D'GARY

Mbo Loza

(Label Bleu/Indigo, 1997)

FENOAMBY

Ravo

(Cobalt/Melodie, 1996)

REGIS GIZAVO

Mikea

(Label Bleu/Indigo)

Malgaška glasbena scena že nekaj časa ni neznanka in vse bolj se zdi, da bo postal kulturni krog, ki zajema poleg Madagaskarja še nekatere otoške enklave v Indijskem oceanu, ki gravitirajo k Afriki, kmalu podobno močno prisoten v zavesti sodobnega poslušalca zahtevnejših glasbenih zvrsti, kot je že nekaj časa z zahodno-, južno- in vzhodnoafriškim ter še posebej zairskim. Že znani in predstavljeni malgaški glasbeniki si utrjujejo položaj na mednarodnem glasbenem prizorišču z novimi in novimi vabljivimi ploščami, ob njih pa prihajajo na prizorišče mlade sile in vnašajo v tamkajšnjo glasbo zanimive različice sicer prepoznavnega glasbenega izraza, ki je v glavnem salegy v številnih regionalnih mutacijah: od a capella petja do elektrificiranih pop plesnih prijemov. D'Gary, Regis Gizavo in Marius Fontaine s skupino Fenoamby se vsekakor uvrščajo v krog mlajših sil, ki že pomembno določajo glasbeno dogajanje na otoku ter odnos do malgaške glasbe na mednarodnem prizorišču. Vse tri je že bilo moč slišati na nam dostopnih ploščah; D'Gary in skupina Fenoamby se lahko postavita že z lastno diskografijo, Regis Gizavo pa je sodeloval pri projektih drugih, ne samo malgaških glasbenikov, preden je lani poslal v javnost diskografski debut. Vsi trije albumi vsak z lastnim avtorskim pristopom plastično odražajo aktualni trenutek malgaške glasbene produkcije ter so dokaz o njeni pestrosti in vitalnosti, pa tudi o stabilni ustvarjalni kondiciji njihovih avtorjev.

Kitarist D'Gary je zagotovo eden osrednjih akterjev malgaškega glasbenega dogajanja v 90. In eden najbolj znanih glasbenikov s tega otoka v svetu. Po odličnem albumu Horombe, ki ga je naredil s svojo skupino Jihe, se z njenim trdnim, malgaški glasbeni tradiciji zavezanim jedrom (to sta pevka Rataza ter tolkalec in pevec Xavier-Martial Francois, oba igrata tudi tradicionalno glasbilo katsa) na albumu Mbo Loza vrača globoko h koreninam. To je z osebnim odnosom do lastne kulturne zgodovine nabit album, ki v ponudbo tovrstne godbe vnaša svežino, hkrati pa avtorja, ki smo ga do sedaj spoznavali kot "etnorockerja" in kot že kar klasičnega kitarista, predstavlja v povsem novi luči ljudskega godca.

Na drugi strani so Fenoamby z vodjo, pevcem, kitaristom in harmonikarjem Mariusom Fontainom ter s posebnim vstopom v svet salegyja, ki so ga začinili z glasbami z okoliških otočij, kakršni sta Reunion in Mauricius, na najboljši poti, da postanejo z elektrificiranim etnopopom, v katerega kompetentno vpletajo igro tradicionalnih glasbil kabosy, valiha in tolkal, ena najpopularnejših skupin otoka in mednarodnega prizorišča tovrstne godbe. Ravo je že njihov tretji album stabilno visoke kvalitete in po njihovem evropskem debutu leta 1994 na festivalu Africolor zagotovo ustrezno odskočišče za prodor v osišče pozornosti na vseh večjih letošnjih evropskih festivalih.

Harmonikar Regis Gizavo je znan in cenjen vsaj po sodelovanju z D'Garyjem, ki je prepričljivo dokumentirano na albumu Horombe; s prvencem Mikea ponuja presenetljiv avtorski odklon od utečenih poti malgaške glasbene ponudbe. Z minimalističnim pristopom, zgolj ob spremljavi tolkalca Davida Mirandona v enajstih harmonikarskih bravurah odpira pot malgaški glasbi v transglobalna, "svetovnoglasbena" prostranstva. Gizavo se predstavlja z avtorskimi sprehodi skozi lastne in tuje izkušnje, s katerimi se je srečal na poteh po planetu. Posebno, a presenetljivo vabljivo.

Kombinacija teh treh pristopov v aktualni malgaški glasbi je zares bogat glasbeni paket, ki ga ne gre spregledati.

Zoran Pistotnik