Kozmična Amerika

Dale Watson - Pevec teksaškega countryja

Zdi se, da country v našem kulturnem prostoru le dobiva pravo ceno. Na naših odrih smo že slišali nekaj uglednih predstavnikov te glasbene zvrsti, med najboljšimi in pravzaprav tudi najbolj dosledno countryjevskimi (Guya Clarka, Steva Earla in pokojnega Townesa Van Zandta moramo uvrščati med trubadurje) koncerti pa sta bila gotovo odlična nastopa Dala Watsona v Ljubljani in Novi Gorici. Watson je pri založbi Hightone pred kratkim izdal albuma Cheatin’ Heart Attack in Blessed Or Damned, zaigrati zna nekaj sto countryjevskih pesmi in je sploh velik poznavalec te tolikokrat narobe razumljene glasbe. Med njegovim obiskom v Sloveniji sva se veliko pogovarjala. Hodila sva po mestu, raziskovala bogato countryjevsko diskoteko našega nacionalnega radia in Dale si je sproti izmišljal vedno nove verze. Woody Guthrie je nekoč rekel, da je Pete Seeger pevec ljudskih pesmi, Bob Dylan pa ljudski pevec. Nekaj podobnega bi lahko rekel tudi za mladega in nadobudnega Watsona. Nisem še slišal pevca, ki bi pel s tako lahkoto in tako resno verjel v svoje estetsko prepričanje. Mislim, da bomo zanj še slišali.

Bral sem, da je imela glasba v vaši družini posebno mesto.

Glasba je bila v naši družini vedno navzoča. Za country me je navdušil oče; bil je šofer tovornjaka in je igral za preživetje. To je nekakšna družinska tradicija, ki se ji ne da upreti. Ko sem bil dovolj star, sem z brati igral v naši prvi skupini in začel obiskovati pivnice in beznice. Tedaj se je vse zdelo samoumevno - prijatelji so se srečevali v njej in mi smo jim igrali.

Kateri pevci so te na začetku najbolj prevzeli?

Tisti, ki jih je oče poslušal doma na ploščah, name pa so vplivale tudi pesmi, ki jih je prepeval oče sam. Poslušal je tedaj priljubljene pevce Johnnyja Casha, Merla Haggarda, Bucka Owensa, Farona Younga, Boba Willsa in tudi pevce iz mladosti - Hanka Williamsa, Georgea Jonesa in Johnnyja Paychecka. Kak pevec je name mogoče vplival bolj kot drugi, vendar se vplivu enega samega glasbenika nisem nikoli povsem prepustil.

Nekaj mora biti v teksaški vodi, da je tam toliko dobre glasbe. Kdaj si prišel v Teksas?

Rodil sem se v Birminghamu, v Alabami, in tam živel manj kot eno leto. Preselili smo se v Teksas in ta je za vedno ostal naš dom. Mislim, da obstaja nekakšen krajevni ponos, ponos, da si iz Teksasa. Ko sem se po končani šoli za leto dni preselil v Nashville in pozneje za tri leta v Los Angeles, sem ugotovil, da je človek v Teksasu, kar se tiče glasbe in vsega drugega, bolj neodvisen, zato sem se vrnil.

Kaj ti danes pomenita country in honky tonk?

Vedno sta se mi zdela eno, v obdobju lestvic pa se je to spremenilo. Prilastili so si izraza country in honky tonk, zato imata danes povsem drug pomen. Ponazarjata nedolžnost, svetlobo in srečo; ko sem odraščal, sta bila country in honky tonk glasbi delavcev, glasbi revnih poetov s čustvi, izraženimi zelo preprosto, pa naj je šlo za temačne ali svetle strani življenja. Ta terminologija danes ponazarja nekaj drugačnega. Ko komu rečem, da igram country, najprej pomisli na Gartha Brooksa in na dvoranski rock, pri katerem se pevec guga na vrveh. To ni country, ob kakršnem sem odraščal. Zrasel sem ob glasbi Merla Haggarda in podobnih pevcev, ki so prepevali iskrene pesmi iz srca. Honky tonk je zbledel in se odmaknil od tistega, kar je bil nekoč, pivnice pa so prevzele, kar je ostalo od njega.

