ZZ TOP - Hamburger rock

Hala Tivoli, Ljubljana, marec 1997

Trije Teksačani so koncert odprli s skladbo Got Me Under Pressure. Rhythmeen, album, ki so ga promovirali, je dovršeno studijsko delo, ki dokazuje, da ZZ Top vsaj nekje čutijo pritisk potrebe po dokazovanju. Toda pritisk, ki nas je zanimal tiste noči, je pritisk, ki od izvajalca zahteva, da da na odru kaj od sebe, veliko od sebe, da se poti, da se iz noči v noč potrjuje pred občinstvom in pred seboj.

Produkcija je bila velika. Pred Tivolijem že dolgo ni bilo videti toliko pullmanov. Le da tega ni bilo slišati. Zvok, ki smo ga bili deležni, je bil na ravni mono tranzistorja. Hala Tivoli je res grenak zvočni zalogaj, ampak profesionalci naj bi bili kos tovrstni nalogi. Toda ne tiste noči, ko so v uri in pol trije rockovski glasbeniki suho in brez kakršnih koli showovskih olepšav (mednje bi lahko šteli le relativno gibčen light show in občasno menjavo kitar) predstavili v živo glasbo, ki jo igrajo več kot dvajset let in ki jih je postavila na položaj morda resničnega, morda nekoliko napihnjenega zaklada teksaške popularne kulture.

Billy, Dusty in Frank so se prve pol ure več kot očitno iskali. Sama ritem sekcija se ni nikoli povsem stalila in ves čas je bil prisoten občutek, da tisto, kar igrajo na odru, ni ravno vse, kar slišimo pod odrom. Da je pač tu nekje še nekaj. Nekaj kot posnete matrice. Rockovski puristi in poštenjaki bi temu rekli goljufanje. Ampak v rocku je danes vse dovoljeno, zato lahko pravico Teksasa celo zanemarimo. Toda ne moremo zanemariti neprepričljivosti. Delaj, kar hočeš, se glasi slogan, ampak ne dovoli, da te ujamejo. To velja tudi v rocku. Na srečo, zaradi odrešitve in rešitve tistega, kar se je v takšnih okoliščinah rešiti dalo, so ZZ Top sčasoma postajali boljši. Le da erupcije nismo dočakali. Ni je bilo. A njihove glave so le ostale nad vodo. Zaradi treh stvari.

Najprej zaradi izbora skladb, kjer je od temeljnih uspešnic iz vseh faz delovanja skupine manjkal le Blue Jean Blues - in povsem pravilno so naredili, da so se mu izognili, saj bi bil blizu katastrofe. Potem zaradi kitarista in osrednjega pevca Billyja Gibonsa, ki je imel težo prisotnosti, ki se pričakuje od človeka na njegovem položaju. In nazadnje zaradi številnega občinstva, ki je odkritosrčno in velikodušno ves čas dokazovalo naklonjenost.

Kaj pa omenjeni pritisk potrebe po dokazovanju? Zdi se, da je stvar preteklosti - kot večina njihovih uspešnic.

Glasba, ki jo igrajo ZZ Top, sodi v hard rock boogie, kjer je pri koncertni izvedbi temeljni problem, kako ohraniti intenzivnost pesmi. Začetek že potegne, saj je nujno lepljivo narejen. Konec tudi, saj je sunkovit. Ampak sredinski del je tisti osnovni. V njem se kažejo dinamika, žar, moč skupine, sposobnost rolanja. Redko katera skladba, ki so jo izvedli, je zadovoljila te kriterije. In če jim že pripišem tri ali štiri, je med njih treba uvrstiti zaključno Jailhouse Rock. A ta ni hard rock. V celoti je to malo za tako veliko skupino. Ali pa morda ZZ Top niso tako veliki?

Se spomnite Michaela Douglasa v filmu Falling Down, ko v fast food restavraciji, z majčkenim hamburgerjem v roki, prst upre v slastno sliko tega hamburgerja nad blagajno in zakriči: "Kaj je narobe s to fotografijo?!!" Spomnite se in sami poiščite odgovor, pa boste zvedeli, zakaj ZZ Top niso dali tistega, kar je njihov renome obetal.

Kakor koli že, hamburger tu in tam zaleže, ampak od tega se ne da živeti. Prevesilo bi se v mučenje organizma.

Terens Štader