Letnik: 1996_97 | Številka: 6 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Urbana črnina

Sladkogorska

pa seveda ne tista, ki dela pripomočke za brisanje saj-veste-česa, ampak tista, ki je črni hip hop prva položila na črni vinil.

Bilo je to v kaj zanimivem obdobju zgodovine ameriške popularne godbe, tam, na koncu bleščavih plastikastih sedemdesetih let, ko je večina onih z zmanjšanim dojemanjem realnosti še vedno vneto furala disco, tisti z ušesi na bregu aktualnosti pa so na odbijače avtov in na majice lepili nedvoumno deklaracijo: DISCO SUCKS. Smrt disca je najlažje spremljati z življenjskim ciklusom komada Good Times zasedbe Chic: ko je komad 21. julija 1979 s četrtim mestom debitiral na lestvici Top 10, je bilo na prvih šestih mestih te lestvice šest disco štiklcev. Ko je 18. avgusta prilezel na prvo mesto, so bili med prvimi desetimi še trije diskaši, ko pa je 22. septembra izpadel iz deseterice, tam ni bilo nobenega discoida več. Disco je bil mrtev.

Bela publika se je vrnila k rock’n’rollu (Good Times je na prvem zamenjal novovalovski komad My Sharona, ki je tam ostal do oktobra), črna muzika pa je začela doživljati največjo lestvičarsko krizo od sredine štiridesetih let naprej. Najbolj črno je bilo oktobra 1982, ko v tritedenski periodi na singlskih in albumskih Billboardovih Top 20 lestvicah ni bilo moč najti niti enega afroameriškega komada. Na ulicah je bilo popolnoma drugače. Rojevala se je nova kultura.

Skoraj sinhrono z izpadom Dobrih Časov iz družbe najbolj prodajanih je 13. oktobra leta 1979 na Billboardov meter popularnosti uletel njihov alter ego. Nova, popolnoma neznana založba Sugar Hill Records je izdala komad nove, popolnoma neznane zasedbe Sugarhill Gang. Plošča je bila totalen hit. Dnevno so je prodali od 60 do 70 tisoč izvodov in je še vedno najbolje prodajana 12” vinilka vseh časov. Novo in neznano je bilo skorajda vse, nekam znano je zvenel le komad. Nič čudnega: Rapper’s Delight je pervertiral dobro znano temo Good Times, namesto pocukranega petja o fejst cajtih je bilo slišati rimajoče govorjenje. Juhuhu, prvi rap na vinilu!

Skoraj bi se mi zapisalo rojstvo rapa, a le ni tako. Kot subkultura je rap obstajal že mnogo pred tem. Legendarci, kot je DJ Kool Herc, so kradli štrom iz kandelabrov, nanj priklopili ojačevalec, par zvočnikov, par gramofonov, mešalko in mikrofon. Kaj kmalu se je iz open zaslišal kakšen vroč disco hit. Ljudje so se začeli ustavljati in zbirati okoli džokeja. Ta je v mikrofon povedal nekaj ritmično-rimajočih kosmatij, miksal naprej, mikrofon pa podal v roke MC-ju (mic controllerju), ki je počakal, da je DJ v discoidu našel primerno mesto za igračkanje, premiksavanje in ritmično lomljenje, skratka za delanje norca iz etablirane pop muzike, in prek te podlage hvalil didžejeve spretnosti. Potem pa spet en disco hit, da ljudje niso odšli, pa spet breakbeat... Pravi vzor mešanja undergrounda in popa.

Vrnimo se nazaj na Cukrast grič. Od kje se je ta meteor sploh vzel, kdo in kako ga je ustanovil, kakšen je njegov pomen za razvoj hip hop kulture... Lepo po vrsti (kot so hiše v New Yorki). Začetek je kakopak anekdotičen: Nekega dne je Sylivia Robinson (gospa v najboljših letih) vstopila v picerijo blizu doma v New Jerseyju. Tam je slišala Henryja Jacksona, ki je popeval ob posnetku komada Cold Crush Brothersov, zasedbe iz Bronxa, ki je slovela po duhovitih štorijah. Ker je bila gospa Sylvia včasih tudi sama pevka, nagnjena k zvočnemu eksperimentiranju, jo je Henryjevo petje ganilo do te mere, da ga je povabila v skupino, ki jo je osnovala na osnovi zanimanja svojega sina (Joeyja Jr.) za hip hop. Tako se je rodila zasedba Sugarhill Gang. In z njenim delovanjem tudi založba Sugar Hill Records. Hecno pri tem je, da je prva rapperska založba nastala v New Jerseyju, čeprav je bila večina hip hop pionirjev doma v Bronxu.

Kakor koli že: kritiki, radijski uredniki in šefi založb so vsi po vrsti rap razglašali za muho enodnevnico, ki da kani zdaj zdaj poginiti. Toda po zaslugi trdih delavcev za nikakršen honorar (deloma pa tudi zaradi bele promocije - Malcolm Mc Laren, Blondie (njen komad Rapture je edini pravi, mainstream rap hit začetka osemdesetih), Vanilla Ice, Aerosmith (čeprav gre tu bolj za šlepanje na Run-DMC), Anthrax...) je črna hip hop subkultura vedno bolj postajala globalen pojem. Rap industrija danes letno obrne več kot 6 milijard dolarjev, in čeprav (ali pa ravno zato) se sooča z mnogimi izkrivljenimi podsmermi, ki so daleč od osnovne ideje mojstrov iz konca sedemdesetih, gredo tovrstni izdelki muzične mašinerije vedno bolj v promet.

Naštejmo še tri, za zgodovino rapa najpomembnejše komade, ki so izšli na vinilih Sugar Hilla. Vse tri je posnel Grandmaster Flash s Furiozno peterico (oziroma katero od njenih inkarnacij). Najprej je to The Adventures Of Grandmaster Flash On The Wheels Of Steel iz leta 1981, ki je prava oda didžejevski spretnosti. Drugi je The Message iz leta 1982, prvi hip hop komad z jasnim družbeno-kritičnim sporočilom in glomaznim tržnim uspehom. Tretji v vrsti, White Lines (Don’t Don’t Do It), datira v leto 1983, pomemben pa je tako zaradi družbenega protimamilarskega sporočila, kot zaradi melodičnega petja: je namreč edini Sugar Hill komad, ki je poleg rappanja ponujal tudi melodično petje, s čimer je hip hoperjem odkril nove možnosti delanja muzike.

Založba Sugar Hill s popularizacijo rapa (ki ji je sama pridodala dobršen del) ni mogla več stati ob boku večjim založbam, ki so rapperjem ponujale veliko večje honorarje in boljše pogoje. Tako je leta 1985 začela ugašati, njene zadnje izdaje pa datirajo v leto 1986. Pred nekaj tedni je založba Rhino končno izkazala spoštovanje in poklon prvakinji hip hop založništva: v obsežnem setu 5 CD-jev, vinilnega 12-inčerja (ponatis originalnega The Message) in lične brošure z vsemi podatki in tremi tehtnimi članki bo lahko vsak hip hop frik obogatil fonoteko z dobršnim delom old school komadov in zgodovinskega vedenja. To je še kako pomembno. Saj vsi vemo, da je zgodovina učiteljica življenja.

Napo-Lee-Tano