Skrhana ostrina jazza in klasike

V sodobnem jazzu se vse bolj brišejo meje med posameznimi zvrstmi, tako da je pripadnost le eni struji jazza skoraj že znak nerazumevanja sodobne geneze takšne muzike. Pa je tako le z jazzom? In kako je s klasiko, ki so jo jazzerji pitijevsko označevali z ‘Jazz and Beyond’? Podobno. Vsaj v tisti klasiki, ki je že od nekdaj mejila na ta čudoviti jazz.

Narcizem je med ljudmi premosorazmeren njihovi civilizacijski stopnji in obratnosorazmeren njihovi življenjski pristnosti. Le tako si lahko razlagamo bebavo misel sicer nadvse genialnega Hectorja Berlioza, ki je ob poslušanju kitajske klasične glasbe bojda zapisal, da jo "lahko brez pretiravanja primerja z glasovi, ki jih izpuščajo psi, ko se po daljšem spanju začnejo pretegovati in sladko zehati." Zatrapanost belcev v lastne umetnostne dosežke - tokrat govorim o glasbi - je bila dalj časa resda pregovorna. Ključnega momenta, ki je spreobrnil vase zaljubljena ušesa, ne moremo natančno časovno določiti, saj je treznjenju belcev botrovalo več ljubih dogodkov. Tista protiutež, ki je v tem stoletju izravnala tehtnico, nagnjeno v korist belcev, so bili seveda črnci; in glasba, ki je ključno pripomogla k temu - da, jazz. Iz napisanega se zdi, da je med klasično zahodnoevropsko glasbo[1] in jazzom že nekoč obstajalo rivalstvo. A je to prav tako bebava trditev kot Berliozova. Klasika in jazz sta se že od samega začetka jazza naprej dopolnjevala ter drug drugega klesala.

RAGTIME - BRSTENJE JAZZA V POPKU KLASIKE

Prvi vpliv komponent klasične glasbe (predvsem harmonij, na samem začetku tudi ritmov) na genezo jazza lahko najdemo v dobi ragtima. Še zmeraj si niso edini v dilemi, ali lahko ragtime štejemo k jazzu ali ne, saj je v nasprotju s klasičnim, modernim in postmodernim jazzom vnaprej spisan, manjka mu torej ena od ključnih kategorij jazza - spontanost. Pa ni determiniranost edino, kar je ragtime privzel od klasične glasbe tistega časa, saj ob natančnejšem poslušanju ragov - recimo Scotta Joplina in Jellyja Rolla Mortona - slišimo, da so harmonije ragov presenetljivo podobne tistim v klasični glasbi (znani ‘troedini bog evropske glasbe’: tonika, subdominanta, dominanta), zgradba sama pa prav tako spominja na menuete, scherze in koračnice. Tisto, kar rag črpa iz Afrike in zaradi česar ga smemo pojmovati kot prvi jazz (‘prajazz’), sta afriški ritem in drive, ki ga sicer v klasičnih ritmih (2/4, 4/4) šibajo z neverjetnim ognjem (podžiga ga sinkopiranje), prav takim, kot je bil verjetno prisoten na prvotnih vudujskih obredih. Prav zaradi te gorečnosti, ki je klasični glasbi pogosto tuja, veljajo ‘profesorji’[2] za prve jazziste, četudi so imeli običajno klasičnoglasbeno vzgojo (vsaj Jelly Roll, ki si lasti tudi ‘avtorske pravice’ za besedo jazz) in niso bili zmeraj popolni črnci, temveč kreoli (črnec + Francoz).

Podobno mešanje afriških korenin in evropskih izkušenj najdemo tudi v pihalnem jazzu New Orleansa, pa v bluesu, gospelu, spiritualih, soulu - skratka povsod tam, kjer je glasba nastajala na prelomnici črncev in belcev. Tako se še enkrat pokaže, da brez konfrontacije belcev in črncev v enovitem geografskem prostoru ne bi bilo ne jazza, ne bluesa in ne kasneje rocka, popa in funka... Vendar klasika ni le enkrat posegla v oblikovanje jazza, četudi lahko od ragtima naprej (še bolj pa od New Orleansa dalje) verjamemo, da bi se jazz enako krepko razvijal ne glede na to, ali klasika obstaja ali ne. Na znake medsebojnega vpliva jazza in klasike lahko naletimo v prav vsaki dobi jazza, enako lahko trdimo o resni glasbi tega stoletja.

