Laibach

Uvozni artikel s prekrškom

Nekatere svetovne metropole so letos gostile zasedbo Laibach med turnejo ob zadnjem albumu Jesus Christ Superstars, samo slovenska prestolnica pa ima to čast, da bo na Evropskem mesecu kulture med bolj ali manj uveljavljenimi umetniki v sodelovanju s Slovensko filharmonijo in Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič gostila tudi svoj uvozni artikel, ko bodo skupaj odprli ta (ne)mesec kulture v Ljubljani, za 31. maj pa napovedujejo samostojni koncert v Križankah. O tem in drugih prekrških sem se pogovarjal z Ivanom Novakom po vrnitvi skupine Laibach s turneje in med pripravami na nov nastop na domači grudi.

S kakšnimi vtisi ste se vrnili z ameriško-evropsko-nemške turneje?

Na tej turneji se je izkazalo, da smo sposobni ustvarjati novo publiko in ohranjati kontinuiteto. Imeli smo zelo dober obisk, organizatorji in sami smo bili s koncerti zadovoljni in morda bomo jeseni izpeljali še eno turnejo s podobnim programom. Obdelati mislimo južni del Evrope, Italijo, Španijo, Portugalsko, Francijo in mogoče imeti še kak koncert v Belgiji, na Nizozemskem, Poljskem in Madžarskem. V Ameriki se je pokazalo, da za nas in našo glasbo še obstaja zanimanje, da nas nekako na novo odkrivajo. Tam nas v glavnem enačijo z njihovo tako imenovano industrijsko glasbo, torej z Nine Inch Nails, Ministry, pa tudi s Prodigy ali pa Marilyn Manson, to pomeni, da nas tlačijo v aktualno glasbeno sceno, ki je trenutno v ZDA skorajda prevladujoč trend.

Misliš, da je k temu prispevalo tudi to, da se je ameriški Mute okrepil, začel z močnejšo promocijo?

Naša založba Mute Records je bila v Ameriki že močnejša, potem pa je padla v krizo. Zadnje čase je ponovno precej pridobila s Prodigy, ki jih je pred kratkim dobro prodala Madonnini založbi - Mavericku. ZDA je zelo dinamično tržišče, ki se stalno spreminja in zahteva izjemno premišljeno in agresivno strategijo. Že pri nas marketing postaja sofisticiran in zapleten, v Ameriki, ki je praktično največje in najbolj razvejano tržišče na svetu, pa so bitke na tem področju seveda še dosti hujše. Na milijone skupin je in na tisoče založb in mimogrede si izločen iz igre, tako da je pravzaprav že samo izpeljati turnejo po ZDA za skupino in njeno založbo znaten uspeh sam po sebi. Kar nekaj niti ne tako neznanih ameriških skupin nas je snubilo, da bi se nam na turneji pridružile kot predskupine. Tudi za noben honorar, seveda. Močne založbe, agencije in njihove skupine so tiste, ki diktirajo pravila igre. Mute je še vedno samo neodvisna založba, ki težko kar koli diktira. Manjše založbe praviloma operativno vedno delujejo prek drugega, prek večje založbe, na primer Warner Brothers in Maverick. Tudi Mute. Navezava na večjo založbo je, zaradi lažjega obvladovanja prostora, nujna. Eden od razlogov, zakaj v Ameriki nismo večji, je prav v operativnosti (ali neoperativnosti) naše založbe. V določenem trenutku nas niso znali lansirati tako, kot bi nas morali. V Ameriki smo bili simbolno že tako veliki, da so nas spoznavali na bencinskih črpalkah sredi puščave v Arizoni. To je bilo leta 88/89, ko smo bili na prvi pravi turneji. Če na ameriškem tržišču nisi kontinuirano prisoten, te strga, izgineš na raven tistih hard core fanov, ki so sami po sebi izrazito zainteresirani, da nabavijo plošče in dobijo potrebne informacije o skupini. To pa seveda še za povrnitev stroškov letalskih kart ni dovolj. Poplava techno glasbe, demokratizacija medija in lažja dostopnost sofisticirane studijske opreme so povzročili, da se vsak dan in vsak teden na tržišču pojavi ogromno poceni izdelanih plošč. Klube zasedajo DJ-ji, ki so seveda cenejši in enostavnejši kakor skupine, obisk na rave prireditvah pa ni bistveno manjši ali pa največkrat celo večji. Koncerti so v teh časih organizacijsko dragi in komercialno neprofitni in obisk v glavnem, predvsem manjšim skupinam, upada. Če skupini uspe izpeljati dostojno turnejo brez večjega finančnega minusa, je to že uspeh. V tem smislu je bila zadnja turneja uspešna, vrnila nas je najmanj tja, kjer smo sicer že bili, če celo ni bil storjen kakšen korak naprej. Imeli smo največ publike doslej in v večjih dvoranah v New Yorku, Chicagu, Minneapolisu, San Franciscu, L.A.-ju so nas sprejeli precej zvezdniško.

