Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Urbana črnina

Watch Your Mouth, Boy!!!

Ste se kdaj vprašali, katera stvar je skupna ovitkom skorajda vseh rapperskih plošč, ki so izšle od srede osemdesetih naprej? Odgovor je jasen: majhna, črno-bela nalepkica s štirimi besedami: PARENTAL ADVISORY, EXPLICIT LYRICS. Zadeva seveda opozarja na grdobije, perverzije, svinjarije in druge konservativnemu ušesu neljube verbalizacije, ki prihajajo iz (predvsem) črnih ust. Pa niso samo rapperji taki grdobci. Tesno za petami jim sledijo na pol goli, frizurasti, pokvarjeni in zadrogirani rockerji, predvsem težkokovinci. Desničarske konzervativne organizacije v Ameriki so vse bolj agresivne, kadar želijo pristriči peruti neljubim glasbenim formam. Zadnja je pogruntavščina teksaškega senatorja Billa Ratliffa, ki je kot predsednik finančnega sveta države Teksas predlagal zakon, po katerem nobena teksaška javna ustanova financ ne bi smela investirati v podjetja, ki so kakor koli povezana z založbami, ki izdajajo plošče z neprimernimi besedili. Zato je tokratna Urbana črnina posvečena črnemu lovu na prvi amandma sklicujoče se čarovnice.

Začetki družbenega zgražanja in poskusov nadzora ter cenzure glasbenih izdelkov seveda segajo daleč nazaj v preteklost, ko o rapu ni bilo še ne duha ne sluha. Atiji in mame vam bi znali povedati kakšno anekdoto o tem, kako so džokeji v petdesetih jadrno lomili Elvisove vinile in kakšno zgražanje so pokasirali spolno igro posnemajoči medenični šejkerji. Pa vendar: svet se je od takrat močno spremenil, dušebrižniška gonja pa ne samo, da se ni zmanjšala, ampak se je še okrepila in si iz dneva v dan izmišlja nove načine za onemogočanje prostega izražanja.

Nalepkarjenje jezikovno eksplicitnih starševsko nasvetniških nalepk na ovitke se je začelo sredi osemdesetih. Takrat je gospa Tipper Gore (soproga ameriškega podpredsednika Ala) svoji enajstletni hčerki kupila Prinčevo ploščo Purple Rain. Kot vestna in ljubeča mati je izdelek skupaj s hčerko poslušala tudi sama, in v uho jo je zbodlo kar nekaj Nelsonovih besed. Takrat je začela razmišljati o tem, da bi bilo za vestne starše še kako prikladno, da bi v trgovinah s ploščami takoj vedeli, katere plošče niso primerne za njihove prestolonaslednike. Ustanovila je organizacijo Parental Music Resource Center in takoj začela boj proti obscenosti v glasbenih besedilih.

Prvotni načrt je bil zelo hud: ožigosanih plošč naj sploh ne bi prodajali v običajnih prodajalnah, ampak v posebnih štacunah, kamor bi imeli vstop samo po ameriškem sistemu polnoletni (21 let!!!). Omiljena verzija je prepovedovala nakup inkriminarih plošč osebkom, mlajšim od 18 let, končna verzija, na katero je pristala večina velikih založb in distribucij, pa je razvpita nalepka. Častno mesto prvega polepljenega albuma nosi Ice-Tjev Rhyme Pays iz leta 1987. In to je bilo dovolj jasno znamenje, da se bodo z nalepkami dičili predvsem raperski albumi, družbo jim bodo delali še alternativni rockerji in metalci.

Seveda se gonja ni končala le z nalepkami. Leta 1990 je obskurna, do takrat izven domačega Miamija popolnoma neznana rap zasedba 2 Live Crew izdala album As Nasty As They Wanna Be. Plošča je bila na floridskem sodišču spoznana za obsceno, zato so prepovedali prodajo. Nekega trgovca s Floride, ki za uredbo sploh ni vedel, so zaprli, v zaporu pa je ostal še nekaj mesecev po tem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo odločitev floridskega sodišča. Argument obrambe je bil seveda jasen: prvi amandma ameriške ustave zagotavlja pravico do svobodnega izražanja. Precedenčni primer za presojanje (ne)primernosti besedil in ovitkov plošč je razvpiti boj Jella Biaffre proti desničarskim moralistom v zvezi z ovitkom plošče Dead Kennedy’s Frankenchrist, ki ga je Biafra (na srečo) dobil. Od takrat naprej je sodnih procesov zaradi neprimernih besedil zelo malo, saj, glede na naravo ameriškega pravnega sistema, pogromniki ne bi imeli veliko uspeha.

A to seveda ne pomeni, da se pritiski ne vršijo na druge, bolj prefinjene načine. Znana protirapovska križarka je 68-letna C. Delores Tucker, predsednica Narodnega političnega kongresa črnih žensk in dobra prijateljica Williama Bennetta, predsednika gibanja Empower America, ter znanega republikanskega političnega talk showerja Pata Buchanana, ki v prostem času vodi gibanje American Cause. Verjetno ni treba naštevati vrednot omenjenih gibanj. Tuckerjeva je znana političarka in črnka, ki je v politični administraciji prilezla najvišje, do mesta zunanje ministrice ameriške zvezne države Pensilvanije.

Njen zadnji načrt dokazuje njeno gorečnost in prebrisanost: kupila je toliko delnic podjetja Time-Warner, da je lahko nastopila na letnem zboru delničarjev. Tam je v gorečem dvajsetminutnem govoru zahtevala, da družba Time-Warner odproda 50% delež v založbi Interscope, najmočnejši distribuciji rap plošč. In kdo naj bi delež odkupil? Jasno, C. Delores Tucker sama, z deležem pa bi prisilila založbo, da bi objavljala zgolj nesporne, čiste in popeglane plate. Mahinacijo ji je preprečil Suge Knight, šef založbe Death Row, ki je za Time-Warnerjev delež v Interscopu ponudil precej več denarja kot Tuckerjeva, in tako založbo Interscope še okrepil. Kljub porazu Tuckerjeve pa je jasno, da čistuni ne izbirajo sredstev, da bi utišali svobodno govoreče muzikante.

Sicer pa zadnji premiki v svetu gangsta rapa kažejo na veliko mero samocenzure in obračanja k bolj pozitivnemu nastopanju. Več o tem čez mesec dni.

Napo-Lee-Tano