TRIO CLUSONE

Love Henry

(Gramavision/Nika, 1997)

Pri Clusonih je tako, da te skoraj ne morejo več presenetiti, saj so na vseh dosedanjih diskografskih izdelkih (Clusone 3, 1990, I’m An Indian, Too, 1994, Soft Lights and Sweet Music, 1994) pokazali toliko raznolikih vragolij, da novega skoraj ni več pričakovati. Vendar trditve, da njihova nova cedejka Love Henry iz prejšnjega meseca ne prinaša nič novega, ne smemo jemati dobesedno kot slabo ali zdolgočaseno cedejko - nasprotno: trditev pomeni, da je cedejka po kvaliteti podobna vsem dosedanjim - torej dobra.

Love Henry je koncertna cedejka, ki integrira vsa snovanja in trzanja, ki so jih Ernst Reijseger, Han Bennink in Michael Moore od leta 1988 dalje (ko nastanejo na pobudo Reijsegerja za festival v italijanskem Clusoneju) razlivali med nas. To pomeni, da je na njej obilo evropskega freeja ali vsaj odprte svobode, katere glavna protagonista sta Bennink in Reijseger, oba nekoč člana znamenitega Instant Composers Poola. To je tisti jazz, ki ga je mnogo prijetneje v živo použiti, kot le suhoparno natepavati s ploščkov. Vendar Clusone ni le evro-free, saj freejevsko postavljena stališča zmeljejo z znanimi melodijami Irvinga Berlina, Kurta Weila, Leeja Konitza, Johnnyja Mercerja v humorne otrobe sodobnega jazza, ki se vsakemu od nas že na prvi posluh zdijo ‘deja vu’, a so kljub temu preliti s takšno osebnostno interpretacijo, da nabreknejo v samosvojo obliko, četudi originalno resda datirajo v čas klasičnega jazza in celo Tin Pan Alley. Tako Trio Clusone proizvedejo samosvojo obliko free-swinga, free-maršev, free-polk ter seveda free-freeja. Zatorej bodo ostali najverjetneje še kar nekaj časa pomembna poslastica evropskih festivalov sodobnega jazza, saj adekvatnih sledilcev med evropskimi jazzerji pač ne vidim.

Cedejka Love Henry je torej nekakšen pogojni prerez njihovega dela, saj ob obilici omenjenih interpretacij obsega tudi precejšnjo mero lastnih skladb in improvizacij. Kot taka torej verno posnema živo ustvarjanje tria, ki smo mu lahko pred tremi leti prisostvovali tudi na naši Drugi godbi. Če želite slišati najbolj poslušljivo obliko tega tria, vam priporočam Soft Lights and Sweet Music (Irving Berlin Songbook). Če se želite spoznati s celotno genezo tria, vam moram ob prvih dveh cedejkah priporočiti tudi zdajšnjo Love Henry. Naj bo torej to cedejka za zahtevnejše.

Rok Jurič