Je k uspehu prispevala tudi zadnja plošča Jesus Christ Superstars, s katero ste se nekoliko odmaknili od techno zvokov in se bolj približali kitarskim rifom?

Mislim, da ne. Večina nas nima za kitarski band niti za rock band niti za heavy metal, ampak za nekaj posebnega, nekaj zelo specifičnega. Morda se je kakšnih 20 odstotkov občinstva resnično ujelo na kitare, toda ne verjamem, da je na naše koncerte prihajala tista prava heavy metalska in kitarska publika. Se je pa dogajalo, da so se na njih pojavili heavy metal bandi. V Phoenixu nas je obiskal pevec skupine Judas Priest, ki je, kakor sam trdi, naš zaprisežen fan že dalj časa, potem Peter Steel iz skupine Type O Negative, ta nas je obiskal v New Yorku in po koncertu celo zaprosil za NSK potni list. V L.A. so se na koncertu pojavili Stranglers in Devo, ki sicer niso metalci, pa kljub temu. Na prejšnjih turnejah so si nas menda - po pripovedovanju založbe, publike in samih skupin - ogledali tudi Metallica, Slayer, Sepultura, Nine Inch Nails in drugi.

Dozdeva se mi, da je bil v prvem obdobju, v katero štejem tudi vašo prvo ameriško turnejo, v ospredju predvsem vaš image, ki so ga številni povezovali z nacizmom, danes pa je to vlogo vendarle prevzela glasba.

Mi smo že od nekdaj eksperimentirali tudi znotraj glasbe, ne samo znotraj uniforme in videza. Prekrški oblike in vsebine so nas stalno zanimali. Pop in rock medij je svojevrsten komunikacijski fenomen, ki združuje bistveno več kot samo glasbo. Sploh na koncertih to zlahka pride do izraza. Ko grem na koncert, me ne zanima, ali skupina dejansko igra tako, kot na plošči, ampak me zanima, kakšno energijo in vsebino je sposobna predstaviti v živo, v koncertnem ritualu, kajti v osnovi gre za ritual. Ne zanima me, s kakšnimi sredstvi bo to dosegla, ampak kaj mi ima novega in vznemirljivega povedati. Čeprav gre največkrat za precej prozorna sporočila, je pop medij vsebinsko še vedno lahko intriganten, še vedno je lahko neulovljiv in včasih bolj neposredno kakor drugi mediji formira tisto, kar je Hegel imenoval 'čutno svetenje ideje'. Še vedno dopušča prestop iz formalizirane vsebine v nekaj, kar je težko uloviti, kar je težko definirati. V tem smislu mi združujemo vse elemente, ki so nam potrebni, delamo torej sintezo - zvoka, slike in uniforme.