S prvo zasedbo The Classic Country Band si več let nastopal po Teksasu. Kako se spominjaš tega obdobja?

To je bilo obdobje učenja, človek pač mora nekje začeti. V moji prvi skupini so bili tudi moji bratje, pravzaprav so me povabili, naj se jim pridružim. Predlagal sem jim spremembo imena in se odločil za ime The Classic Country Band, tedaj sem namreč gledal televizijsko oddajo Classic Country Era s starimi posnetki iz Grand Ole Oprya. To je bil komercialni program Pata Milla z izvajalci, kot so Faron Young, Ray Price in Don Gibson, se pravi z resnično dobro glasbo za zabavo iz poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih let. Veliko klasičnih pesmi sem tedaj slišal prvič in nekatere so z menoj ostale za vedno. Prva pesem, ki sem jo zaigral na odru, je bila Fraulein, in še vedno jo rad igram. Zvok klasičnega countryja mi je pač bližji, naj gre za stare ali nove pesmi, napisane v tem slogu.

Zdi se, da ti gre tovrstno pesnjenje zlahka od rok?

Kitaro sem igral pri desetih letih, resneje pa sem začel pisati šele po končani šoli, vendar to niso bile prave pesmi, saj moraš najprej kaj doživeti, potem pa lahko govoriš o izkušnji. Šele ko dočakaš svetlobo dneva, lahko pripoveduješ o njej. Pišem o tem, kako sem preživel dan, pa kakršen koli je bil, in vedno ustvarjam v prvi osebi; ne pripovedujem zgodb o kakem drugem človeku, posebej, če nima zveze z menoj.

Kakšna pot te je pripeljala do tvojega glasbenega izraza?

Ko me sprašujejo o mojem načinu igranja in petja in o primerjavah z glasbeniki, kot so Merle Haggard, Ray Price, Johnny Paycheck in Conway Twitty, vedno citiram Johna Lennona. V nekem intervjuju je rekel, da individualnost in izvirnost nastopita tedaj, ko ti ne uspe več posnemati vzornikov. S posebnostjo mojega sloga je podobno, saj imam zelo rad naštete glasbenike in menim, da sem ob prizadevanjih, da bi zvenel kot oni, našel svoje mesto. Čutim, da ustvarjam po svoje, in če je to podobno tistemu, kar je počel kdo od omenjenih glasbenikov, ne gre za naključje, saj so oni vplivali name. Podobno je tudi pri igranju kitare. Všeč so mi Roy Nichols, James Burton in Don Rich in mislim, da moje igranje prihaja od njih. Name je z bolj jazzovskim slogom vplival tudi moj zdajšnji kitarist Dave Biller.

Povej mi kaj o zdajšnjem countryju. Ali tudi drugi mladi glasbeniki sledijo podobni viziji kot ti?

Seveda. Čutiti je skepso do tistega, kar zadnja leta ponuja Nashville s svojo lestvico, in veseli me, da se je to zgodilo, saj me je Nashville kot nekoga, ki je že dolgo v svetu countryja, poklicni pevec countryja sem že 17 let, zelo razočaral. Pravkar smo bili na turneji s skupino Texas Tornados na Nizozemskem in v Švici, in ko sem se pogovarjal s Freddyjem Fenderjem - on je v tem poslu vsaj dvakrat dlje kot jaz - sem dojel, kakšno razočaranje je dejstvo, da se country razvija v pop in da izgublja identiteto in vsebino, za ljudi, kot je on. Vesel sem, da se stvari spreminjajo in da je Radio Americana čedalje bolj vpliven. Razočaranje je bilo tako hudo, da se je pojavila cela vrsta izvajalcev: BR5-49, Wayne Hancock, The Derailers, več skupin iz Austina, 63-letni Don Walser že ves čas dela v tej smeri in zdaj uživa veliko uspeha, tudi Johnny Cash to počne že celo večnost in doživlja vnovičen preporod. Ljubitelji ne bodo dopustili, da bi country izgubil slog.

