Letnik: 1996_97 | Številka: 6 | Avtor/ica: K.reG@

U2 v stratosferi

Po tragični prometni nesreči leta 1977, v kateri mu umre mama, Larry Mullen jr., bobnarski samouk, na šolsko oglasno desko obesi oglas, v katerem išče glasbenike za rock band. Podobna usoda - mladostna izguba matere -je doletela tudi Johna Lennona, Paula Mc Cartneyja, Jimmyja Hendrixa, Madonno, Sinead O'Connor ter tudi Paula Hewsona - zagrizenega šahista, ki se prijavi za pevca in kitarista v Mullenovi skupini: Bona. Poleg njega sta v skupino sprejeta še Adam Clayton, fant brez posluha in znanja, ki se edini prijavi za basista, vendar ima ojačevalec, ter Dave Evans-Edge, ki si zaradi pomanjkanja znanja sam izmišlja kitarske akorde. Ime U2 privzamejo po ameriškem vohunskem avionu, sestreljenem štiri dni pred Bonovim rojstvom nad ozemljem Sovjetske zveze. Čeprav je Larry najmlajši in se bo kasneje vedno držal v ozadju, postane in ostane duša in gonilna sila skupine. Fantje poslušajo glasbo Television, Patty Smith, Who, Clash in Sex Pistols. Čeprav so karakterno precej različni, se izjemno zbližajo. Ne preigravajo tujih pesmi, ampak med skupinskim improviziranjem ustvarjajo svoje.

PROTI (PO)DOBI

Leta 1979 se bolj za šalo kot zares prijavijo na tekmovanje talentov Guinnes and Harp. V konkurenci tehnično boljših in zrelejših skupin zmagajo ter s tem najbolj presenetijo sebe. Irska podružnica CBS jim ponudi snemanje singla, U2:3 s tremi pesmimi skoči na vrh irske lestvice. Podobno se dogodi tudi z njihovim naslednjim singlom Another Day. Manager skupine - prej ga “pod drobnogled vzamejo” njihovi starši - postane Paul Mc Guiness, ki dobi v skupini status petega člana, zato prejema petino vseh prihodkov, ki so včasih izplačani tudi v naturalijah. Tako, za glasbeni svet nenavadno delitev dobička bodo U2 ohranili tudi kasneje, ko postanejo najbogatejši Irci. V Londonu, kamor se prvič odpravijo igrat, jih sprejmejo zelo medlo, čeprav so doma na Irskem že zvezde. Če jih angleški mediji sploh omenijo, jih po pomoti imenujejo V2 ali pa UR. Z vztrajnim koncertiranjem si pridobijo občinstvo in pozornost medijev. Dve leti preživijo z denarjem od koncertov in prodaje praznih steklenic.

Marca 1980 podpišejo snemalno pogodbo z založbo Island, znano predvsem po plasiranju reggae glasbe na angleški trg. V pogodbi si zagotovijo popolno umetniško svobodo in prejemanje rednih dohodkov. Singlu 11 O'Clock Tick Tock sledi prva velika plošča Boy. Pesem I will Follow predvajajo tudi v Ameriki, a pomembne uvrstitve na lestvice ne doseže. Kritiki jim priznajo originalno redefinicijo rock'n'rolla v osemdesetih, vendar je več publicitete kot glasba deležna naslovnica z dečkom, golim do pasu, ki ji očitajo otroško pornografskost. Tokrat poleg Anglije med nastopi obiščejo tudi Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo. Pot v Ameriko jih vodi prek agenta Franka Barsalone, ki je tja popeljal tudi Beatlese. Pred snemanjem druge plošče October leta 1981, ki jo posnamejo zelo na hitro, Bonu ukradejo zapiske z besedili, tako da jih mora v studiu pisati sproti.

Prvi dve plošči zaznamuje zvok echo efekta Edgeve kitare, ki med drugim prikrije, da Edge in Adam bolj klavrno obvladata svoji glasbili.

Ker so bili Bono, Larry in Edge vzgojeni v krščanskem duhu, zjutraj redno molijo in prebirajo svete spise. Biblija sporoča, da je igranje glasbe ena najbolj svetih stvari, kar jih človek lahko počne, status rockovskega zvezdnika pa je v neskladju z njihovim verskim prepričanjem, zato hočejo prenehati z glasbeno kariero. Ko si premislijo, se odpravijo na turnejo po Ameriki, kjer v letih od 1981 do 1983 koncertirajo vsepovprek in postanejo ljubljenci študentskih in drugih naprednih radijskih postaj.