Omenil si prekršek, in tega ste naredili tudi s priredbami, na primer z albumom Let It Be ali s priredbo Rolling Stones ali komada In The Army Now. Posegli ste po elementih pop kulture, ki ste jih obdelali po svoje.

Za pop kulturo je značilno, da nima spomina. Čeprav se zadnje čase skuša formirati nekakšna zgodovina, s knjigami, leksikoni, priročniki in podobnim. Na tem mestu bi omenil zelo simpatičen in simptomatičen paradoks. V zadnjem leksikonu popularne glasbe The Guinnes Who's Who of Indie New Wave 2nd Edition piše tudi o Laibachu. Kar nekaj dezinformacij je v besedilu, med njimi je najbolj zanimiva ta, da smo avtorji velikega hita Life Is Life, ki naj bi ga pozneje obdelala skupina Opus in je po neki nesrečni logiki v njihovi obliki postal himna neonacistov. Po tej logiki bomo lahko čez čas seveda postali avtorji plošče Let It Be, ki smo jo priredili v celoti. Resnica je, da so Opus samo v Evropi prodali 11 milijonov izvodov plošče Life Is Life in da je Laibach naredil t. i. cover verzijo. Pri coverjih gre za princip, ki bi ga filozofi in teoretiki označili za tipično postmodernistični princip. V bistvu pa gre za nekaj, kar ni v zgodovini pravzaprav nič novega. V teatru in na filmu vsi obdelujejo Shakespeara, ne glede na to, da je bil že milijonkrat uprizorjen. V osnovi gre za cover predelave. V glasbeni industriji je ta princip povezan tudi z demokratizacijo medijev, studiev, in tehnike. Cover, sample, reciklaža, kolaž, citat, so aktualni izrazi. Ko smo leta 80 prvič uporabljali gramofone v živo, na odru, so se v glavnem vsi zgražali, kaj se gremo. Takrat še ni bilo D.J.-ev v današnjem pomenu besede, ni bilo raperjev in scratcherjev. Uporaba gramofona kot instrumenta je bila skorajda bogokletna. Nam je gramofon služil enako kot npr. kitara. Vse, kar producira in reproducira zvok, je lahko instrument, in sicer visoko sofisticiran, avtonomen instrument. Če je recimo Pogorelič cenjen kot vrhunski umetnik, je pa v osnovi samo reproduktivec, zakaj potem te funkcije ne more imeti tudi gramofon? Razvoj semplanja in techno glasbe ter D.J.-jevstva je zabrisal linijo med avtorji in reproduktivci. Glavni problem v glasbi ni več iznajdba nove zvočne mase, novih avtorskih zvokov ipd., temveč selekcija in reinterpretacija obstoječega materiala, stilov, ritmov, semplov. V principu gre za reciklažo, in v glavnem se je danes poslužuje vsa umetnost, vsa kultura, vsa pop glasba. Novo največkrat ni novo, temveč je od nekje vzeto staro, predelano in povedano na novo - če imamo srečo. Oasis, recimo, ne bi obstajali, če ne bi bilo pred njimi The Beatles. Oasis tako brezupno poskušajo posnemati Beatle, da dobiš občutek, da pravzaprav sploh nočejo biti razumljeni kot original. Tu gre za tipično postmodernistično metodo. Tudi mi v osnovi ne počnemo nič drugega. Del ortodoksne glasbene pop kritike nas obtožuje, da delamo kopije, remake, cover verzije, da brezsramno recikliramo in da to vse skupaj ni nič. Ista kritika je pripravljena kot originalno novost pobožno sprejeti fenomene, kot so Oasis, Green Day in podobno. Način, kako obdelujemo zgodovino, je torej za marsikoga sporen. Tisti, ki so nam naklonjeni, pa pravijo, da so naše kopije pravzaprav novi originali. Tu je paradoks in tu je kršenje pravil igre. Nas klasični cover sam po sebi ne zanima, ker so originali ponavadi vedno boljši in avtentičnejši - kakor koli že je problematičen sam termin originala -, zanima nas tisti princip, ki upošteva zgodovino in ki jo zna sveže ter na novo interpretirati, ki v zgodovini poišče in selekcionira material za popolnoma novo vsebino.