Tako je kot prvi resnejši stik klasičnega skladatelja in jazzista zabeležena Caldonia, skladba Woodyja Hermana, ki je Igorja Stravinskega tako navdušila, da je za Hermana napisal znani Ebony Concerto (1946), klasični koncert z elementi jazza, ki ga je Herman z bigbandom tudi prvi igral. Nasploh je Stravinski eden tistih klasičnih skladateljev, ki prvi med modernimi skladatelji spoznajo pomen jazzovske glasbe v umetnosti zdajšnjega časa in v skladbe vključijo elemente jazza, saj se zavedajo, da resnično življenjske glasbe brez jazza in njegovih elementov v 20. stoletju pač ne more več biti.

KLASIKA vs. JAZZ

Med tistimi klasičnimi skladatelji, ki črpajo tudi iz jazza, začnimo pri zajetni skupini Francozov. Med impresionisti je zagotovo veliko ‘jazziral’ Claude Debussy, saj je napisal skoraj klasični ragtime Golliwog’s Cakewalk. Pa tudi v njegovih preludijih najdemo elemente, ki jih je najti pri bolj ‘slikarskih’ jazzerjih (Keithu Jarretu, Georgeu Winstonu...) - slikovite pasaže, osvoboditev od uveljavljenih harmonij, shematike kadenc...[3] Maurice Ravel je drugi pomembni francoski skladatelj, ki je v nekaterih delih prav izrazito črpal iz jazza - takšen je njegov Koncert za klavir in orkester v G-duru. V tem je šel verjetno še dlje od Debussyja. Erika Satia, tega večnega humorno-sarkastičnega motrilca takratne glasbene scene, vodjo skupine Šestih (še Milhaud, Honegger...), prijatelja Pabla Picassa in Jeana Cocteauja, so bolj, kot je on iskal v jazzu, njega iskali jazzerji, saj je njegove krajše skladbe (Gymnopedije, Gnossienne, vokalne skladbe) jazzovsko interpretiralo kar nekaj jazzistov, predvsem v zadnjem obdobju jazza. Darius Milhaud, ki spada v pogojno Satijevo skupino šestih, napiše nadvse črnsko obarvan balet o stvarjenju sveta La creation du monde (1923), v katerem ne manjka jazza.

Pomembno mesto imajo tudi Avstrijci oz. dunajska atonalna šola z Arnoldom Schönbergom, Albanom Bergom in Antonom von Webernom. Prav te skladatelje omenja zaradi njihove dvanajsttonske tehnike med glavnimi klasičnoglasbenimi vplivi veliki mojster AACM[4], Muhal Richard Abrams[5].

Da so klasični skladatelji najprej črpali iz zakladnice narodnih godb in ljudskih napevov, ni nič novega. In da ljudske glasbe v mnogih deželah temeljijo na neparnih ritmih (5/4 in bolj zapleteni...), tudi ni novost. Takšna je tudi ljudska glasba Madžarske, h kateri se je pogosto zatekal Bela Bartok, pri katerem lahko sledimo ne le madžarski melodiki, temveč tudi neparnim ritmom, ki so v klasični glasbi precej redki. So pa neparni ritmi v jazzu mnogo pogostejši, in morda je prav to vzrok, da Bartok zveni malce ‘jazzy’ (Koncert za klavir in orkester št 3.). To je spoznal tudi Dave Brubeck - najprej s skladbo Take Five, a o tem kasneje.