Nastajanje glasbe za tretjo ploščo je v znamenju vojne (Falklandi, Bližnji vzhod, Južna Afrika). V agresivnejši zvok plošče War (1983) vtkejo zamisel militantnega pacifizma v duhu Martina Luthra Kinga. Naslovnico opremijo s fotografijo golega dečka s prve plošče, vendar je ta tu tri leta starejši in ima razbito ustnico. Pesmi Sunday Bloody Sunday si v Angliji ne upajo lansirati kot singlico, ker je posvečena nemirom na Severnem Irskem. Namesto nje pošljejo na trg New Years Day, ki opeva poljsko Solidarnost, njen video pa predvajajo na MTV. War se v Angliji in Ameriki uvrsti na Top 10 ter doživi velik uspeh. Na koncertih Bono maha z belo zastavo, ki jo veliko ljudi razume kot znak predaje, njim pa pomeni zastavo, s katere so zbrisane vse barve in nacionalni simboli, zaradi katerih prihaja do spopadov. Ker postane Bonovo akrobatsko obnašanje (skakanje v publiko, plezanje na balkone, obešanje na kable) na odru moteče, mu člani zagrozijo s prenehanjem sodelovanja. Jeseni 1983 v Massachusettsu igrajo prvi koncert na stadionu. Koncert je razprodan. 15.000 ljudi navdušeno pozdravi Bonovo gesto, ko iz rok varnostnikov reši dekle, ki je plezalo na oder. Po plesu z njo se Bono posveti petju, ona pa se z lisicami priklene na njegov gleženj. Ker nasilna oboževalka pri sebi nima ključa, Bono nadaljuje s petjem. Breme slave mu odpilijo še med koncertom. Po koncu turneje podarijo odrsko dekoracijo Muzeju miru v Chicagu, kjer so razstavljena dela umetnikov, ki so preživeli atomske eksplozije v Hirošimi in Nagasakiju. Razstava se imenuje The Unforgettable Fire, isto ime pa leta 1984 uporabijo za naslov njihove naslednje studijske plošče, na kateri U2 zamenjajo zvok. Prve tri velike plošče jim namreč producira Steve Lilliwhite, ki bo kasneje naredil podoben zvok tudi skupinama Big Country in Simple Minds. Sedaj se članom U2 zdi primernejši ambientalni guru Brian Eno, ki jih najprej zavrne, potem pa po vztrajnem snubljenju popusti. Večino Unforgettable Fire posnamejo v akustični plesni dvorani gradu Slane Castle na Irskem, ki kasneje, leta 1991, v ognju tudi zares pogori. V studiu posnetke obdelajo, dosnamejo in zmešajo. Album se skupaj s pesmijo Pride uvrsti na prvo mesto angleške lestvice, na kateri kotira več kot 100 tednov in bo tudi v prihodnosti zvenela, kot da je bila ravnokar posneta. Med njenimi velikimi občudovalci je tudi sam Miles Davis. Odpravijo na prvo svetovno turnejo, med katero se udeležijo tudi dobrodelnega koncerta Live Aid. Na Irskem ustanovijo založbo Mother Records, ki namerava izdajati prve posnetke mladih perspektivnih irskih glasbenikov, med drugimi "odkrije" tudi Sinead O'Connor in Hothouse Flowers.

Naslednjo ploščo - Joshua Tree (1987) posvetijo mrtvemu Maoru Gregu Carollu, ki so ga spoznali na Novi Zelandiji. Fant je na njihovih koncertih delal kot domači roadie in odšel po koncu turneje živet z njimi na Irsko, kjer se je ponesrečil z motorjem in umrl. Larry in Bono pospremita njegove posmrtne ostanke domov, kjer se udeležita ritualnega maorskega pogreba. Plošča se ukvarja s temno platjo ameriških sanj, ki jo Bono spozna, ko je v San Salvadorju in Nikaragvi, kjer divja neuradna vojna proti ameriškim plačancem. Pesem Where The Streets Have No Name nastane po šestmesečni etiopski izkušnji Bona in njegove žene, ko se preizkusita kot humanitarna delavca v begunskem taborišču. Ploščo zopet producira Eno. Njen izid ogrozi finančna kriza Islanda, ki U2 ne more plačati 5 milijonov dolarjev in plasirati plošče. Fantje honorar spremenijo v delnice in postanejo 10% lastnik Islanda. V zahvalo jim šef Islanda Chris Blackwell vrne avtorske pravice za vse dotedaj posnete plošče. Joshua zasede prvo mesto v Angliji in Ameriki ter se proda v nakladi 14 milijonov. Prvi večji denar v glasbeni karieri vložijo v naslednji projekt. V nasprotju z navadami glasbenega sveta, kjer posel krojijo moški, imajo U2 v svoji organizaciji - pisarni v New Yorku in Dublinu - zaposlene samo ženske.