Zdi se, da rad pišeš tudi tovornjakarske pesmi. Te imajo že od časov Dicka Curlessa v countryju posebno mesto.

Te pesmi imam zelo rad. Veliko potujem in vozim neke vrste poltovornjak, v njem imam vgrajeno postajo CB, da se lahko pogovarjam z drugimi vozniki; tovornjakar je bil tudi moj oče. Odraščal sem v sedemdesetih letih v obdobju tovornjakarskih pesmi, kakršne je pel Dave Dudley, ki bi ga vsekakor moral omeniti kot vzornika. Tovornjakarji in glasbeniki smo veliko na poti, in to nas povezuje. Včasih sem zdoma tudi po deset mesecev, z ženo in s hčerko sem samo pet tednov na leto in verjemi mi, da imam o življenju na cesti kaj napisati. Nameraval sem posneti album tovornjakarskih pesmi, a sem presodil, da bo bolje, če jih porazdelim po posameznih ploščah.

Ali ti založba Hightone dopušča dovolj svobode pri ustvarjanju?

Na snemanju prve plošče sem se učil, snemanje druge je bilo lagodnejše, tretjega snemanja pa se še bolj veselim, saj bom v novo glasbo vtkal več značilnosti mojega sloga. Ko sem snemal prvo in drugo ploščo, sem skušal posneti zvoke, ob katerih sem užival odraščati, za tretjo pa natančno vem, kako mora zveneti; produkcija bo bolj individualna. Založba Hightone je bila dobra do nas. Bruce Bromberg je čudovit producent in izvajalcu dopušča, da dela, kar si želi. On le nadzira snemanje in izraža mnenje. Če si kaj močno želim, bo to upošteval. Pri njem je na prvem mestu umetnikovo mnenje, sledijo mu producentovi pomisleki.

Kdo te spremlja v skupini Lone Stars?

Jim Leslie igra bas, z njim napišem tudi veliko pesmi, Leland Potter je bobnar, ker veliko igra z metlico, je dobrodošla pridobitev skupine, z nami je že eno leto, zdaj bo prvič tudi na snemanju; kitarist Dave Biller je z menoj že od začetka. Ko bomo šli v studio, bomo verjetno povabili tudi Lloyda Mainesa, odličnega producenta in tudi mojstra kitare steel. Plošče vedno snemamo s kitaro steel, vendar z njo ne potujemo, ker je pretežka. Upam, da se bo to spremenilo, saj obožujem njen zvok.

Kaj pa tvoji prvi posnetki iz Nashvilla?

To je bila dobra izkušnja, kot pomembna odskočna deska mi je pomagala do tu, kjer sem zdaj. Ko se ozrem nazaj, spoznam, da se vse zgodi iz nekega razloga. Leta 1990 sem bil v Los Angelesu in povabili so me v Nashville. Posneli smo pet ali šest pesmi za dve mali plošči. John Jorgenson iz skupine Desert Rose Band mi je priskrbel pogodbo z založbo Curb Records in je tudi produciral obe mali plošči. Bil sem razočaran, ker sploh nisem igral na teh snemanjih, končni posnetki so se namreč od mojih izvirnikov in načina, kako so bile pesmi napisane, močno razlikovali. Snemal sem s skupino Desert Rose Band iz Kalifornije, ta igra glasbo s koreninami v glasbi Chrisa Hillmana in skupin The Flying Burrito Brothers in The Byrds, jaz pa prihajam iz teksaških pivnic in za Byrdse do prihoda v Los Angeles nisem niti slišal. Takega zvoka nisem želel, a ker sem bil mlajši, nisem preveč ugovarjal, mislil sem, da vedo, kaj delajo. Ko sem jim dal vedeti, kaj bi rad, so mi odgovorili: “Boš videl. Ko bomo končali, ti bo všeč.” Deloma sem bil zadovoljen samo z zadnjo malo ploščo. Založba Curb ni marala pijanskih in pregrešnih pesmi o resničnem življenju; želela je prijetne in nedolžne skladbe, ki ne bi nikogar prestrašile in ob katerih bi se vsi dobro počutili. Tudi sam imam rad pesmi dobrega počutja, kot je na primer White Lightning Georgea Jonesa, vendar je tudi to pijanska pesem. Življenje moraš uživati, ne smeš ga jemati preveč resno. Založba me je razočarala, ker je v slogu svojega imena želela obrzdati mojo ustvarjalnost. Menili so, da nimam dovolj tržno zanimive glasbe. K sreči založba Hightone podpiše pogodbo z izvajalcem in ne želi na silo spreminjati njegove samosvojosti, zato sem pri njej v ugodnejšem položaju. Ko sem imel pred izidom druge male plošče za založbo Curb prometno nesrečo, v njej sem si poškodoval levo roko, so mi rekli, da jih ne zanima, kaj bom posnel, saj so se odločili, da izida plošče v občilih ne bodo podprli. Mislil sem si, če bodo kaj izdali, naj izdajo pijansko pesem You Pour It Out, I’ll Pour It Down. To sem posnel po mojem okusu in uvrstila se je celo na lestvice, vendar veliko uspeha ni bilo. Spoznal sem, da je najpomembneje biti zadovoljen s končnim izdelkom, kajti če nisi, ga boš težko prodajal.

