Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Ognjen Trvtković

Sedmina

Priznati moram, da sem imel do “primera Sedmina” vselej nekoliko ambivalenten odnos. Po eni strani so se prav dobro vključevali v splošni trend “uglasbljanja besedil” (ta termin ni moj izum, označeval je skupine in posameznike, ki so se patetično lotevali znanih tekstov ter jih s kitaro po svoje odpeli), tako popularen v sedemdesetih in osemdesetih, po drugi strani pa mi je bilo jasno, da Veno Dolenc s sodelavci išče nekaj kvalitetnejšega, v umetniškem smislu bolj konsistentnega.

V začetku osemdesetih se je v glasbeno-poetsko avanturo podal obkrožen s skupino, v kateri so bili njegova žena Melita in nekaj instrumentalistov iz rodnega Tržiča in iz Ljubljane, seveda tudi nepogrešljivi Lado Jakša. Veno Dolenc svoje skupine ni slučajno imenoval Sedmina, kajti v njegovih pesmih, večinoma žalostnih baladah, je bilo nekaj starinske patine, nekaj, kar prihaja iz globine stoletij. Na prvi plošči s preprostim naslovom Sedmina je bilo nekaj prelepih pesmi, a že takrat sem imel občutek, da se skupina v glasbenem smislu vrti v krogu, da verzi nimajo vedno primerne podpore v glasbeni nadgradnji, pa čeprav sta zvonki Melitin glas in globoki Venov ustvarjala ekspresiven kontrast. Plošča je bila opremljena s slikami Vena Dolenca, ki je tedaj služboval kot designer, obenem pa je slikal in uspešno razstavljal. Spominjam se lepega plakata z nadrealistično atmosfero, značilno za Venove slike, ki so mi ga poslali in sem ga obesil nad svojo delovno mizo v Sarajevu.

Sedmina je uspešno nastopala dalje in izšla je druga plošča, spet s preprostim naslovom Sedmina II. dejanje. Na tej je skupina razširila tematski krog, a se je kljub temu pokazalo, da se v njenem delovanju skrivajo pasti, iz katerih ne najde izhoda. Brskanje po slovenski mitologiji, nekoliko tesnejši stik z ljudskimi glasbenimi motivi ali naslanjanje na srednjeveško trubadursko poetiko so ob akustičnih aranžmajih včasih zveneli papirnato, sterilno, brez pravih glasbeno-aranžerskih rešitev. Nekoliko pozneje sem od kontrabasista Karla Ahačiča zvedel, da je skupina prenehala delovati. Tu in tam sem sredi osemdesetih slišal za nekatere Venove umetniške projekte, na nekaterih razstavah videl njegove slike, a to je bilo vse.

Ko sem prišel v Ljubljano, sem zvedel, da Veno s svojo novo ženo Klariso deluje v duetu Duma. Pravzaprav mi je Boris Kovač, ki je takrat živel v Tržiču, povedal, da v tamkajšnji cerkvici snema zanimivo akustično skupino. Ko sem pozneje poslušal kaseto skupine Duma, sem imel občutek, da je to le prehodna faza do nečesa veliko boljšega in zanimivejšega. Občasne novice so mi prinesle na uho tudi informacije, da Klarisa poje meni tako drage sefardske pesmi (pesmi Židov, ki so na Balkan prišli iz Španije pred več kot petimi stoletji), pa pesmi iz širšega mediteranskega kulturnega prostora, da je proučevala monodijsko pravoslavno petje v Grčiji, izvajala samostojne recitale in seveda nastopala z Venom Dolencem. Zadnjič celo na izboru za letošnjo pesem, ki bo Slovenijo predstavljala na Evrovizijski popevki.

Potem pa novica, da Sedmina nadaljuje z delovanjem ter da je neka italijanska izdajateljska hiša ponovno izdala njeni prvi dve plošči na cedejih. Kritike iz italijanskega tiska so bile polne pohval in škoda je, da se izdajatelj ni spomnil obe plošči stisniti na en cede ter v knjižici omeniti vse podatke (tudi prvega izdajatelja - Helidon!) ter imena vseh glasbenikov. Potem se nam bi bilo treba mučiti, da bi prepoznali kitarista Etbina Štefančiča, violinista Božidarja Ogorevca in drugih.

