Po poteh Doca Watsona

Bluegrass ETC.

Bluegrassa na naših odrih ni bilo slišati. Srečali smo se le z nekaterimi bolj ali manj popačenimi različicami te glasbe, zato sta bila koncerta kalifornijskega tria Bluegrass Etc. v Novi Gorici in Ljubljani pravi praznik za vse ljubitelje te užitkarske hribovske glasbe s koreninami v bluesu, gospelu, irskem folku in starih baladah.

Skupina Bluegrass Etc. - vodi jo kitarist in pevec John Moore - je pri ugledni založbi Sierra Records (P. O. Box 5853, Pasadena, CA 91117, USA) izdala dva odlična albuma. Lahko rečemo, da ohranja živo, eklektično različico bluegrassa, ki dovoljuje spogledovanje z drugimi glasbenimi slogi. Nekaj podobnega je pred desetletji počel Clarence White, še danes pa podobni viziji sledi Doc Watson. John Moore in bendžoist Dennis Caplinger sta začela igrati skupaj pred kakimi dvajsetimi leti, ko sta se srečala na nekem festivalu bluegrassa v Kaliforniji. Moore je vmes več let delal s skupino California, Dennis je bil na turnejah s številnimi bolj ali manj znanimi izvajalci in je znan predvsem kot odličen studijski glasbenik, na snemanjih in koncertih pa ju spremlja še basist. V Ljubljano je z njima prišel Wally Barnick, basist in pevec skupine The Cache Valley Drifters. Pred koncertom sem se z Johnom in Dennisom v studiu 14 Radia Slovenija pogovarjal o glasbi, ki je pri nas razmeroma neznana - o bluegrassu.

Vaš slog bluegrassa se mi zdi izjemno zanimiv. Ima močne korenine v tradicionalnem bluegrassu, hkrati pa me spominja na kalifornijski country rock.

D.: David Grisman pravi, da slogi vedno temeljijo na omejevanju. Ko sem začel igrati bluegrass, sem se veliko naučil. John in njegova sestra Julie sta pela harmonije in ta način tako imenovanega bratskega petja se je obdržal vsa leta. Tej tradiciji pravijo close harmony singing in je še danes razpoznavni znak glasbe skupine Bluegrass Etc. Takšno petje lahko slišiš v vseh pomembnih bluegrassovskih skupinah, kot so Osborne Brothers, Bill Monroe and His Blue Grass Boys, Flatt And Scruggs, pa tudi v Bluegrass Etc.

J.: Ne želimo izvajati zgolj bluegrassa. Igramo v bluegrassovskem slogu z bluegrassovskimi glasbili, gradivo pa črpamo iz več glasbenih zvrsti, saj menimo, da se bluegrass lahko razvija le na ta način. Če venomer črpaš samo iz sebe, lahko glasbo nevede uničiš. Zunanji vplivi tako pomagajo našemu razvoju in dajejo bluegrassu nekakšno svežino.

Domnevam, da bluegrass živi v zelo različnih okoljih. Bill Monroe je igral na festivalih, v igralnicah, baptističnih cerkvah in v radijskih oddajah. Ali je še danes tako?

J.: Bluegrass živi skoraj povsod. Obstaja mednarodno združenje za bluegrass, veliko je festivalov s takšno glasbo, toda če želiš preživeti, moraš igrati povsod, nikakor ne samo na uglednih bluegrassovskih festivalih. Če odpreš kako od bluegrassovskih revij, se zdi, da ta tradicija živi le na festivalih ob podpori združenj in skladov, vendar je navzoča tudi v igralnicah, na krajevnih družabnih srečanjih in v zabaviščnih parkih. Igrali smo v restavracijah, na porokah in pogrebih, pa tudi v nekaterih znamenitih dvoranah.

Kako kot odlična glasbenika gledata na razvoj oziroma prihodnost bluegrassa?