Obenem podobno obdelujete institucije. S tem, ko jih postavljate na naslovnice albumov, jih razgaljate, na primer na Opus Dei, NATO, Kapital in tudi zadnji plošči Jesus Christ Superstars. Ali gre za provokacijo?

Ljudje nas stalno sprašujejo, če nam je provokacija osnovni namen. Ni. Provokacija zaradi provokacije same je poceni stvar. Jasno je, da moraš, če hočeš razvijati kakršen koli nov jezik, uveljavljene modele postaviti pod vprašaj, moraš jih osvetliti tako, da povzročijo določeno čudenje in nelagodje. To je v bistvu provokacija. Tudi kar zadeva institucije, je naše nenapisano vodilo: 'Ne sovraži, temveč dvomi, postavi pod vprašaj!' Živimo v paradoksalnem svetu, kjer ni priporočljivo verjeti informaciji, kakršna se kaže. Še posebej ne tisti, ki se kaže kot dobra. Prej, ko so še obstajale velike zgodbe, je bilo veliko lažje. Dokler jih ni Fukujama pokončal. Danes se tudi velike zgodbe kamuflirajo v male. Kljub temu še vedno, in to močneje in zviteje kot kadar koli, obstajajo multinacionalne korporacije in organizacije dvomljivih vsebin in definicij, tako kot npr. NATO in religija. Zakaj se ne bi ukvarjali z njimi? Konec koncev so to lahko prav duhovite in zabavne teme. Poleg tega zdaleč nismo edini, ki bi se ukvarjali s temi temami. Religija je od Madonne, Boba Dylana, Princa, do Vana Morrisona in Nicka Cava ena od najbolj eksploatiranih vsebin v pop glasbi. Da ne omenjamo heavy metal skupin, ki se množično ukvarjajo z religijo. Tem je malo in v glavnem se vsi vrtimo okoli istih, važen je seveda način, kako jih kdo obdeluje.

Ali bi lahko rekli, da je vaše sodelovanje s Slovensko filharmonijo in pevskim zborom Tone Tomšič nek nov korak v raziskovanju novega?

Slovenska filharmonija? Slovenska disharmonija, to se dobro sliši! Pravzaprav ne. S simfoničnimi prijemi in zvoki smo se že ukvarjali in eksperimentirali od samega začetka. Vedno smo tlačili skupaj tisto, kar praviloma ni šlo skupaj. Od eksperimentalnega techno industrijskega principa do jazzovskih in simfoničnih zvokov. Zanimalo nas je, kako se vse to obnaša v skupnem prijemu - z glasbenega stališča, pa tudi s sociološkega, kulturološkega in političnega. Seveda pa moram povedati, da nam je v veliko čast sodelovati s slovenskimi klasiki, še posebej s skladateljema Rojkom in Kumarjem ter z dirigentom Markom Letonjo. Menim, da bi moralo biti takšnih sodelovanj veliko več in da je to velika osvežitev za oba bloka, ki se sicer najpogosteje gledata samo prek puškine cevi.

Po vrnitvi iz Amerike vas je dočakal Viktor, pa nastop na slovesni otvoritvi Evropskega meseca kulture in nagrada mesta Ljubljana. Vse kaže, da ste doma dokončno sprejeti.

