščo, posvečeno ameriškemu beatniku Jacku Kerouacu. Z bistveno razliko. Drugi sodelujoči recitirajo Kerouacove zgodbe, medtem ko je Sandman prispeval avtorsko, resda Jacku posvečeno besedilo.

Album Yes sklene počasna, akustična skladba Gone For Good, ki tako kot In Spite Of You s plošče Cure For Pain spomni na mrmranje pesnika Leonarda Cohena. Zdi se, da Morphine s premišljenim, slogovno raznolikim izborom skladb zavestno določajo celostni vtis pri poslušanju albumov. Torej ne gre zgolj za zbirko skladb, ki bi se nabrale v nekem časovnem obdobju, temveč Morphine pišejo pesmi, ki se vklopijo v "konceptualno" celoto. Še več, vsi albumi trajajo praktično (na minuto natančno) enako.

Edinstven slog in zvok skupine sta skoraj morala prisiliti odgovorne pri velikih založbah, da so začeli moledovati za podpis snemalne pogodbe. To je uspelo denarnim mogotcem, zbranim pri založbi Dream Works, vendar ostajajo Morphine deloma zvesti Rykodisc. Logotip te založbe se pojavlja tudi na četrtem, povsem svežem albumu Morphine z naslovom Like Swimming.

Janez Golič