Za Američane sem že v samem uvodu dejal, da jim mnogi odrekajo lastno identiteto - vsaj na začetku. Verjetno prav ti tudi pravijo, da je jazz prva glasba, ki je resnično ameriška, ker jih kot narod opisuje tako, kot opisujeta mazurka Poljake in čardaš Madžare. Vendar se je ob jazzu vse bolj oblikovala klasična ameriška glasba, ki se ni nikoli sramovala očitnega spogledovanja z jazzom. Za ameriško ‘resno’ glasbo lahko rečemo, da je prva nacionalna glasba, ki se je v tako širokem obsegu spogledovala z jazzom - le spomnite se vseh broadwayskih musicalov. Med tistimi, ki so stvar le zastavili bolj resno, moramo omeniti Georgea Gershwina, ki je z Rhapsody in Blue, Porgy and Bess ter Koncertom v F za klavir in orkester in kopico vokalnih skladb naredil ene od najočitnejših jazzovsko klasičnih hibridov. Njemu se imata za precej veliko popularnost tudi med klasičnim občinstvom zahvaliti Ella Fitzgerald in Louis Armstrong. Aaron Copland je naslednji, ki črpa iz jazza. Tako kot jazz črpa v njem - Bill Frisell prav smelo interpretira njegovo baletno glasbo Billy the Kidsc 3. Leonard Bernstein, čeprav bolj znan kot dirigent, ki se je edini enakovredno kosal s Herbertom von Karajanom, naredi nekaj teatralnih jazzovsko klasičnih mojstrovinic - omenim naj razvpito opero West Side Story, v kateri ne manjka jazzovskih elementov in črnske tematike. Pogojno lahko med ameriške jazz-klasike štejemo tudi Samuela Barberja, sicer bolj znanega po Adagiu, ki je dolgo zaključeval 3. program našega nacionalnega radia.

V novejši čas, ki ga zaznamuje ne-mejnost, spadata John Cage in Karlheinz Stockhausen. Prvi je vplival na jazz z ‘raztelešenjem glasbe’, z idejami prepariranega klavirja, s premikom temeljev glasbe od tonov k zvokom. Drugi pa z delovanjem v elektronski glasbi.

Ne moremo mimo skrajno sodobnih skladateljev, katerih glasba se le občasno dotakne jazza, čeprav se ob njihovi glasbi pojavlja vprašanje, ali je sploh še možno predalčkanje glasbe na takšne in drugačne zvrsti. To so kreativci, zbrani ob pariškem IRCAMu (Pierre Boulez, Vinko Globokar), György Ligeti in Luciano Berio ter najbolj jazzovsko dojemljiva od vseh - Gavin Bryars in Michael Nyman[6]

JAZZ vs. KLASIKA

O samih začetkih jazza in klasike s Stravinski-Hermanovim Ebony Concerto smo že govorili.

Naslednje veliko zajemanje jazza v klasiki se zgodi s third streamom. Third stream je struja v modernem jazzu, ki nastane kot odgovor na frenetični be-bop, podobno kot cool, le da v nasprotju s coolom stavi veliko na klasičnoglasbene vrednote - kontrapunkt, harmonije, zgradbo skladb. Samo ime si je izmislil Gunther Schuller, ki za first stream označi obdobje evropske klasike od baroka do modernizma, second stream je afriška glasba, third stream pa afroameriška glasba, intonirana z elementi klasike. Slednja, third stream, se začne z Davom Brubeckom in njegovim kvartetom, ki postane resnično znan in pomemben šele, ko vanj stopi saksofonist Paul Desmond. Ne le, da se s kvartetom poslušalci navadijo na skoraj bachovske jazz-fuge, s Take Five se verjetno prvič zgodi, da dobi hit - in to Take Five vsekakor še zmeraj je - veliko medijsko razsežnost kljub za takratni čas nenavadnemu 5/4 taktu. Vendar je Brubeck le začetek third streama, ki se nadaljuje z Johnom Lewisom in Modern Jazz Quartetom. V instrumentalni okvir third streama lahko pogojno štejemo tudi Milesovo in Evansovo Capitol Orchestro, ko Miles posname Porgy and Bess, Concerto de Aranjuez in nekaj drugih. Pogojno pravim zato, ker nekateri prištevajo to delo s Capitol Orchestro k Milesovemu obdobju coola.

