Madagaskar: glasbeni otok izven časa

ali: eno oko zazrto v prihodnost, drugo zagledano v preteklost

Tako gledajo posebno slikoviti madagaskarski kameleoni; tako gre znan malgaški pregovor: kameleon (tanalahy po malgaško) lahko gleda z enim očesom naprej in istočasno z drugim nazaj. Zato so Malgaši prepričani, da je to tista žival, ki lahko hkrati pogleda v preteklost in v prihodnost. Ta kvaliteta je zelo blizu njihovemu načinu razmišljanja, življenja in seveda njihovi kulturi - torej tudi glasbi.

Sicer pa: kje se pravzaprav lotiti Madagaskarja, tega "Otoka duhov", kot mu tudi pravijo, tega "Sveta izven časa", kot ga poimenujeta avtorja markantnega dokumentarno-glasbenega dela A World Out Of Time; označbe, ki vse izražajo tujost, odmaknjenost, nepoznanost in skrivnostnost tega afriškega otoka. Morda pri zemljepisu? Dobro je sicer vedeti vsaj, da je Madagaskar četrti največji otok na svetu, leži v Indijskem oceanu, ob jugovzhodni afriški obali; že zaradi lažje predstave o vsej pestrosti vplivov, ki jih slišimo v tamkajšnji glasbi, pa tudi širše, v vseh kulturnih vsebinah. A že sam zemljepis bi nas odvedel predaleč.

Da bo popularna glasba z Madagaskarja "must" že v zgodnjih devetdesetih, smo pravilno in pravočasno napovedali. Stvari so se do danes razvile celo bolje, kot je bilo mogoče predvideti. Malgaška glasba ni več zgolj kuriozum, prej nepoznana zanimivost, na katero se lepi naveličan okus sicer zahtevnejšega, a še vedno v povprečnosti precej plitkega ameriškega, manj tudi evropskega konzumenta "drugačnosti" v aktualni glasbeni produkciji. Postala je vozilo k novim bogatim glasbenim kvalitetam, ki se pomembno razlikujejo od afriškega etnopopa; vsaj del tistega, kar se ponuja pod tem imenom, je že dodobra preseglo zgolj točko radovednega zanimanja in nudi obilen zalogaj glasbenega užitka. Včasih celo takšen, da se nam ob pomanjkljivem poznavanju specifičnega kulturnega miljeja zna zatakniti v grlu. A kakor koli že: vse, kar smo do sedaj uspeli slišati, že brez sicer potrebnega razmisleka ponuja več kot zadovoljivo količino glasbenega užitka.

Torej: sodobna malgaška glasba vseh stilskih orientacij doživlja pravi bum, pa tudi zanimanje zanjo in razlikovanje v okusih pri sprejemanju nezadržno raste. Če je bil Madagaskar glasbeno še v začetku 90-ih praktično terra incognita in smo poznali samo kakšnega posameznika ter omenjali kakšno skupino z zgodnjih kompilacij, a z vsem skupaj nismo vedeli kaj početi, danes zagotovo lahko že govorimo o tamkajšnjem glasbenem prizorišču in njegovih mednarodnih odvodih ter o poznavanju vseh bistvenih sestavin: stilske, generacijske in celo etnične razslojenosti, glasbenih vplivov in genez, zvezdniškega sistema in diskografij. Rossy, Tarika (Sammy) in Mahaleo so zdaj že standardi, spoznavamo tam že etablirane, pa prej spregledane zvezdnike (Jaojoby), odkrivamo mlajše konkurente (D'Gary) in spremljamo rojevanje novih (Njava). Vmes pa je bila in se seveda še pojavlja cela plejada odličnih, a manj izpostavljenih glasbenikov. Naj to izjemno hitro spremembo v zanimanju za malgaško glasbeno dogajanje in v seznanjanju z njim ponazorim samo z manj znanim primerom. Dve za angloameriško področje ključni knjigi o sodobnih afriških glasbah s konca 80-ih - tista Ronnieja Grahama ter druga tandema Chris Stapleton/Chris May - Madagaskarja in njegove glasbe sploh omenili nista. Oktobra 1994 izdana in trenutno referenčna The Rough Guide To World Music pa jima namenja z vsemi drugimi področji "svetovne glasbe" popolnoma enakovredno poglavje.