Ali ameriške radijske postaje predvajajo tvojo glasbo?

Nikoli nisem imel veliko take podpore. Zame in za skupino je pomembna vmesna oblika radia, na primer Radio Americana; oba naša albuma sta bila na drugem mestu njegove lestvice. V njihovem programu slišiš glasbenike, kot smo mi, pa Jimmie Dale Gilmore, Steve Earle in Junior Brown, torej izvajalce, ki ne ustrezamo lestvičarskemu countryjevskemu radiu. Veliko lokalnih in študentskih postaj se zdaj približuje konceptu Radia Americano. Ta dovoljuje, da se na rockovskih območjih predvaja bolj rockovska glasba, na primer tista Steva Earla, na bolj countryjevskih trgih pa predstavljajo glasbo, kakršno igramo mi, Dave Dudley in Junior Brown. Ta prilagodljiva zasnova radia nam je veliko pomagala, žal pa je to za nas tudi edino radijsko predvajanje. Radio z glasbo z lestvic nas pravzaprav ne zanima, saj ga ljudje, ki imajo radi naš slog glasbe, verjetno ne poslušajo.

Bral sem, da na koncertih igraš celo vrsto klasik countryja.

Ne sledim seznamu in nikoli ne vem, katere pesmi bomo igrali na odru. Ker že 17 let igram po pivnicah, sem se naučil veliko skladb in lahko prisluhnem željam občinstva. Nikoli ne igramo enakega repertoarja, zato ima vsak koncert svojo lastno pesemsko identiteto. Če igraš po seznamu - pred leti sem poskusil tudi to - si domišljaš, da obvladuješ občinstvo, tega pa ne želim. Hočem se napajati iz občinstva.

Veseli me, da na plošči Blessed Or Damned poješ z Johnnyjem Bushem. O njem ni bilo slišati že od leta 1981, ko je imel manjšo uspešnico Whiskey River.

Moj oče obožuje Johnnyja Busha, zato njegove plošče že dolgo poslušamo. Je teksaška legenda. Napisal je pesem Whiskey River in je pomemben pevec. Nekajkrat sva skupaj nastopila, zato sem ga povabil, naj se mi pridruži tudi na plošči. Odgovoril mi je, da je prišel zaradi pesmi, in tako sva s Chrisom posebej za naju napisala skladbo za duet, Johnnyju je bila všeč in smo jo posneli. Zame je bila to velika izkušnja. Johnny ima še vedno pravi občutek in je čudovita osebnost; šlo je za nekakšno potovanje v preteklost, saj je igral bobne v številnih pesmih Willija Nelsona, je prava teksaška legenda, s katero moraš snemati. Taki ljudje lahko vplivajo na tvoje življenje in resnično rad bi ga povabil tudi na snemanje nove plošče.

