PANASONIC

Kulma

(Blast First/Mute/Dallas, 1996)

Nekaj obskurnega, nezemeljskega mora zaznamovati Finsko, da rodi zvok, ki je tako tuj, tako mrzel, odtujen, obenem pa popolno nasprotje - topel in povsod prisoten. O tem lahko povemo le eno stvar: Panasonic. Mnogi bi trdili, da Mika Vainio in Ilpo Vaisanen ne delata glasbe. Do neke mere bodo imeli prav: ne delata glasbe, ampak tonske podobe. Toda v čem je razlika, tonske podobe so navzoče v vsaki obliki glasbe. Mika in Ilpo jih le izolirata in potencirata do te mere, da jih ne spoznamo več.

Duo Panasonic prihaja iz Turkuja (Finska) in je eno bolj znanih imen elektronskega minimalizma, obskurne elektronike, techna, avant noisa... Poimenovanje niti ni tako zelo pomembno, bolj je zanimivo, s čim se ukvarjata. Začela sta pri založbi Sahko, ki je prve plošče izdala tudi Jimiju Tenorju in drugemu projektu Mike Vainia - O, ki je nastajal že pred Panasonicom. Panasonic izvira iz skupine ljudi, ki si je delila zanimanje za eksotične zvočne raziskave in tehnološko inovacijo. Pri prvi plošči je bil Panasonic še trio, sedaj sta ostala le dva člana. A najpomembneje je, da se ni spremenil celoten kontekst Panasonica, čeprav se danes zdita precej umirjena. Pri nas smo ju lahko videli kot predskupino Swansov, Vainio pa je ravnokar zaključil sodelovanje z Björk.

Panasonic delata glasbo, ki je simplistična in eksaktna, sama trdita, da se delno pustita voditi opremi, s katero delata, zato v njunem delu ni sledu človeškega sodelovanja. Instrumente ali raje elektronsko opremo jima konstruira Jari Lehtinen, tako da je zvok drugačen kot pri običajnem sinthesizerju. Nasploh je poudarek na podrobnostih posameznih zvokov zelo velik, obdelujeta vsak zvok posamezno. Dobimo torej ritmično podobo piskov, prskov, električnih impulzov in frekvenc, vse povezano z ekstremnim minimalizmom.

Pri vsem tem pa se pojavi vprašanje: kje je tu sploh glasba? Odgovor bo: glasbo moramo pri Panasonic preprosto doživeti, moramo jo poslušati in analizirati. Nazadnje jo lahko najdemo povsod.

Jure Matičič