Biofonograf 5

SK in SiHaPA za EMK

>Sliši se neverjetno, za mnoge tudi nepotrebno, a je še kako res in utemeljeno. V času EMK bo začel z intenzivnim delom center za najbolj zamolčano, obenem pa tako zelo široko glasbo, da je skorajda ni več mogoče spregledati: Svetovni center za sinestezijo in harmolodiko v scenskih umetnostih - World Centre for Sinestesia and Harmolodics in Performing Arts (SiHaPA).

Ideje črpamo iz odprtosti Slovenske kinoteke, ki ima - kakor samo najboljši filmski muzeji na svetu - velik posluh za glasbo: To se razbere v njenem splošnem sporedu, to vidimo v naporu, da si je naposled našla vrhunskega pianista (Andrej Goričar), takšna je, navsezadnje, njena dejavnost v sporedu Kino-uho, ki v različnih konstelacijah (prej Slovenski gledališki in filmski muzej, Cankarjev dom, ves čas Dnevi nemega filma, Pordenone) že osem let sporadično, zadnje čase pa kontinuirano skrbi, da se tukajšnje občinstvo seznanja s staro in novo glasbo za nemi film. Kino-uho je zdaj - v Kinoteki - pomemben naročnik nove muzike, ker zanj komponirajo avtorice, avtorji domače provenience (Tomaž Grom, G.I.L.Š. - za EMK bodo predstavili novo partituro za MedvedkinovoSrečo, Zlatko Kaučič, Grega Tao Vrhovec Sambolec), v njem pa so se zvrstili tudi prenekateri izvajalke, izvajalci, brez katerih si ni možno misliti nenavadne nove umetnosti, ki se napaja s starimi filmi (Carl Davis, Blindman Kwartet, Laboratorio di musica e immagine, Knitting Factory s celim spektrom kreacij, Alloy Orchestra, Flower City Society Orchestra s Philom Carlijem, Adrian Johnston in, jasno, nepogrešljiva domača orkestrska zasedba Camerata Labacensis). Zgodovina Centra je, kakopak, tudi zgodovina rednega radijskega poučevanja o filmski glasbi (to je prava redkost celo na vrhunskih svetovnih postajah), rojeval se je tudi v letih najuspešnejšega kulturnega dne za mlade v Cankarjevem domu, na aktivnih in multimedijskih predavanjih Filem and muska.

Center bo presegal kinotečne ambicije, obenem pa ostajal njena baza - brisal bo meje med nemim in zvočnim filmom, mehčal agresivne pogrome angloameriške glasbene represije, lovil razkorak med navdušenim zbirateljstvom in izvedenskim preučevanjem, vse to pa so naloge, ki jih kaže reševati zgolj v odprti, krožni, nehierarhični formi, predvsem pa - brez zakrknjenih odgovorov in predvidljivih ciljev.

Osrednja pozornost med inavguracijo Centra velja tokrat torej filmski glasbi, natančneje glasbi za nemi kinematograf in osebnostma Bojana Adamiča in Boruta Lesjaka, predlani pokojnima velikanoma filmske glasbe. Obema je namenjen po en večer: Pri Slovenski kinoteki izide knjižica s seznamom vse širne Adamičeve filmske glasbe, ki jo spremljajo analitična študija in album s posnetki, za povrh pa bodo nekatera njegova znamenita dela izvedena tudi in situ. Družina Adamič se je za to priložnost odločila, da Slovenski kinoteki v trajno varstvo pokloni arhiv mojstrovih partitur, trakov, zapiskov in dokumentov. Nosilca Lesjakovega večera bosta Andrej Goričar in Neil Brand, pianist Državnega filmskega in televizijskega arhiva v Londonu. Cela reč se začenja 10. junija v koprodukciji z Drugo godbo, ko bosta v Slovenski kinoteki nastopila pevka Georgia Sylleou in pianist Sakis Papadimitriou z glasbo za film Nore ženske (Erich von Stroheim, 1922), pred njima pa še troje žensko presenečenje sester Parkins iz New Yorka s tremi kratkimi ženskimi filmi.

En dan in pol noči si bomo lahko ogledovali maratonski filmski spored z Adamičevo glasbo. Preden bomo osmih zvečer zavrteli znamenito, dolgo nevideno delo Valter brani Sarajevo, bomo pred Kinoteko zaprli cesto, in Orkester slovenske policije bo igral izbrano filmsko muziko. Prehod med cesto in kinom bo en sam zvočni predor. Ta iniciacija bo peljala tudi v Lesjakov večer, ko ne bomo čakali na maj (saj bo že junij) in bomo mojstrov prerano usahli pianizem nagradili s posebno izvedbo izvirne glasbe za Metropolis. Za dva klavirja. Neil Brand bo z odlomki neme klasike predaval, kako se streže klavirju pod platnom. Sredi dogodkov, prav v sredo, 18. junija, spet gostimo bruseljski Blindman kwartet, saksofonske čarodeje - po uvodnem presenečenju se bodo predstavili z novo glasbo za velikega Steamboata Billa, Jr., kakopak z Busterjem Keatonom v vseh vlogah (tudi tistih presenetljivih). Adrian Johnston (tisti, ki piše za telesno gledališče DV8 in je vsake toliko v Ljubljani v živo ali pa na filmih Michaela Winterbottoma - Jude, projekt Sarajevo) bo dva dni zatem, za učinkovit sklep pokazal, kako lahko en človek igra na več ko dvajset glasbil. Pospremil bo kasno nemo mojstrovino Lucky Star (Frank Borzage, 1929). Po nastopu bo s podpisanim tudi programiran DJ v K4, po vsej verjetnosti se jima bo na diskusijo in k zabavi pridružil še režiser Winterbottom. S traku se bodo čez dneve v Metropolisu vrteli najboljši iz britanske produkcije Photoplay - dokumentarni filmi (Cinema Europe - The Other Hollywood) in tista nema evropska filmska klasika, ki je zanjo spisal glasbo znameniti Carl Davis -, z Ministrstvom za eksperiment in Radiom Študent pa pripravljamo neizčrpne eskapade.

Svetovni center bo imel bojni posvet in - kolikor bo dopuščal čas, zbral svoje predsedstvo. Nad njegovo filmsko sekcijo bo bdela "evrokompozicija" Ennio Morricone, Michael Nyman, Zbigniew Preisner in Vangelis, za njeno nemo tradicijo bodo odgovorni Neil Brand, Carl Davis, Adrian Johnston in Theodore Van Houten, zvok in teorijo pa bosta nadzirala Michel Chion in Ann-Kristin Wallengren. Poleg podpisanega bo v njihovi zanesljivi družbi še mladi skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar.

Ne pripravljamo spektakla, pač pa sproščeno, resno zastavljeno prireditev, ki bodi zanjo značilno, da je šele zametek dela Svetovnega centra za sinestezijo in harmolodiko v scenskih umetnostih, "praktičnega instituta", ki se bo v prihodnje ukvarjal s prezrtim segmentom multimedijske realnosti - z glasbo in zvokom v filmu, na televiziji, radiu, teatru, v reklami, na računalniku... Center se že pripravlja za uvodno izmed svojih stalnic, za prvo šolo za improvizacijo k nememu filmu na svetu, ki bo v Ljubljani oktobra 1998.

Skratka: Slovenska kinoteka, Slovenska filharmonija, Metropolis, K4, prizorišča na prostem (10. in od 14. do 20. junija 1997).

Miha Zadnikar