Imaš rad country Merla Haggarda in Bucka Owensa iz Bakersfielda?

Ko prisluhneš countryju, njegovi ustvarjalnosti, ostrini, resničnosti in individualnosti, razumeš, da je vse to moralo nekje privreti na dan. Prvič se je to zgodilo v šestdesetih letih v Bakersfieldu. To je bil honky tonk, glasba pivnic s poudarjenimi bobni in kitarami. Merle in Buck sta želela ustvarjati po svoje. Pravzaprav začetki tega zvoka verjetno segajo v štirideseta in petdeseta leta, ko sta ustvarjala Bob Wills in Ernest Tubb, njune korenine so v Teksasu, temu je sledil Bakersfield, v sedemdesetih letih pa je pobudo prevzel Austin. Nashville namreč rad nadzira vse, od zvoka do videza. Zame, za kitarista, je bil bakersfieldski zvok vedno privlačen, Don Rich in Roy Nichols sta bila resnično dobra kitarista in še danes menim, da je to ena najizvirnejših zvrsti countryja. Nekaj podobnega je privrelo na dan tudi v Memphisu z Johnnyjem Cashom, Carlom Perkinsom in založbo Sun; šlo je za dober countryjevski zvok, ki se je tedaj imenoval rockbilly ali hillbilly. V Los Angeles sem šel, da bi našel takšen zvok, a sem hitro spoznal, da je že zdavnaj mimo. Zato sem se vrnil in se vmes ustavil še v Nashvillu.

Teksas ustvarjalcu očitno dopušča svobodo. Pri nas smo že slišali Townesa Van Zandta in Guya Clarka.

Slišali ste dva velika teksaška pesnika, oba sta izrazita individualca. Biti individualist je dobro in onadva individualnost dobesedno poosebljata. Če si srečal katerega od njiju, veš, kaj mislim. Teksas vzpodbuja svobodno osebnost in onadva jo dobro ponazarjata.

Na Radiu Slovenija pripravljamo portret Hanka Williamsa. Kako danes čutiš njegovo glasbo?

Moj oče je vedno govoril, če ne znate zaigrati pesmi Cold Cold Heart in Wildwood Flower, niste countryjevska skupina. Izvajamo veliko pesmi Hanka Williamsa, verjetno še vedno ne toliko, kot bi jih morali. Zelo rad poslušam njegove skladbe, pravkar so našli nekaj njegovih izgubljenih posnetkov, in to je čudovito. Nashville dela napako, ko pozablja na korenine. Po Hanku Williamsu raje posegajo kot po nekakšnem spominku; vrgli so ga iz Opryja in niso želeli imeti opravka z njim, ker je bil preveč samosvoj. Zdi se mi zelo pomembno, da si na odru to, kar v resnici si, zato mi nikoli ni bil preveč všeč radio Top 40; strinjam se, da morajo vrteti novosti, vendar ne bi smeli pozabiti na pravo countryjevsko glasbo. Ali veš, zakaj ne predvajajo pesmi Hanka Williamsa, Johnnyja Casha in Rayja Pricea skupaj z novim countryjem? Če bi to naredili, bi spoznali, kako močno so zašli s poti.

Kakšno vlogo pa pripisuješ Leftyju Frizzellu?

Na Leftyja Frizzella je vplival Hank Williams; kdo pa je vplival na Hanka Williamsa, se ne ve natančno, saj je bil tako enkratna osebnost, da se zdi, da se je vse skupaj začelo prav z njim. Oba sta pela pesmi o resničnih čustvih, osebnih izkušnjah in o življenju sploh, pravzaprav je country prav to, je zgodba o tem, kako se kdo počuti in kaj se mu je zgodilo. V countryju gre za zelo osebne izkušnje, zato je kot dan iz spominskega dnevnika. Oba sta imela samosvoj slog, vendar je Lefty vpeljal pevski slog, ki se je od Hankovega malce razlikoval. Hank Williams je v country vnesel odlično pisanje in je tudi odlično pel, Lefty pa je ustoličil pevski slog, ki je vplival na izvajalce, kot so Merle Haggard, John Anderson in drugi.