Na naslednji plošči preigravajo tuje pesmi in o vsem tem posnamejo tudi istoimenski film RattleandHum (1988).

V filmu, ki nastaja pod njihovo ekskluzivno kontrolo, se zdijo pompozni in brez humorja, vendar so oboževalci zadovoljni, da si jih lahko ogledujejo celo uro in pol, kritiki pa ploščo, ki se kjub slabim ocenam prodaja v milijonskih nakladah, in film označijo za pretenciozen poskus postavljanja U2 v družbo velikih (Beatles, Billie Holiday, Elvis, Hendrix). Fani dajo prednost štirim osebnostim.

NOVA (PO)DOBA

U2 več kot tri leta studijsko mirujejo, potem pa se odpravijo v Berlin in v studiu Hansa, v katerem je v sedemdesetih David Bowie z Enom posnel serijo plošč Low, Heroes in Lodger, posnamejo Achtung Baby. Na samem začetku snemanja se band razcepi na dva dela. Polovico, ki ni bila zadovoljna s krstnimi imeni, ki uživa v dajanju avtogramov in zahteva modne spremembe v zvoku, zasedeta Bono in Edge. Drugo, konzervativno stran pa zastopata staro-rockersko nastrojena Larry in Adam. Edge je v vmesnem času poslušal Nine Inch Nails in Front 242, Bono pa se navdušuje nad manchestersko sceno (Stone Roses, Happy Mondays). Zaradi razhajanj v pojmovanju glasbe se zdi, da je njihova glasbena kariera končana. Na pomoč pokličejo Briana Ena, ki jim pokaže, kako združiti na videz nezdružljivo. Ko posnamejo pesem One, se vrnejo na Irsko in tam album dokončajo. Pesmi bodo lahko poslej izvajali v živo le s pomočjo sekvencerjev in vnaprej posnetega materiala. Ploščo nameravajo kot naslednico plošče Boy poimenovati Man, naslovnico pa naj bi tvorila fotografija popolnoma golega Adama. Nazadnje se ta fotografija znajde na naslovnici samo kot majhen del grafične opreme, ploščo pa naslovijo Achtung Baby. To frazo je uporabljal tonski mojster Joe O'Herlihy na snemanju v Berlinu, pobral pa jo je iz filma The Producers Mela Brooksa (v filmu dva Broadwayska producenta delata musical Springtime for Hitler z namenom, da bo postal čim večji flop). Dobiček singla One poklonijo žrtvam AIDS-a. Svet, v katerem je seks v lasti korporacij, je z reklamami, televizijskimi programi in diktiranim stilom življenja usmerjen proti zvestobi in življenju v paru, temu pa U2 s svojo držo in pesmimi nasprotujejo.

V tem času pade berlinski zid, drug za drugim padajo vzhodnoevropski režimi, v Zalivu se razvname puščavski vihar, ki ga CNN prenaša 24 ur na dan. Vojna med zavezniki in Irakom je vodena na daljavo. Ameriški piloti opisujejo napade kot realistične računalniške igrice. Kot otroci so se z igračami šli vojno, sedaj se z orožjem igrajo. V novi realnosti ni več ločnice med novicami in zabavo. Tudi U2 potrebujejo novemu svetu primerno podobo. Zamislijo si turnejo ZOO TV, s katero hočejo pokazati razliko med informacijo in resnico. Kot sredstvo izkoriščajo vse, čemur so prej nasprotovali: fasado komercialnosti, zvezdništva in glamurja. ZOO TV spremeni stadione v dnevne sobe s tisočglavimi družinami. Gigantski televizijski zasloni, ki so sestavljeni iz 262 manjših zaslonov, bruhajo baražni ogenj tekstualnih sporočil in simbolov. V živo se vklapljajo v televizijske prenose iz drugih delov sveta. Socrealistične trabante poslikajo in jih uporabijo za svetilke. Stroški najema zaslonov so četrt milijona dolarjev na dan, ne glede na to, ali igrajo ali ne. Zaradi zahtevnosti postavitve opreme zahteva en sam nastop najem stadiona za 3 dni. Za turnejo nočejo nobenega sponzorja. Ob koncu turneje bodo ugotovili, da jih je pred izgubo rešila koncertna prodaja majic - samo z njo so zaslužili 30 milijonov dolarjev. Za potrebe videa in živih nastopov Bono ustvari več likov. Centralna figura Fly, ki dobi ime po istoimenski pesmi, predstavlja dekadentno egoistično rockovsko zvezdo z videzom Elvisa devetdesetih let. Med prvim delom turneje po Ameriki Bono kot Mirrorball Man v svetleči se obleki s kavbojskim klobukom z metanjem dolarjev ameriški publiki uteleša vso bednost potrošniške družbe.