Klasično orkestracijo v velikih zasedbah nadvse dobro uporabi Willem Breuker , ki s svojim Kollektieffom naredi nekaj najhumornejših bigbandovskih posnetkov postmodernega jazza. Breuker si sposoja ne le v nizozemskih in nemških narodnih pesmih, temveč posega tudi po lahkotnejši klasiki, operetah, Kurtu Weillu, Ravelovem Boleru. Prav podobno lahko trdimo za Mika Westbrooka, ki je pred leti na festivalu Druga godba z bigbandom navdušil sicer maloštevilno poslušalstvo z videnjem Rossinija. Vienna Art Orchestra, večinsko avstrijski orkester pod vodstvom Mathiasa Ruegga, se je v zgodovini večkrat uspešno spopadal z interpretacijami jazzovskih in klasičnih klasikov - uspela je cedejka z interpretacijo Ericka Satieja. Michael Gibbs je bolj kot skladatelj in jazzer znan kot jazzovski pedagog, vendar so njegove cedejke prav poslušljive tudi za jazzerja, še bolj pa za klasičnega malika, saj v njih pogosto skrajno klasični instrumentarij prisili izvajati jazz - tako dobimo nekakšen ‘jazz at the philharmonic’. Enak klasični filharmonični orkester uporabi tudi skandinavski električni kitarist Terje Rypdal, ki je sicer bolj deloval v električnem esteticizmu sedemdesetih let (ECM). Z manj filharmoničnim orkestrom, a zato s toliko bolj klasično glasbeno temo, se pred dvema letoma pojavi Enrico Rava, ki videnje Bizetove Carmen ovekoveči z odlično cedejko Carmen (glej Na Muhi). S simfoničnim orkestrom dela tudi Joe Zawinul.

Med pianisti je kar nekaj takih, ki pomembno posegajo po klasičnem repertoarju, ga ne le jazzovsko modificirajo, temveč pogosto tudi nadvse klasično poustvarijo. Med temi jazzovskimi pianisti zagotovo prednjači Keith Jarrett, ki je klasična potovanja začel snemati z Goldbergovimi variacijami in Dobro uglašenim klavirjem Johanna Sebastiana Bacha, nadaljeval s Preludiji in fugami Šoštakoviča ter pred kratkim končal z Mozartovimi klavirskimi koncerti. Če je Jarrettovo občevanje s klasiko nekako naravno (klasična liričnost in gradnja Kolnskega koncerta...), je poustvarjanje Chopinove Sonate in preludija, ki jo je naredil McCoy Tyner, toliko bolj presenetljivo, saj sta Tyner in Jarrett iz popolnoma drugačne moke. Še bolj je presenetil nadvse mlad, a obetaven ameriški pianist Uri Caine, ki je pred meseci objavil vest, da je posnel cedejko z Mahlerjevo glasbo. Lažje kot Tynerju bi jarrettovstvo v klasiki pripisali Chicku Corei, ki je s Friedrichom Guldo, pa tudi sam, večkrat interpretiral klasike.

Med vokalistkami je sicer veliko takih, ki so zmožne peti klasično glasbo[7], vendar se omejimo le na dve. Kate Westbrook je z Mikom Westbrookom posnela kar nekaj cedejk v duetih, kjer se poigrava z lahkotnejšo peto glasbo resne klasike - predvsem Kurt Weil, Mikis Teodorakis... . Greetje Bijma pa je posnela cedejko z vse bolj razvpitim nizozemskim skladateljem Louisom Andriessenom.

IMAJO DELITVE JAZZ - KLASIKA SPLOH SMISEL?

Meja med klasično glasbo in jazzom se zdi v današnjem času vse preveč zabrisana. Pa saj je tako tudi prav, saj se s tem klasika in jazz vključujeta v vsemogočno idejo o brezmejah, globalnih vaseh, virtualnih svetovih, nebivanjskih bivanjih. Nekaterih glasbenikov torej ni mogoče uvrstiti ne med klasike ne med jazzerje, saj se je prav z dolgim procesom topljenja meje med klasiko in jazzom ta meja tolikanj razlezla, da je prehod zamegljen, in to postaja vse bolj jasno prav z zadnjimi poskusi jazzerjev in klasikov. Od vseh kategorij glasbe, ki so sedaj še prisotne, bosta v prihodnosti le dve: dobra in slaba glasba.