Ali imaš rad country gospel?

Dobra stran countryja je, da pripoveduje o različnih čustvih, in tako je pomembno tudi razmišljanje o kesanju in vesti. V countryju mora biti dovoljeno objokavanje ob kozarcu piva. Meni je to izjemno všeč. George Jones je verjetno eden najboljših tovrstnih pevcev. V pravkar izdani knjigi omenja, kako pogreša stokajočo in jokajočo pivsko pesem. Najraje posluša prav pesmi, ki ti dajo vpogled v notranjost.

Honky tonk ima torej pomembno vlogo v countryju.

Ne vem, ali lahko nekaj označimo kot honky tonk, nekaj drugega pa kot country, vendar po svoje drži, da so nekateri izvajalci pevci honky tonka, drugi ne. Menim, da je razlika med pevci honky tonka in kantavtorji v tem, da so pevci honky tonka bolj prizemljeni, raje trdo delajo, kot pa idealizirajo in pojejo le o ljubezni. Pri prvih gre bolj za pesmi o preživetju, drugi pa več prepevajo o ljubezni in svetlejših straneh življenja.

Opazil sem, da rad pišeš tudi v slogu swinga Boba Willsa.

Rad imam vse sloge countryja, in prav to je zame največja lepota - razpon od trdega honky tonka do swinga. Pri countryju mi je všeč, da ga ni treba zibati z nekakšnim občutkom varnosti, je vitalen, in to se najbolje kaže prav v pesmih Boba Willsa. Zdaj nekaj podobnega snema Tom Burell. Na vlaku na poti po Norveški sem napisal pesem v slogu takšnega teksaškega swinga in jo bom verjetno uvrstil na novo ploščo. Swing je bil del mojega odraščanja, glasbo Boba Willsa, posebej skladbo San Antonio Rose, so vedno predvajali po jukeboxih in radiih.

Kakšna je vloga ženske v countryju?

Loretta Lynn je zame najboljša pevka countryja. Mislim, da je vloga žensk zelo pomembna, in prav je, da so neodvisne tudi v glasbi. Najraje imam pesmi, ki jih je pela Loretta Lynn, tudi Alison Krauss je čudovita, vendar sta to pevki, ki jima ni treba dokazovati neodvisnosti, pojeta dobre pesmi in imata sijajne glasove. Preveč pevk skuša nekaj dokazati v dobro žensk in po moje to ni preveč zdravo. S stališča ženske neodvisnosti je to mogoče v redu, toda če si glasbenik, se moraš posvetiti predvsem glasbi. Rad imam, da mi prepevajo, ne pa, da mi pridigajo.

Predvidevam, da country rocka nisi veliko poslušal.

Dokler se nisem preselil v Los Angeles, sploh nisem vedel, kdo je Gram Parsons. Te skupine niso imele nobenega vpliva name. Ko jih danes poslušam, jih lahko spoštujem; srečal sem nekatere fante iz skupin The Byrds in The Flying Burrito Brothers, njihovo glasbo cenim enako, kot cenim na primer skladbe Beatlesov. Name niso vplivali, saj niso bili del glasbene zapuščine, ki je vplivala name med odraščanjem. Moram reči, da so mi nekatere pesmi všeč, saj zvenijo bolj countryjevsko kot večina glasbe na današnjem radiu. Toda ker to ni bil del moje preteklosti, takšnih plošč ni v moji zbirki.

Na vlaku verjetno pišeš ob pomoči akustične kitare.

Nisem zelo dober akustični glasbenik, čeprav mi je akustika zelo všeč in imam zelo rad bluegrass Billa Monroja, Lesterja Flatta, Earla Scruggsa in Tonyja Ricea. Pesmi po navadi pišem, ko potujem. V Evropi sem na vlaku napisal tri pesmi; pri tem ne igram na kitaro, vse se dogaja v moji glavi, pesem šele pozneje dokončno oblikujem na kitari.

Jane Weber