DD SYNTHESIS

DD Synthesis

(SJF, 1996)

Makedonsko skupino DD Synthesis je ustanovil Dragan Dautovski, glasbenik, ki je dal kot gost na kavalu in gajdah pomemben akustični pečat glasbi skupine Anastasia v filmu Po dežju. V nasprotju z Anastasio, pri kateri so bili elementi ljudske, profane glasbe podrejeni art rockovskemu raziskovanju mističnosti, onostranskosti, sakralnosti (ves čas ostaja trdno zapisana makedonskemu temnemu valu osemdesetih let, katerega predstavniki - skupine Mizar, Arhangel in Anastasijina predhodnica Padot na Vizantija - so padali predvsem na tradicijo makedonske pravoslavne glasbe), se je z lastnim projektom zakopal v korenine makedonskega ljudskega izročila in si za izhodišče izbral pretežno tradicionalne skladbe. Njegova prva CD plošča je eno najprijetnejših presenečenj mlade makedonske glasbene scene zadnjih let. Dautovski je v ekipo DD Synthesis povabil tri izvrstne mlade pevke, ki se kompetentno spopadajo z lokalno vokalno tradicijo, klaviaturista, dva tolkalca in kitarista, sam pa ob kavalu in gajdah poseže tudi po zurlah in tamburi. Zasedba se podobno kot številne aktualne evropske folk/world music skupine poskuša s fuzijo etničnega izročila in novodobnih glasbenih žanrov. Resnici na ljubo, njena novodobnost ni kdovekako radikalna, saj "novi" glasbeni jezik temelji na žanrih iz sedemdesetih let (pop jazzu in progresivni psihedeliji z nadgradnjo v etno new ageu). Vendar pa DD Synthesis ne moremo očitati neaktualnosti, saj zaznamuje "progresivna fuzija" tudi sveže izdelke številnih protagonistov novega keltskega vala (kjer je pač Alan Stivell večna referenca), vedno pogosteje ji podlegajo tudi Skandinavci. Poleg tega zna Dautovski na splošno posrečeno vezati različne glasbene niti. Le nekajkrat mu zmanjka sape in začne posamično idejo raztegovati v neskončno dolgo etno new age tapeto. A pozitivni vtisi ob poslušanju plošče njegove skupine vsekakor prevladajo. DD Sythesis so skrajno všečni našim ušesom in njihovih melanholičnih izletov k makedonskim glasbenim koreninam se ne bomo naveličali tako kmalu. Zagotovo bodo zadovoljili vse površne in pozorne ljubitelje balkanskih godb.

Kaj hitro se lahko zgodi, da bo skupino "odkrila" in z navdušenjem pogoltnila tudi svetovna etno srenja. In prav je tako. Makedonci se kljub izjemni zakladnici ljudske glasbe namreč celih petnajst let niso uspeli z načrtnim projektom vključiti v aktualno world music dogajanje. Filmsko podprti art rock Anastasie in prešerno muziciranje "etno naturščikov" (Pece Atanasovski, Ferus Mustafov, Mahmut Muzafer), ki je že desetletja prisotno po lokalnih veselicah, pač tega manka nista mogla zakriti. In zakaj naj bi največji dobiček od tamkajšnjih zvokov in ritmov še naprej pobiral in kot del lastne "balkanske zaščitne znamke" plasiral pragmatični Goran Bregović?

Peter Barbarič