Pravzaprav bi se lahko reklo, da so nas sprejeli že leta 80, ko so se prvič odzvali na nas. Takrat so nas v nekem smislu celo bolje sprejemali. Tiste reakcije od leta 83 dalje so bile tako rekoč emotivne in v bistvu zelo srčne. V reakcijah Ljubljane do Laibacha gre za podoben fenomen kakor pri problemu vzdevka. Vzdevek dobi funkcijo in smisel šele takrat, ko naslovnik nanj odreagira, ko se v njem prepozna. Ti lahko komu daš ime, ampak če se naslovnik v imenu ne prepozna, nanj ne reagira in ime obvisi v prazno. Sprejme pa ga seveda tudi takrat, ko ga užaljeno ali besno zavrača. In tako so nas v Sloveniji sprejeli že tisti trenutek, ko so nas zavračali, ne pa šele zdaj, ko so nas začeli hvaliti, čeprav nas še vedno, in dejal bi - popolnoma upravičeno - gledajo z veliko nezaupanja. Po drugi strani pa mi smo, kar smo, in delamo, kar delamo, ne glede na reakcije v Sloveniji. Dejstvo je, da imamo v svetu več nastopov kot kdor koli drug iz tega prostora, za sabo imamo tri velike turneje po Ameriki in Kanadi, in samo v Londonu, kjer je praktično najtežje priti do koncerta, smo imeli okoli 25 samostojnih nastopov, praviloma v kvalitetnem kontekstu in prestižnih dvoranah. To so močne številke, in zato nam je za ta prostor čisto vseeno, kako reagira na nas. No, ni nam popolnoma vseeno, vendar smo se že navadili na marsikaj. Če bi bil sam predsednik države ali župan Ljubljane, bi vsakogar iz svoje države, ki kontinuirano nastopa po svetu in se pojavlja po svetovnih medijih, prav gotovo poskušal pragmatično izkoristiti vsaj za promocijo lastne države in njenega glavnega mesta. Konec koncev pa je res, da to počnemo že mimogrede, brez posebne prošnje, če hočemo ali ne.

Postali ste izvozni artikel Slovenije.

Nismo izvozni artikel Slovenije, ker nas Slovenija ne izvaža, ker se tega še ni spomnila, ampak nas pravzaprav uvaža. Matično založbo imamo v Angliji in potemtakem naše plošče iz Anglije uvažajo v Slovenijo. Žal pa tudi potencialni slovenski sponzorji, ki bi lahko prek nas v tujini vsaj delno promovirali svoje blagovne znamke, niso pokazali pretiranega zanimanja za sodelovanje. Mogoče so mnenja, da publika, ki hodi na naše koncerte in kupuje naše plošče, ne potrebuje njihovih izvoznih artiklov.

Ali je bil to tudi eden od razlogov ustanovitve države NSK?

Ne, problem ustanovitve naše lastne države je čisto drugega pomena. Tu gre za definicijo odnosa med - slišalo se bo retardirano - odnosa med umetnikom in ideologijo. Gre za nadgradnjo definicije problema, ki smo ga postavili že na samem začetku obstoja, ko smo rekli: 'Umetnost in totalitarizem (totalitarizem politične, ekonomske, tržne ideologije, nadsistema, države) se ne izključujeta!' To je klasičen odnos med umetnikom in ideologijo, nadaljevanje razčlenitve odnosa med svobodno voljo in višjim sistemom. Gre za definicijo svobode. Pred kratkim je izšel članek, ki je vezan na našo ameriško turnejo, naslov je Sympathy For Freedom. Tam so nas prepoznali za projekt, ki definira meje svobode in svobodo nasploh. Tudi v projektu država NSK.

To svobodo prenašate tudi v ustvarjanje, ko obdelujete pop kulturo in njen mehanizem.

Zanimajo nas fenomeni tega časa in med njimi je tudi definicija svobode. Ta je večni izziv, večni fenomen! Kaj je svoboda? Ali je npr. svoboda to, da Slovenija vstopi v EEC in NATO ali da ostane zunaj njih? Ali s tem razširi meje lastne svobode ali si s tem zameji lastno svobodo? Ali je sploh svobodna, da lahko izbira? Ali je svoboda tisto, kar se kaže kot svoboda, ali tisto, kar je očem zakrito? Klasičen primer je npr. nastop generala Jaruzelskega na poljski politični sceni. V tistem trenutku, ko je poslal tanke na cesto, je nastopil zatiralsko, je pa z diktatom onemogočil Rusom, da bi imeli razlog za pohod na Poljsko. V osnovi je z nasiljem nad svojim lastnim narodom razširil meje poljske svobode.