Kaseta Duma, ki je brez posebnega pompa izšla pri ZKP RTS, je bila, kot sem omenil, nekakšna prehodna faza k novi izdaji, zdaj prvič na cedeju. Že na kaseti so sodelovali Boris Kovač - v trojni vlogi multiinstrumentalista, aranžerja in producenta, violinist Božidar Ogorevc pa Klarisa Jovanovič, ki je pela vse bolje in bolje. Onkraj reke je torej briljanten začetek nove Sedmine. Tokrat pa se Dolenc v sodelovanju z Borisom Kovačem, ki je spet v hat trick vlogi, spušča v širjenje poetskega in tudi glasbenega prostora. Nekatere pesmi bogati širok lok ljudskih elementov, ki jih črpa iz sefardske glasbe, iz glasbe Balkana in Orienta pa tudi iz melanholične mediteranske tradicije. Zvočni spekter je veliko širši od prejšnjega in zato nikjer ne zapade v monotonijo niti v sterilnost. Uporaba glasbil od sopranskega in altovskega saksofona prek harmonike in semplerja pa violine, ljudskih glasbil, tube in klarineta do kvarteta Enzo Fabiani uokvirja teme, skozi katere tudi tu veje mitska preteklost in ki s seboj prinašajo kanček mračnosti srednjega veka, tako značilne za Dolenčevo poezijo. A pod njimi slišimo neparne balkanske ritme, radoživa tolkala, violino, ki plete kot pri kakšnem romskem ansamblu, pa sopranski saksofon, ki zveni, kot iz makedonskega sestava. Ta kontrast med težkimi metaforami v poetskem izražanju in veselo, pravzaprav eklektično glasbo, kot bi prihajala s srednjeveškega trga v času sejma, je osnovna kvaliteta cedeja Onkraj reke. Poleg tega so bogatejši tudi vokalni aranžmaji, ki ne temeljijo le na kontrastiranju svetlo-temno, odnosno ženski-moški glas, temveč uporabljajo večglasje. Še ena od dobrih strani je uporaba elektronskih inštrumentov, ki širi zvočno paleto. Uroš Lovšin, član nekdanjega Buldožerja, sodeluje z električno kitaro pa tudi z lutnjo. Aranžmaje so poleg Kovača in Dolenca prispevali še Božidar Ogorevc, Uroš Lovšin in harmonikar Mirko Šlibar.

Nekatere pesmi na tem cedeju so pravi biseri, na primer prva Sarabanda ali epska Jaga baba s krasnimi solističnimi vložki Borisa Kovača na sopranskem saksofonu. Nekatere so nastale na verze Janeza Menarta (Ljubezen), spet druge na ljudske pesmi (Marija in brodnik). Na kratko, petdeset minut tega cedeja, ki je spet opremljen z reprodukcijo Venove slike, mine v trenutku in kar kliče po tem, da si ga ponovno zavrtimo, prisluhnemo vsem niansam, se potopimo v vse metafore.

Naj na koncu še malo potarnamo, čeprav bo videti kot “nas umetnikov nihče ne razume, nihče nam noče pomagati”. Pesmi so nastajale v prvi polovici devetdesetih, posnete so bile sredi leta 1994, izšle pa so šele zdaj, in to pri majhnem založniku Didakti iz Radovljice. Lepa knjižica vsebuje vsa besedila pesmi, kot je to pri podobnih izdajah treba, pa tudi vse ostale podatke. Torej Didakta, ki izdaja knjige, in ne kateri od velikih uradnih založnikov. Ljubljanska Vinilmanija pa ni zagotovila le distribucije tega cedeja ampak tudi ponovne izdaje obeh plošč iz Italije, tako da je “dosje Sedmina” zdaj popoln.

Ognjen Trvtković

Diskografija:

Sedmina - Melita in Veno Dolenc (Helildon, FLP 05-021, 1980 in

CD Mellotron Records, Italija, 1996)

Sedmina II dejanje (Helidon FLP 05-034, 1982 in CD ; Ellotron Records, Italija, 1996)

Duma - Rojstvo idola (kaseta ZKP RTS, KT-21270, 1993)

Sijaj sonèece - Veno in Klarisa - priredbe slovenskih ljudskih pesmi za otroke (Didakta, 1994)

Duma Levantina - priredbe sefardskih pesmi (demo posnetki 1995)

Sedmina - Onkraj reke (CD in kaseta, CIP katalogizacija 784.66(497.12),1997)