Michael Chanan

REPEATED TAKES (A Short History of Recording and its Effects on Music)

Verso, London in New York 1995, 204 str. Na prodaj v Knjigarni Kazina.

Sočasno s podružbljanjem nove, digitalne tehnologije snemanja in reproduciranja zvoka so mnogi avtorji različnih pedigrejev zgrabili za trnek in ponovno preizpraševali, kaj se je zares zgodilo s patentno prijavo Edisonovega fonografa tistega božiča leta 1877, ki je najavljalo novo ero tehnične reproduktibilnosti zvoka. Prelom, ki ga je v muziciranje, v glasbene in poslušalske prakse prinesla možnost "konzerviranja in razmnoževanja" zvoka in vse nadaljnje tehnološke izboljšave, so tematizirali mnogi avtorji, zadnji pa je sprožil pravi plaz obravnav, ki posegajo v zgodovino, skušajo analizirati učinke iznajdbe zvočnega posnetka, njegovega razmnoževanja, različnih družbenih rab. Knjige Steva Jonesa, Evana Eisenberga, besedila Dava Lainga, Andrewa Goodwina in Petra Manuela izstopajo ob danes že klasični tehnoloških zgodovini Rolanda Gelatta in politični ekonomiji glasbe Jacquesa Attalija.

Britanski kritik in filmar, Michael Chanan, je v slabem letu napisal dve komplementarni knjigi, dve zgodovini, štoriji o zahodni musica practica (Barthesova izposoja srednjeveškega izraza, ki denotira vsakdanjo glasbeno prakso) in o snemalni industriji, zvočnemu posnetku, Repeated Takes, in njegovih učinkih na "praktično glasbo". Chanan, sicer izredno odprt in prijazen možak, izkušen filmar dokumentarcev, sodobnik Michaela Nymana, je doma predvsem v klasični glasbeni tradiciji, a zato nič manj ne posluša pop godbe vseh žanrov.

Popestrujoča posledica avtorjevih preferenc je skupna obravnava klasične glasbe, popularnih in ljudskih glasb, ujetih na tonskem posnetku, predvajanih po radiu in TV ter v kino dvoranah. Ob opisu zvezdniške kariere Toscaninija in snemanj Stravinskega, ki je v razmiku nekaj desetletij dirigiral in snemal lastna dela in njih izvedbo prilagajal snemalnim tehnikam, je poanta knjige nedvoumna: ne samo popularna godba, nekako predestinirana za "manipulacijo" glasbene industrije, tudi polje klasične glasbe in praksa izvajanja glasbenih del nista imuni na tehnološke spremembe v snemanju zvoka. Način igranja se jim je prilagajal in se obenem spremenil v koncertni praksi. Knjiga pazljivo sledi kronologiji tehnoloških iznajdb, od fonografa, gramofonske plošče, električnega načina snemanja, radia, zvočnega filma, do magnetofona in digitalne tehnologije. Tako skupaj obravnava mutacijo glasbenih praks, načine poslušanja in potrošnje glasbe kot blaga. Je polna drobnih detajlov, razmišljanj o tonskem posnetku, in to ne zgolj glasbenikov in glasbenih producentov, marveč tudi pesnikov, pisateljev in filozofov od Federica Garcie Lorce ("ljudske pesmi ne moreš zapisati na kos papirja, ujeti jih moraš z gramofonom, da ne izgubiš neizrazljivega, v katerem počiva vsa njihova lepota") do Thomasa Manna in Sartra. Repeated Takes je prava šolska knjiga, privlačen in tehten potpuri. Kliče k ponovnemu premisleku o dandanes "samoumevnem" tehničnem posredovanju zvoka in glasbe, njegovih družbenih učinkih in glasbenih spremembah.

Ičo Vidmar