Letnik: 1996_97 | Številka: 6 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

GLASNA GODBA NEMI FILM

Andrea Parkins in Christina Wheeler

Kino-Uho, Kinoteka, Ljubljana, marec 1997

Muzikanti so izpostavljeni pogledu publike. To je prva nenavadnost kinoušesnega projekta, na katerega se cinefilska in glasbena publika počasi in negotovo privajata.

Svojčas negativna nastrojenost proti glasbenemu posegu v integriteto nemih filmov - med skeptiki je bil, denimo, teoretik filmskega zvoka in glasbe Michel Chion - se umika pragmatičnemu stališču, da sta uglasbitev in ozvočevanje nemih filmov ena redkih možnosti, da sploh "preživijo" v kino dvoranah. In narobe, nemi filmi postajajo priložnost za novo muziko, da preživi v času tonalne in stilske premočrtnosti.

Novomeška glasbena predilnica, Knitting Factory, z matinejskimi zajtrki (ne pri Tiffanyju) ob nemih filmih v tem trenutku ponuja najbolj izzivalno sintezo ozvočevanja gibljivih podob. Ne zgolj rešpekt, ki bi se na vse pretege branil česa več kot "glasbenega mickeymousinga", torej popolne emfatične podreditve organiziranega zvoka "vzvišeni podobi" (beri: filmskemu umetniškemu delu), marveč radikalno, zoprno in duhovito interpretacijo, ki z nonšalantnim uprizarjanjem godbe na odru, privilegiranem mestu filmskega dogajanja, vzpostavlja drugačno dialektiko zvoka in slike. Godba se ne skriva več; izbira, zavrne, obrne na glavo. Novomeščanki Andrea Parkins in Christina Wheeler, obe uravnavata in upravljata z live electronics, prva igra na harmoniko, druga vokalizira, sta izbrali: nenavadni Propad hiše Usher (1928), še bolj bizarno Salomo (1922) in Popoldanska zapletanja (1943), njih dni razglašeni film ameriškega modernega podzemlja.

Zvočna zgodba, sprotno mešanje generiranih in semplanih zvokov in malce enolično petje so se zares ujeli šele v zapletanjih. Razplet s samostojnim koncertom je bil nekako antiklimaktičen. Vokabular je bil preveč razpoznaven in enoplasten. Nekaj "tehno" ritmov, repetitivnosti in drznih zvočnih potez med plesom sedmih tančic in pa intenziven samosvoj špil v Popoldanskih razpletanjih je bilo ravno dovolj, da ne bi uho ostalo nepotešeno.

To, da bomo hodili gledat tovrstno godbo v Kinoteko, postaja normalna stvar. Če morda filmski hram ne bo tudi edini prostor, kjer jo bomo lahko sploh še použili - skupaj s cinefili.

Ičo Vidmar