Ali: zgodaj leta 1991 so bili svetu dostopni samo trije albumi z glasbo s tega velikega otoka v Indijskem oceanu. Julija 1992 so bili trije albumi malgaških izvajalcev med desetimi najbolj predvajanimi "world music" izdelki na evropskih radijskih postajah. Z Youssoujem N'Dourjem, Alijem Farko Tourejem in Olodum na prvih treh mestih je bila na četrtem že Tarika Sammy s prvencem Fanafody. Poleti 1993 je bilo na voljo že več kot 30 albumov, leta 1994 pa je samo Tarika Sammy oziroma Tarika izdala dva nova albuma.

Tako nam zdaj malgaška glasbena scena že nekaj časa ni neznanka in vse bolj se zdi, da bo kulturni krog, ki zajema poleg Madagaskarja še nekatere otoške enklave v Indijskem oceanu, ki gravitirajo k Afriki, postal kmalu podobno močno prisoten v zavesti sodobnega poslušalca zahtevnejših glasbenih zvrsti, kot je že nekaj časa z zahodno-, južno- in vzhodnoafriškim ter še posebej zairskim. Že znani in predstavljeni malgaški glasbeniki si utrjujejo položaj na mednarodnem glasbenem prizorišču z novimi in novimi vabljivimi ploščami, ob njih prihajajo na prizorišče mlade sile in vnašajo v tamkajšnjo glasbo zanimive različice sicer prepoznavnega glasbenega izraza; to je v glavnem salegy v številnih regionalnih mutacijah: od a capella petja do elektrificiranih pop plesnih prijemov.

Pravijo, da je salegy eden izmed najbolj plesnih ritmov in stilemov sodobne malgaške popularne godbe. Pojavil se je konec 60-ih let, ob prebujanju popularne godbe v tem koncu sveta, vendar ne dolguje evroameriškim stilemom, ne po ritmični in ne po instrumentalni plati; obe sta navdihnjeni z malgaško tradicijo. Originalnim izvorom malgaškega ritma, ki ga zadnjih 30 let prepoznavajo kot salegy, lahko sledimo nazaj v otoško zgodovino skozi različna obdobja vse do 15. stoletja. To je hiter 6/8 ritem, ki je posebej značilen za jugovzhodno obalo Madagaskarja. Od tu se je razširil praktično po vsem otoku ter pridobil tudi različna imena: tuska, bassessa ipd; toda ritem sam je ostal ves čas in povsod po otoku skorajda enak; razlikuje se morda v odtenkih, ki so tujcu povsem neslišni. Ko je postal konec 60-ih let osnova za tedaj nastajajočo malgaško popularno glasbo, mu to ravno zaradi transetnične razširjenosti ni bilo težko, saj so ga sprejemali vsi prebivalci otoka za svojega; postal je nekakšen sinonim za zgodnjo malgaško popularno glasbo, čeprav je bila že tedaj precej diferencirana in je danes še bolj. Vendar ostaja salegy nesporno njen osrednji stilem.

Prvi posnetki salegyja segajo v pozna šestdeseta leta. Navkljub izraziti tradicionalni instrumentalni osnovi so že zgodaj vanj cepili tudi zvok električnih kitar; šele Eusebio Jaojoby je v zgodnjih 70-ih vpeljal tudi vokal ter hitro postal najpopularnejši pevec salegyja. Prav on velja za prvega resničnega posodobljevalca tradicionalnega salegyja. Morda je mogoče iskati enega od razlogov za takšen pristop in poznejši uspeh v dejstvu, da izvira iz etnično mešanega okolja in iz družine, katere predniki so pripadali petim malgaškim plemenom, vsem pa so bile skupne afriške korenine. Malgaši namreč vsi ne pripadajo afriškim ljudstvom, saj so se na otoku mešale etnične skupine, ki so prihajale tudi iz azijskega zaledja vse tja do Indije in Indonezije. (Mimogrede: tudi beseda salegy ima bojda indonezijske korenine.)