D.: Za bluegrass so zdaj razburljivi časi, saj živimo v obdobju izjemno vplivnih občil. V Ameriki je veliko slavnih glasbenikov, ki so začeli kariere v bluegrassu. Ricky Skaggs, Vince Gill in Marty Stuart so se posvetili countryju, vendar so ohranili bluegrass kot pomemben del svojih predstav. Na koncertih Vincea Gilla in Rickyja Skaggsa lahko opazimo, da je bluegrass pomemben del countryja. Ti glasbeniki so ga ob pomoči občil predstavili tudi širšemu krogu občinstva; če se malce pohvalim, so k temu pripomogle tudi skupine, kot je Bluegrass Etc., saj igramo na zelo različnih prizoriščih, celo v Disneylandu na Japonskem in v Ameriki. Menim, da je prihodnost bluegrassa svetla in da je dovolj prostora za različne zvrsti te glasbe, tako za tradicionaliste kot za bolj inovativne izvajalce, ki jim pravimo 'newgrassers'.

V bluegrassu ima pomembno vlogo gospel. Za ploščo Travelin’ Band ste posneli skladbo Steva Spurgina z naslovom Little Cowboy Church. Povejta mi kaj o tradiciji nabožnega bluegrassa.

J.: Bluegrass je podobno kot country in rock’n’roll del neke kulture, veliko zgodnjega bluegrassa pa izvira z južnih baptističnih območij in ponazarja tamkajšnjo kulturo. Veliko glasbenikov, ki so ustoličili bluegrass, je bilo globoko vernih, zato so v repertoarje pogosto vključevali gospel. Nabožne pesmi so zato v bluegrassu nekaj povsem samoumevnega, a ga slogovno ne določajo, pa tudi vsebina besedil bluegrassovskih skladb ni vedno verska. Veliko pesmi, ki so tradicionalno izvedene kot gospeli v bluegrassovskem slogu, sodi med zelo stare pesmi, njihove korenine segajo daleč v zgodovino, ko sploh še ni bilo mogoče govoriti o bluegrassu. Prvi priseljenci iz Evrope so v Ameriko prinesli svoje verske napeve, te pesmi so zato tu od nekdaj. Doc Watson in podobni izvajalci so te starodavne pesmi ohranili, tudi Ralph Stanley črpa iz njih in jih izvaja v bluegrassovskem slogu, zato ga ljudje uvrščajo med bluegrassovske izvajalce. Ricky Skaggs je igral z Ralphom Stanleyjem in od njega podedoval pesmi in jim nadel countryjevsko preobleko. Gospel je torej močno zakoreninjen v tradiciji bluegrassa.

D.: Pravi tradicionalisti - prva generacija bluegrasserjev z Billom Monroejem in Ralphom Stanleyjem na čelu - so se pri ustvarjanju naslanjali na duhovne pesmi, ki so se jih naučili kot otroci v hribih Kentuckyja in Virginije. Besedila mogoče niti niso tako pomembna, pomembnejši se mi zdi gospelovski način večglasnega petja, in to je tisto, kar je vplivalo na bluegrass; glasba Billa Monroeja pa je prepredena tudi s prvinami bluesa, glasbe, ki je imela na jugu izjemen vpliv.

Bendžo izvira iz jazza. Kakšna je njegova vloga v bluegrassu? Zdi se, da mu je Earl Scruggs dal pravi pomen.

