JAZZ FESTIVAL SALZBURG

Naj začnem z nesramno trditvijo. Če bi v Ljubljani imeli takšen jazz festival, kot se ga gredo v Salzburgu, bi se večina obiskovalcev spraševala: kaj pa je zdaj to?, kaj se pa ti grejo?; jazzovski poznavalci pa bi dodali: to je čist' mim', kaj pa ima to vezo z džezom? Seveda. Nič pretresljivega, če v javnosti prevladuje vsiljeno mnenje, da je ta jazz za na Drugo godbo, ta, ki je edini pravi jazz oziroma džez, pa je za jazz festival in včasih za Cankarjev dom. Še dobro, da imamo samo blues, ne pa tudi bluza. Odgovarjam na vprašanje, kakšen jazz bi imeli v Salzburgu, če bi imeli tudi Drugo godbo? Natančno takšnega kot sedaj, kajti jazz (ne glede na vse pridevnike) je še vedno jazz in ga ne gre deliti na drugogodbaškega in džezovskega, temveč na dobrega in slabega. In dober je tako Joe Henderson (džezist?), kot tudi Peter Brötzmann (drugogodbaš?). Seveda je razlika med njima predvsem v popularnosti. A, tu že zakoračimo na sosedovo njivo, ki je tokrat nikakor ne mislim obdelovati. Sicer pa nikar ne verjemite vsega, kar slišite, za aktualen vpogled v svetovno jazzovsko produkcijo (džezovsko in drugogodbaško) predvsem kupujte poceni revijo Musico Jazz s cd ploščo za priboljšek - in za boga milega, ne istovetite jazza samo s tem, kar lahko slišite na slovenskih odrih (džezovskih in drugogodbaških). Salzburg je recimo prav blizu. Med tremi salzburškimi večeri, ki so ponujali Babkas, Pina Minafro in njegov Sud Ensemble, sestre Parkins, trio Brotzmann/Laswell/Drake, trio Oliverja Laka, Primo Materio z Rashiedom Alijem, trio Medeski/Martin/Wood, Tristan Honsinger Quintet in še dva nemškoavstrijska benda, ni bilo težko izbrati večera s sestrami in z ameriško-nemškim triom. Pa še sobota je bila.

Zeena, Maggie in Sara Parkins

Prvič so nastopile skupaj v triu, a se ni niti najmanj čutilo. Ravno nasprotno. Videli smo v vseh pogledih odličen nastop. Zgradba in potek koncerta, izvajalska natančnost, ki se je občasno prelevila v pravo virtuoznost, in najpomembneje: izjemno kreativne skladbe Zeene, v katerih s prefinjenim občutkom menjava tempo in ritem, poveča napetost, ko že zgrajeno kot veter razprši na več koncev, ponovno sestavi dele, ki se zdijo za vedno izgubljeni, in celoti vtisne pečat s svojim fenomenalnim in edinstvenim izumom, električno harfo. Kot gonilno silo uporablja elektroniko ob pomoči klaviatur, a istočasno izkorišča tudi naravni zvok inštrumenta, violina (Sara) in čelo (Maggie) pa poudarjata in dokončno oblikujeta ritmične in melodične dele, ki so nemalokrat poenoteni. Mojstrski koncert, ki le še enkrat potrjuje Zeenine neomejene glasbene sposobnosti in jo kot izvajalko in skladateljico uvršča v svetovni glasbeni vrh. Piazzollov tango v dodatku (Zeena je igrala klavir) je bil lahko le okusen posladek za vse prisotne v dvorani, vključno z nasmejanimi sestrami. Čisto mimogrede: glasbenice so prišle iz New Yorka samo za ta koncert.

Brözmann/Laswell/Drake

Se spomnite skupine Last Exit? To je bila zasedba izkušenih mačkov, za katere bi lahko rekli, da so do sredine osemdesetih, ko so se zbrali v Last Exit, že opravili glasbeno poslanstvo. Gotovo bi pretiraval, če bi rekel, da je bil Zadnji izhod res zadnja priložnost za nadaljevanje kreativnega dela, a dejstvo je, da so tovrstne sposobnosti pri bobnarju Ronaldu Shannonu Jacksonu začele pešati, kitarist Sonny Sharrock, basist Bill Laswell in saksofonist Peter Brötzmann pa so z vso močjo uspešno nadaljevali. Žal smo Sharrocka izgubili. Tako sta ostala samo Laswell in Brötzmann (res ne verjamem, da je Jackson sposoben še enkrat zablesteti tako kot z Decoding Society v osemdesetih). Trio, ki je nastopil v Salzburgu, bi lahko mirne volje imenovali Last Exit trio, saj je Hamid Drake vsaj v takšni formi, kot je bil včasih Jackson. Odličen bobnar neskončnih ritmičnih rešitev je nuja za free drive, ki ga producira gospod Brotzmann. Tu enostavno ni več šale. Če si zraven, greš do konca. Natanko to velja tudi za poslušalca, ki bo po nekaj minutah bodisi zapustil prizorišče bodisi ostal na drvečem vlaku, ki se bo zaustavil šele, ko poide vse gorivo. Fantje niso več mladi, a toliko glasbenega zanosa boste le redko občutili na koncertu. Laswellov prepoznavni bas je pripomogel h groovy ozračju, ki se mu ni mogel upreti niti Južnoafričan "v eksilu", Luis Moholo, ki je od nekje privlekel boben in se pridružil triu, da bi z njim užival v fascinantnosti muzike. Kot izkušen in senzibilen glasbenik se je umaknil ravno v pravem trenutku. Tako kot tudi trio. Neponovljivo!

Bogdan Benigar