U2

Pop

Island/Polygram

Ker U2 menijo, da ljudje pri rocku, kakor že od nekdaj pri folk glasbi, dandanes poznajo vse obrazce, so svojo zadnjo vizijo rock'n'rolla raje poimenovali Pop in ji priskrbeli primeren ovitek. Pri devetmesečnem studijskem delu se jim je poleg producenta Flooda (Smashing Pumpkins, Depeche Mode) pridružil tudi škotski DJ Howie B, ki je znan po ambientalnih hip-hop remiksih Bjork, Massive Attack in Trickyja. Njegova uporaba samplov, loopov in turntablov popelje zvok U2 na rob mainstreama. Poleg tega so si med snemanjem prepovedali poslušati glasbo Beatlov.

Plošča predstavlja "združitev" klasičnih U2 s sodobnimi angleškimi glasbenimi stili. Na njej najdemo techno, trip-hop in tudi britpop (Staring At The Sun), to se za izdelek, ki se imenuje Pop, najbrž prav spodobi. Kljub močnemu vplivu dance kulture ni plošča nič bolj plesna od prejšnjih, zato so za klubom prijaznejše remikse, ki bodo izhajali kot singli, zadolžili DJ-ja Paula Oakenfelda in Steva Osborna.

Prva pesem in obenem prvi singel Popa Discotheque ima podobno funkcijo kot single Fly na Achtung Baby: pove nam, kakšna plošča Pop ni. Drugi opazen komad je MoFo, ki se na plošči pojavi kot tretji; z energičnim drum'n'bassovskim drajvom daje slutiti, da najverjetneje nikoli ne bo postal masovni hit. Pesmi, ki sledijo, so večinoma bolj umirjene in primernejše za nežnejša ušesa. Venček "U2 klasik" - Staring at the Sun, Last Night on Earth in Gone skupaj z The Playboy mansion, nekakšno When love comes to town II. - sestavlja jedro pesmi, ki bodo povšeči tistim poslušalcem, ki so pri U2-jevski evoluciji (za)ostali pri Rattle and Hum. Nostalgijo prekinejo trip-hopperski izlet v Miami, prošnja (Please) in finalno zbujanje mrtveca (Wake up Dead Man), za katerega je zmanjkalo prostora na prejšnji plošči.

Edge se z zvokom kitare sprehodi od drobljenja stekla, kompresorja in sirene do gole akustike. Bonov vokal je pogosto obdelan z efektom, bobni pa bobnijo ponekod sintetično plitvo, drugod pa globoko dubovsko. K barvitosti pripomorejo tudi sampli Byrdsov ter Le Mystere des Voix Bulgares s trumo piskov in kopalničnih efektov. Pri vsem bogastvu tehnološkega zvočnega arzenala je velikokrat težko slišati, da je U2 še vedno klasična rockovska zasedba s kitaro, bobni in basom.

Besedila podajajo drugačno, pogosto nasprotno sporočilo kot pripadajoča, zavajajoča glasba. Za uho najtrša skladba MoFo v besedilu razkrije najmehkejše jedro. Podoben primer je tudi Discotheque, kjer se za radostno vižo "skriva" precej drugačno sporočilo. V nasprotju z obema novodobnima prehodnicama je Pop precej religiozno obarvan. Razočaranje nad bogom in pomanjkanje vere vanj, moralni in duhovni prepad ter propad civilizacije s potrošniško družbo vred, eskalacija nasilja in ekstremizma širom po svetu ter pranje lastne slabe vesti (Gone: "...you get to feel so guilty, got so much for so little...") zaradi multimilijonskih zneskov na bančnih računih pustijo pristen vtis. Kontaktna naslova Amnesty International in Greenpeace na ovitku pa sta tako in tako že del njihove podobe.

Plošča je za U2-jevska merila in občinstvo nedvomno sodobna in deloma avantgardna, čeprav so pesmi kljub zvočni kozmetiki še vedno razpoznavno njihove. Edge pravi, da vsakič, ko gredo v studio, snemajo isto ploščo v drugem času. Če je Zooropa Unforgettable Fire, potem je Pop Rattle and Hum. Pri očitni dvojnosti pesmi se postavlja vprašanje, katere pesmi zastopajo U2 in za katerimi stojijo? So nekatere za ohranjanje starega občinstva, druge pa za pridobivanje nove? Prodigy?

K.reG@