R. L. BURNSIDE

Mr. Wizard

(Epitaph, 1997)

Tole je prišlo zelo hitro. Po albumu A Ass Pocket Of Whiskey, ki ga je lani v družbi Jona Spencerja in zahvaljujoč njemu ter njegovim The Blues Explosion razkril relativno širšemu občinstvu, je Burnsidova matična založba Fat Possum Records v sodelovanju s punkersko agilnim Epitaphom izdala album Mr. Wizard. Kombinacija med bluesom in punk rockom se tako ponuja sama od sebe. Ampak tukaj gre za več. Za pravo stvar, za pravo eksplozijo bluesa, za avtentično nadaljevanje izročila Hound Doga Taylorja in drugih, ki niso "znali igrati", so pa zato hudičevo mamljivo zveneli. Goreče in razposajeno. Prav takšno je igranje R. L. Burnsida s sopotnikoma, vnukom Cedricom in belim sinom Kennyjem Brownom, v petih skladbah, kolikor jih je ta zasedba prispevala plošči. Pesmi Alice Mae in Highway 7 sta ostanka sessionov z A Ass Pocket, medtem ko je uvodno Over The Hill in zaključno You Gotta Move v polomljeni elektrificirani blues maniri zapel R. L. sam.

V nasprotju z lanskoletno ploščo tokrat ni prazne hoje skozi artistično thereminske delirije samorefleksije. Kot da so uredniki vedeli, da je bilo moteče. Tako je tale "sekvel" točno tisto, kar smo rabili. Enkrat za spremembo smo tudi dobili.

Ob vseh naukih, ki jih R. L. ležerno poda, na koncu pokaže še to, da biti v službi ritma in hrupa ni stvar let, ampak duhovne naravnanosti in notranjega žara. Čarovnik je le eden med njegovimi številnimi vzdevki.

Terens Štader