PAVEMENT

Arena, Dunaj, marec 1997

Vseameriški konglomerat, imenovan Pavement, se je med promocijsko turnejo plošče Brighten The Corners nam najbliže ustavil na Dunaju. Kot običajno je bilo dunajsko občinstvo izredno dojemljivo za njihovo kitarsko pop štrikanje. Kajti Pavement, kljub navidezni lahkotnosti, niso lahek zalogaj, vsaj za povprečnega poslušalca sodobne neodvisne pop-rock godbe ne. V tem so udeleženi vsi člani skupine. Prednjačil je vsekakor Steven Malkmus, ki spiše večino pesmi in jih uvede na kitari. Za njim so se dokaj svobodno vključili drugi in mnogokrat “prisilili” vodjo, da jim je pustil dihati. Vpadov in izpadov je bilo že v eni pesmi kolikor hočete. To resda niso bili avantgardistični prijemi, prej malenkosti, ki so obogatile utesnjeni okvir osnovnega teka pesmi. Prav na koncertnem nastopu je skupina šele lahko pokazala živost in prilagodljivost, tudi na račun natančnosti izvedb. A komu mar. Pavement so le dokazali, da so koncertna skupina, ki šele na odru zares zaživi in se preda užitku nastopa.

Izbor je slonel na novih pesmih, a vmes so Pavement natresli kup starejših, že dodobra uveljavljenih viž. Manjkala ni niti kontraverzna Range Life s poudarjenim “fuck”, ki ga je v Ameriki vzela cenzura. Manjkala ni Cut Your Hair, posvečena njihovemu nekdanjemu hipijevskemu bobnarju, in za zvrhan koš malih nesramnosti so poskrbeli še z novim singlom Stereo, kjer se norčujejo iz vodje glam rock zasedbe Rush. A kje je potem njihovo mesto v svetu popularne glasbe? Odgovor je v zadnji pesmi njihovega programa, velvetovski What Goes On. Pavement so svet zase.

Janez Golič