D.: Obstaja neke vrste epidemija, imenovana 'three finger banjo picking Scruggs style'. Earla Scruggsa med drugo svetovno vojno niso vpoklicali v vojsko, Dona Rena pa so. V bluegrassovskih krogih pravijo: Če Don Reno ne bi šel v vojsko, bi ta slog igranja verjetno imenovali po njem in ne po Scruggsu. Sam menim, da Earl Scruggs pooseblja triprstno igranje na bendžo in da je naredil več kot kdor koli pred njim. Njegovo ploščo dam lahko danes na gramofon in slišim, da njegovo igranje iz štiridesetih in petdesetih let zveni prav tako sveže in razburljivo kot takrat. Začel sem z igranjem bendža v Scruggsovem slogu, pozneje pa sta name močno vplivala Alan Mundi in Bela Fleck. Name so pravzaprav vplivali kar vsi bendžoisti, ki sem jih poslušal, od vsakega glasbenika se namreč lahko česa naučiš, tudi od slabega. Veliko današnjih bluegrassovskih skupin ne uporablja bendža in mislim, da se predvsem tradicionalni bendžoisti s svojim slogom velikokrat le s težavo vključijo v skupino. Vse več pa je bendžoistov, ki poznajo veliko glasbe in so zelo izkušeni glasbeniki. Bendžo obravnavajo kot glasbilo in ne le kot petstrunski bendžo, ki je bil v dvajsetih letih jazzovsko glasbilo za ritmično spremljavo. V bluegrassu Billa Monroeja in skupine Flatt and Scruggs ima vodilno vlogo. Earl Scruggs je bil zelo dober in nadarjen glasbenik, lahko se je poigraval z osnovnimi prvinami katere koli glasbene zvrsti in v vsaki dobri glasbi našel pravi zven in popoln takt. Mislim, da je to tisto, kar določa njegovo vlogo in pomen v bluegrassu. Poleg tega je bil prvi človek, ki mu je v štiridesetih letih skupaj z Billom Monroejem uspelo priti v Grand Ole Opry in na radio WSM, ki ga je bilo mogoče slišati na razmeroma velikem območju.

Vaša glasba se mi zdi včasih podobna tisti skupine The Kentucky Colonels in Clarencea Whita. John, si ga veliko poslušal?

J.: Name so mogoče bolj vplivali ljudje, na katere je neposredno vplival Clarence White. Prvič sem ga slišal, ko mi je bilo kakih 12 let, in mislim, da je bil Clarence takrat že pokojni. Name torej neposredno ni imel vpliva, je pa veliko naučil Tonyja Ricea in veliko glasbenikov, ki so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju mojega sloga igranja. Pozneje sem ugotovil, da tudi sam igram v slogu Clarencea Whita, vendar se tega nisem naučil od njega, ampak od njegovih učencev. Vse bolj se torej zavedam njegovega vpliva in se strinjam, da je bil nekakšen pionir. Šele pred nekaj leti sem izvedel za Clarenceovo električno kitaro string-bender telecaster in se zavedel njegovega pomena za razvoj električne kitare.

D.: Omenil si Parsons-White string-bender na kitari Telecaster. Clarencea Whita sem prvič slišal igrati s skupino The Byrds - njene plošče je imela moja sestra - vendar tedaj nisem vedel, da je to on. Ko sem pozneje srečeval ljudi, kot je na primer David Grier, sem pri njih slišal veliko glasbe Clarencea Whita in spoznal njegovo solistično igranje in zanimiv način ritmičnega igranja. Mislim, da je Clarenceova največja zasluga to, da je ljudem odprl oči in jim pokazal, da lahko akustično kitaro igraš tudi tako. Kitaristi prej niso solirali na akustični kitari, bila je le ritmično glasbilo.

Zdi se mi, da trio Bluegrass Etc. stopa tudi po poti Doca Watsona.

J.: Doc Watson je zame ljudski glasbenik, ki vedno razbija pregrade in podobno kot bluegrass prečka meje. Bluegrass je ljudska glasba, zelo priljubljena na festivalih folka. Skladbe Black Mountain Rag sem se naučil z Watsonovega posnetka in moram reči, da je tisto, kar sem imel vedno rad pri njegovem igranju, njegov značilni ton. V mojem igranju je veliko njegovega fraziranja in mislim, da se to dogaja spontano. Moj swing, moj občutek za čas se malce razlikujeta od njegovega, on igra bolj iz komolca, jaz pa iz zapestja. Velik vpliv name je imela plošča skupine The Nitty Gritty Dirt Band z naslovom When The Circle Be Unbroken. Tedaj mi je bilo kakih 12 ali 13 let, igral pa sem v otroški zasedbi s Stuartom Duncanom. Doc Watson je na teh posnetkih zaigral več solov, ki so me popolnoma prevzeli; igral je tristrunski cross picking, ki mi je bil zelo všeč in sem ga rad posnemal.

Jane Weber