Vpogled v aktualno malgaško glasbeno ponudbo so nam najprej omogočile načrtno na samem prizorišču snemane kompilacije. Sredi 80-ih je najprej za to poskrbel Ben Mandelson s štirimi albumi serije Madagasikara, izdanimi pri Globestyle Records v Londonu. Gre za izjemno dragocen dokument - tudi zato, ker so se odbiralci spretno izognili presoji o pomenu tedaj mednarodno še neznanih izvajalcev popularnejših glasbenih oblik ter omogočili zvočni zapis vrsti starejših tradicionalnih mojstrov. Malgache Connexion je bil eden izmed projektov, ki so imeli namen povprečnemu Evropejcu omogočiti čim lažji dostop do malgaške godbe. V ta namen je uspelo francoski založbi Silex zbrati že konec leta 1991 v nekem studiu v Lyonu vrsto znanih malgaških glasbenikov, ki so pač tedaj delovali v nekdanji kolonialni metropoli, t. j. v Franciji. Tisto, kar so tedaj naredili s skupnimi močmi pod nazivom Malgaška zveza, so po enem izmed največjih sodobnih malgaških hitov, ki otvarja album, naslovili Bilo. Hit je podpisal danes že zelo znani Justin Vali. Malgache Connexion je bil poljuben uvod v razsežnosti aktualne malgaške popularne godbe. Seveda z vsemi referencami na tradicijo ob sodelovanju posebnega gosta, mojstra sodine, tradicionalne malgaške piščali v vseh različicah, Rakota Fraha. Prednost projekta Malgache Connexion je prav v tem, da je iniciatorjem uspelo zbrati v studiu glasbenike, ki prihajajo iz različnih plemen in so pripadniki različnih generacij, s tem pa tudi prakticirajo različne glasbene izraze. Oktobra 1991 sta Henry Kaiser in David Lindley, znana ameriška radikalna glasbenika, v Antananarivu organizirala glasbeno srečanje z vsemi tedaj pomembnimi in še delujočimi malgaškimi glasbeniki ne glede na njihovo usmeritev. Z večino tamkajšnjih popularnih glasbenikov in bendov sta tudi sama igrala, prispevala marsikatero novo zamisel ali pa jih nagovorila, da so izvedli skladbe, ki sicer niso v njihovem repertoarju. Toda ne glede na položaj sta ves čas z vsem dolžnim spoštovanjem poskušala ohraniti prisotnost malgaške tradicionalne glasbe v občutjih in vsebinah posameznih pesmi. Na dveh do sedaj dostopnih albumih pri založbi Shanachie sta objavila več kot 30 zelo različnih skladb kakšnih 15 malgaških izvajalcev in skupin. Med njimi je bil tudi tedaj še povsem neznani kitarist Ernest Randrianasolo, imenovan D'Gary, doma z malgaškega podeželja, ki je ob tej priložnosti celo doživel snemalni debut - kot solist in ob spremljavi članov skupine Mahaleo -, potem pa zmagovito krenil v osvajanje planeta. Ob njem je mogoče slišati nekaj starejših klasičnih izvajalcev, kot sta Rakoto Frah in Sylvestre Randafison.

Rakoto Frah je 70-letni prvi mojster malgaške flavte sodina in ga v domovini primerjajo z največjimi mojstri tradicionalnega jazza. Sylvestra Randafisona, ki igra tradicionalno valiho, primerjajo s Segovio, njegov pristop h glasbi pa je izrazito akademski. Je tudi nekakšen uradni predstavljalec malgaške glasbe, ki v državnem aranžmaju potuje po svetu, hkrati pa je avtor več knjig o malgaški glasbi.

S tema dvema dokumentoma smo že spoznavali ozadja in pojavnosti aktualne malgaške popularne godbe. Začeli smo lahko s skupino Voninavoko, eno izmed tistih skupin, ki na otoku še vedno gojijo staro malgaško popularno glasbo iz 20-ih in 30-ih let in so neke vrste oldtimerji, v njihovih skladbah pa se prepleta evropska glasba iz tistega časa s tradicionalno malgaško. Potem smo lahko zaobjeli skoraj vse tedaj tudi v Evropi že znane skupine. To so bile tedaj predvsem Rossy, Tarika Sammy in Mahaleo.