Vrniva se k svobodi ustvarjanja. Kapital je elektronska plošča, NATO je bila v bolj techno maniri in Jesus Christ Superstars je kitarsko obarvana. Kje je izvor ideje, da iz plošče v ploščo naredite nekaj novega?

Vse tri plošče so vsebinsko in formalno povezane. Vse tri plošče imajo simfonične dele, zborovsko petje in tudi techno osnovo. Delamo že od samega začetka zelo podobno. Razvijamo svoj lasten jezik in izraz, skušamo upoštevati, da življenje ni enoplastno in da tudi naš glasbeni izraz ni enoplasten. Zavračamo getoizacijo vseh vrst in tudi getoizacijo glasbenih žanrov. Ne verjamemo, da je samo eden od žanrov relevanten za definicijo senzibilitete časa. Vedno nas je zanimala celostna podoba, zato pač - filmsko rečeno - vsak film posnamemo z drugega zornega kota. Tako, da vsaka plošča zveni nekoliko drugače, v bistvu pa na koncu sestavlja mozaik, pod katerega se lahko podpiše samo Laibach.

Kako gledate na opazke, da ste Laibach in NSK zelo zaprta, getoizirana institucija?

Nismo zaprta institucija. Sodelujemo z množico različnih ljudi in odprto sprejemamo impulze z vseh koncev, žanrov in medijev. Res pa je, da v izboru sodelavcev in osnovnega materiala poskušamo biti selektivni, verjamem, da so tudi drugi.

Za sabo imate kar nekaj sodelovanj pri remiksih, pa sodelovanja s posamezniki na posameznih albumih. Na tej osnovi delujete zelo odprto.

Z drugimi skupinami sodelujemo brez najmanjših problemov. Obstaja celo število še nerešenih sodelovanj. Od Juno Reactor, ki bi radi z nami naredili skupno ploščo, do Balanescu Quarteta, a vsega dobesedno fizično in časovno ne zmoremo. Vendar hočemo ostati tudi selektivni. Že na samem začetku smo razumeli, da se posamezniku, če pristane na delo v skupini, meje individualne svobode drugače formirajo. Moraš sprejeti dejstvo, da delaš v skupini in da delaš na projektu, ki je večji od tebe samega. Odgovornost do projekta je drugačna in tudi selektivnost v izbiri in oddaji informacij je za sodelovanje nujna. Nemogoče se je vsem prilagajati in odpirati. In zakaj bi konec koncev morali biti vsem na razpolago, še sam Kristus se je kdaj umaknil pred ljudmi!

Katero glasbeno sodelovanje vam je ostalo najbolj v spominu?

Ključna sodelovanja so se zgodila v prvih letih, ko smo postavljali temelje funkcioniranja. V embrionalni fazi skupine je bilo pomembno poznavanje konceptualne linije jugoslovanskih umetnikov, kot je Goran Djordjević, pozneje sodelovanje z Last Few Days, Irwini in drugimi skupinami NSK. Vsako sodelovanje je pomembno, tudi Slavko Avsenik mlajši je predstavljal neki nov fundus idej. Ko smo odkrili, da se da delati tudi z Avsenikom in širše vzeto z 'avseniki', nam je bilo zelo zabavno. Zakaj pa ne? Če stvar prestaviš iz enega konteksta v drugega, to sta z biciklom in pisoarjem naredila že Picasso in Duchamp, ustvariš čisto novo vsebino. In to je tisto, kar nas zanima.

BIGor