Letnik: 1996_97 | Številka: 6 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

BABKAS

KUD France Prešeren, Ljubljana, marec 1997

Škoda, da so postali novojazzovski koncerti v Ljubljani tako slabo obiskani in skorajda brez odziva pri vseh tistih, ki bi take stvari morali spremljati po službeni dolžnosti. Če to počne New York Times, ni hudič, da ne bi vrstico ali dve zapisali tudi naši dnevniki, in če imamo že redno tedensko jazzovsko tv oddajo... Kakor koli že, vsi tisti, ki so se po zmagovitem slovenskem športnem večeru (Peterka + Smelt Olimpija) za sprostitev odpravili še v Kuda, so bili deležni verjetno najbolj presenetljivega jazzovskega koncerta pri nas v zadnjih letih. Zelo dvomim, da bi temu oporekal kdor koli od trideseterice prisotnih, ki so kljub maloštevilnim dlanem priploskali tri dodatke.

Še enkrat se je pokazalo, da plošče mlajših glasbenikov nikakor niso merilo njihove siceršnje vrednosti in glasbene moči, še posebno to velja za trio Babkas. In sploh ni jasno, zakaj je njihova zadnja plošča Fratelli (Songlines '96) narejena tako okorno in neatraktivno, če trio v živem nastopu pokaže prav vse, kar si lahko želiš na koncertu, in še več. Babkas seveda niso anonimneži iz ZDA ali samo še en jazz trio. Skupaj so že nekaj let in imajo za seboj že dovolj izkušenj, predvsem pa jim ne manjka znanja. Najprej tehničnega: nenehni občutek in prepričanje, da lahko fantje igrajo kar koli iz jazzovske zgodovine. A pri glasbenem izrazu Babkas se zdi pomembnejša odprtost do drugih muzik, ki jih tenkočutno združujejo v jazziranje v najboljšem pomenu. Neverjetno, kako pri Babkas glasba, ki pobira od vsepovsod, lahkotno teče. Pri tem Brad Schoepach s kitaro počne prav vse. Nenehno napleta zgodbice, ki jih igra na najrazličnejše načine, z vsemi vrstami kitarskih tehnik in neverjetno prefinjenim občutkom za gradnjo komadov, tempo in, kar pravzaprav dokončno prepriča in očara - mood: kreativno razpoloženje, ki ga v polnem zanosu deli s kolegoma. Povedano skoraj povsem drži tudi za saksofonista Briggana Krausa in bobnarja Aarona Alexandra. Ob tem ni odveč dodati, da smo večinoma poslušali avtorsko gradivo.

Living Daylights jeseni in sedaj še Babkas (pa še nekaj drugih je, ki so še na poti v Slovenijo) so gotovo dokaz, da v Ameriki new jazz z generacijo dvajset- in tridesetletnih glasbenikov napoveduje dolgo ustvarjalno pomlad, ki se zdi glasbeno prav tako navdušujoča kot rojstvo "novomeščanske downtown scene" ob koncu sedemdesetih. Le enako priložnost mu je treba zagotoviti, pa bo.

Bogdan Benigar