Rossy je skupina, ki jo vodi multiinstrumentalist Paul Bert Rahasimanana, imenovan Rossy, in je najbolj popularna električna skupina na otoku. Za seboj ima bogato zgodovino ter tudi že v Evropi dostopno diskografijo. Njihovo glasbeno ustvarjanje sega od povsem komornih, akustično-vokalnih do povsem pop nastavkov; od čiste tradicije do priredb znanih reggae in še kakšnih hitov, od petja a capella, spremljanega samo z akustično kitaro, do večglasnega petja v povsem električnih rockovskih komadih. Glasba, ki jo ponujajo Rossy, je nadvse uspela sinteza malgaške dediščine in aktualnega popularnoglasbenega življenja na otoku.

Tarika Sammy, danes samo še Tarika, je druga takšna skupina, po svoje konkurenčna Rossy. Ustanovil jo je Samoela Andriammalalahanjaona, imenovan Sammy, multiinstrumentalist, ki odlično obvlada vsa malgaška tradicionalna glasbila, še posebej valiho, tradicionalne citre z malgaške visoke planote.

Mahaleo vodi Dama Mahaleo, gre pa za eno najstarejših skupin na otoku, ki ji pripisujejo zasluge že od leta 1972, od časa antikolonialne borbe naprej.

Vendar sta ta dva dokumenta spregledala nekaj drugih aspektov aktualne malgaške glasbe. Tako nista predstavila Eusebia Jaojobyja, enega od ključnih glasbenikov za nastanek osrednjega malgaškega pop stilema salegy, ali pa Justina Rakotondrasoo, imenovanega Vali, ki je prehodil neverjetno pot od rodne, dvestoglave malgaške vasi do nastopa pred več desettisočglavo množico na Woodstocku 1994. Zaobšla sta tudi kompletno vokalno, a capella ponudbo - spoznavali smo jo pozneje s skupinami, ki pripadajo specifičnemu okolju na skrajnem jugu otoka in ljudstvu Antandroy, ki premore zelo samosvojo zgodovinsko izkušnjo, a zato nič manj posebno kulturo. Takšne so Ricky and Mbasalala, Vaovy in Salala. Seveda se danes pojavlja cela plejada mlajših izvajalcev. Ob že omenjenem D'Garyju, o katerem bo zagotovo še obilo govora, velja omeniti vsaj še Regisa Gizavo in Mariusa Fontaina s skupino Fenoamby. Ti se uvrščajo v krog mlajših sil, ki že pomembno določajo glasbeno dogajanje na otoku ter odnos do malgaške glasbe na mednarodnem prizorišču.

Zoran Pistotnik

Izbrana diskografija

Madagasikara One: Current Traditional Music Of Madagaskar (Globestyle Records, 1986)

Madagasikara Four: Rakotozafy - Valiha Malaza/Famous Valiha (Globestyle Records, 1988)

Malgache Connexion: Bilo (Silex, 1991)

Mahaleo En Concert (AAFM/COD Rec., 1991)

Henry Kaiser and David Lindley In Madagaskar: A World Out Of Time Vol. 2 (Shanachie, 1993)

Rossy: One Eye On The Future One Eye On The Past (Shanachie, 1994)

Eusebe Jaojoby: Velono (Label Bleu/Indigo, 1994)

Tarika Sammy: Balance (Rouge Records, 1994)

Tarika: Bibiango (Green Linnet/Xenophile Records, 1994)

Ricky and Mbasalala (Haus der kulturen de welt, 1995)

Vaovy: Angira (Indigo/Label Blue, 1995)

The Justin Vali Trio: Ny Marina/The Truth (Real World Records, 1995)

Fenoamby: Ravo (Cobolt/Melodie, 1996)

Regis Gizavo: Mikea (Label Bleu/Indigo, 1996)

D'Gary: Mbo Loza (Label Bleu/Indigo, 1997)