Rok Jurič

VIRI

K. Honolka. Svetovna zgodovina glasbe. Mladinska knjiga, Ljubljana; 1983: 493-591.

L. Bernstein. Srečne ure ob glasbi. Mladinska knjiga, Ljubljana; 1977: 75-101, 133-157.

P. Amalietti. Zgodbe o jazzu. Državna založba Slovenije, Ljubljana; 1986: 87-93, 335-7.

R. Muršič. Neubesedljive zvočne igre. Katedra, Maribor; 1993: 26.

M. Kennedy. The Concise Oxford Dictionary of Music. Oxford University Press, Oxford; 1987.

OPOMBE

[1] Poudarjanje ‘zahodnoevropska’ klasična glasba ni napačno, saj ameriška klasična glasba dolgo časa ni našla lastnega izraza in je bila le bled ‘deja vu’ evropske resne glasbe. Mnogi mislijo, da je šele z jazzom Amerika odkrila resnično lastno glasbo, ki pa je po tej definiciji bolj folklorna (narodna) kot resna. Seveda je sčasoma Amerika oblikovala tudi jasno razpoznavno klasično glasbo, ki pa veliko dolguje prav jazzu (Gershwin, Copland, Bernstein).

[2]Tako so imenovali pianiste črne ali mlečno črne barve, ki so ragtime izvajali v letih na prelomu stoletja v bordelih juga Amerike (Memphisu, New Orleansu, St. Louisu).

[3]Vendar gre tukaj bolj za vpliv Debussyja na omenjena jazzerja kot obratno - vsaj kronološko sodeč...

[4]Association for the Advancement of the Creative Musicians - glasbeni ‘sindikat’, v katerem so v težkih časih zahajajočega free jazza v Chicagu našli zatočišče, oporo in razumevanje Art Ensemble of Chicago, Anthony Braxton, Henry Threadgill ter kopica drugih. Vodja te skupine je Muhal Richard Abrams, pianist Taylorjevega kova.

[5]Navezanost Muhala Richarda Abramsa na nemško umetnost ni le glasbena, temveč tudi filozofska: klasično nemško smer (Kant, Fichte, Hegel) omenja kot pomembne dejavnike svojega pogleda na svet. Dejstvo, da je bil varovancem ne le glasbeni guru, temveč tudi vzgojitelj, osvetli torej mnoge težje razumljive ideje, npr. Art Ensemble of Chicago in Anthonyja Braxtona.

[6]V njegovem orkestru je svojčas igral tudi romunski violinist v eksilu Alexander Balanescu, vodja Balanescu Quarteta.

[7]To je sicer v nasprotju s splošnim prepričanjem, da jazzovska pevka zaradi ‘grdega’ glasu (hrapav, robat, brez klasičnega vibrata) nikakor ne more biti klasična operetnica.

DISKOGRAFIJA

Scott Joplin. Greatest Hits. Philips LP 9279 560 (1899-1910).

Vienna Art Orchestra. The Minimalism of Erik Satie. Hat ART CD 6024 (1989).

Bill Frisell. Have a Little Faith. Elektra Nonesuch 9 79301-2 (1993).

Miles Davis. Porgy and Bess. CBS 450 985 1 (1958).

Miles Davis. Sketches of Spain. CBS 460 604 1 (1960).

Willem Breuker Kollektieff. Heibel. BV Haast CD 9102 (1990).

Mike Westbrook. Rossini. Hat ART CD 6002 (1989).

Michael Gibbs. Europeana. ACT 9220-2 (1995).

Terje Rypdal. Undisonus, Ineo. ECM1389 (1990).

Enrico Rava. Carmen. Label Bleu LBLC 6579 HM 83 (1995).

Chick Corea and Friedrich Gulda. The Meeting. Philips 410 397 1 (1982).

Keith Jarrett. Das Wohltemperierte Klavier. ECM New Series 1362/63, 1433/34.

Keith Jarrett. Goldberg Variations. ECM New Series 1395.

Kate Westbrook and Mike Westbrook. Stage Set. ASC CD 9 (1996).

Greetje Bijma, Louis Andriessen. Nadir and Zenit. BVHaast CD 9303 (1992).