Ker se Edge loči od žene in noče biti sam doma, štirimesečno pavzo med turnejo U2 preživijo v studiu. Na koncu posnamejo toliko gradiva, da izdajo ploščo Zooropa (1993), ki poleg zvezdic evropske unije na ovitku prikazuje tudi glavo žalostnega astronavta - nesrečnega stanovalca vesoljske postaje Mir, ki ga ob razpadu Sovjetske zveze pustijo krožiti okrog Zemlje, ker se ne morejo dogovoriti, kdo ga mora spraviti nazaj na Zemljo.

V tem času založba Polygram za 300 milijonov dolarjev kupi Island, ki razen U2 nima več nobenih zvezdnikov. V novi pogodbi s Polygramom, ki obsega pet plošč (prva v vrsti je Zooropa), se U2 zavarujejo pred negotovo fprihodnostjo distribucije glasbe in njenimi novimi nosilci.

V Evropi nacionalizem dviga glavo. Dogodita se napada na azilante s smrtnimi žrtvami v Mollnu in Solingenu v Nemčiji. V Bosni se razdivja vojna. Zato za drugi del turneje Bono ustvari Mac Phista, ki predstavlja hudiča kot zadnjo rockovsko zvezdo. Tudi program ZOO TV priredijo za evropske razmere. Uvodne sekvence si sposodijo pri Hitlerjevi režiserki Leni Riefenstahl. Ko na koncertu v Berlinu Bono posveti pesem vsem prišlekom, ga nemška publika nagradi le z bornim aplavzom. Kasneje kot Mac Phisto s koncerta pokliče Helmuta Kohla in se mu zahvali, ker ga je spustil nazaj v Nemčijo. Velik del evropskih koncertov vsebuje tudi javljanja iz obleganega Sarajeva. Po koncu turneje na Japonskem Adam in Larry odideta za pol leta v New York, kjer se glasbeno izpopolnjujeta, Edge preživlja dneve z novo ljubeznijo, Bono pa odpotuje za novo leto v Sarajevo. Ko se spet zberejo, posnamejo skupaj z Enom ploščo The Passengers s filmsko glasbo. Podpišejo jo samo z imeni, zato ne šteje kot izdelek U2.

Pop (1997) je po mnenju tiska najtežje pričakovan glasbeni izdelek zadnjih dveh let. Željno ga ne čakajo samo ljubitelji U2, ampak vsa glasbena industrija, ki želi spraviti kupce nazaj v trgovine in obrniti lanskoletni negativni trend prodaje, saj niti R.E.M. niti Phil Collins nista izpolnila pričakovanj. Izid je napovedan za september 1996, in ko postane jasno, da plošča ne bo zunaj v času prednovoletne nakupovalne mrzlice, Island najavi izpad prometa zadnjega kvartala v višini 30 milijonov - lastniku Polygramu padejo vrednosti delnic. Neučakani pirati novembra vdrejo v računalnik snemalnega studia in ukradejo dve še nedokončani pesmi. Razstavijo jih na internetu in prodajajo kot bootlege. Ko se plošča 3. marca končno pojavi v trgovinah, je naval nanjo večji od masovne histerije ob izdaji Windows 95.

U2 že napovedujejo novo turnejo, na katero bodo s seboj vzeli supermarket. Med mesti, ki jih nameravajo obiskati, je tudi Sarajevo, kjer bodo dobiček od koncerta namenili za obnovo bolnice.

Fenomen U2 je nastal zaradi karakternih značilnosti članov banda, ki se v javnosti obnašajo enako kot v privatnem življenju. V svet showbiznisa so vstopili, še preden so lahko oblikovali javno podobo. Vsak, ki ga zanimajo, jih lahko spozna in vzpostavi z njimi pristen stik. Zato U2 občutijo vsak napad na njihovo glasbo kot osebni napad in poskušajo pridobiti prostor na meji med javnim in privatnim življenjem.

K.reG@