15., jubilejna Naša pesem 1997

Musica noster amor!

Pod tem že tradicionalnim podnaslovom je 19. in 20. aprila v mariborski dvorani Union potekala jubilejna, petnajsta Naša pesem. Oziroma natančneje: potekalo je petnajsto tekmovanje slovenskih pevskih zborov pod tem imenom.

Tisto predprvo, tako imenovano "ničto" Našo pesem je pomenilo srečanje jugoslovanskih amaterskih zborov leta 1962, zares, z žirijo in plaketami, pa se je začelo leta 1970. Od takrat naprej je dvorana Union vsaki dve leti gostila najboljše slovenske zbore. Prelomnico je pomenilo leto 1992, ko je Naša pesem predstavljala 12. tekmovanje slovenskih pevskih zborov in tudi 1. mednarodno zborovsko tekmovanje Maribor. Od takrat naprej je tekmovanje prešlo na sistem kolobarjenja: v lihih letih je Naša pesem tekmovanje slovenskih zborov in v sodih mednarodno tekmovanje. Enkrat samkrat (leta 1993) je Naša pesem potekala v Ljubljani, v dvorani Slovenske filharmonije. No, ni zdržalo dolgo. Naša pesem očitno spada v Maribor, v unionsko dvorano, in Mariborčani so nanjo po pravici ponosni. Na teh petnajstih prireditvah je tekmovalne programe predstavilo 18 ženskih, 33 moških in 55 mešanih zborov. V silno natančnem zborniku z naslovom Petnajst naših pesmi, ki ga je sestavil Marko Studen, lahko skorajda do pike preštejemo, koliko pesmi so vsi ti zbori zapeli in kolikokrat, morda pa zviti Mariborčani kje v analih celo hranijo podatke, ki bi s pikolovsko natančnostjo povedali, koliko pevcev se je v teh letih zvrstilo na odru. Vsekakor ogromno.

Da ne bo pomote - Naša pesem 1997 se ni pričela z uvodnimi fanfarami v soboto, 19. aprila, pač pa že mnogo, mnogo prej; vsaj odkar je potekel rok za prijavo in so bile sodelujočim zborom razposlane kopije obveznih pesmi. Od takrat je delo v posameznih zborih potekalo po podobnem kopitu: izbor skladb, korepetiranje, spravljanje skupaj, piljenje (temu v pomoč vsaj kakšne intenzivne vaje v stimulativnem okolju), potem pripravljalni nastopi, saj s tekmovalnim programom ne moreš prvič na oder ravno na tekmovanju. Tudi člani žirije so se po svoje pripravljali na tekmovanje. Kakšen od njih tudi tako, da je že teden dni pred tekmovanjem sedel na koncertu tega ali onega zbora s partiturami v rokah in vestno beležil.

19. in 20. aprila pa je šlo zares. Koprive zrastejo vsemu navkljub, je opozarjala obvezna pesem ženskih zborov (Pavle Merku na besedilo Toneta Kuntnerja). Tekmovalo je šest ženskih zborov - največ doslej. Za primerjavo - na prvi naši pesmi ženski zbori sploh niso nastopali!!! Na kasnejših prireditvah so nato navadno nastopili po dva ali trije zbori. Tradicija ženskega zborovstva se torej pri nas počasi gradi, to pot sta zlato plaketo odnesla Cerkveni ženski zbor Andreja Vavkna iz Cerkelj na Gorenjskem in Ženski zbor APZ Tone Tomšič ŠOU Ljubljana. Domov bom šel,so svetu pogumno oznanjali moški zbori (Uroš Krek na besedilo Mateja Bora). Da, še obstajajo, pa smo se nekoč bali, da nam bodo kar izumrli. Vsekakor jih bo treba skrbno negovati. Iz konkurence sedmih zborov so trije prejeli zlato plaketo: Komorni moški zbor Izola, Moški zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine ter Moški zbor APZ Tone Tomšič ŠOU iz Ljubljane. Tihi gaj že nič več ne šumi,so bile največkrat slišane besede tekmovanja. Jasno, obvezna pesem mešanih zborov (Kettejevi stihi v uglasbitvi Lojzeta Lebiča). Najmočnejša konkurenca petnajstih zborov je bila razbita na dva tekmovalna koncerta, ki nista potekala na isti dan; to morda ni bilo najboljše, saj sta tako koncerta vsak zase delovala kot dve ločeni tekmovanji. Tu je zlato plaketo prejela kar več kot polovica zborov: Komorni zbor De Profundis iz Kranja, Akademski pevski zbor Maribor, Zbor Jacobus Gallus pri Glasbeni Matici Trst, Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, Domžalski komorni zbor, Mešani zbor Obala iz Kopra, APZ Tone Tomšič ŠOU iz Ljubljane in Mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba.

Pravzaprav nič na tekmovanju ni spominjalo na jubilej, razen nekoliko slovesne drže gostiteljev. Na žalost zamišljeni koncert nagrajenih zborov, ki naj bi ga prenašala televizija in na katerem naj bi bila podeljena tudi jubilejna priznanja, ni bil izveden. Tako je vlogo jubilejne slovesnosti prevzel četrti tekmovalni koncert v nedeljo popoldan. Škoda, kajti Naša pesem bi si vsekakor zaslužila samostojno jubilejno slovesnost - in seveda: na tekmovalni koncert nekatere stvari, ki so pri jubilejni slovesnosti obvezne, ne sodijo, in obratno. Tako so si lahko televizijski gledalci ogledali nastope druge skupine mešanih zborov, med katerimi je povezovalka Breda Varl navedla nekaj statistike o Naši pesmi. Prenos se je končal sredi tekmovalnega sporeda predzadnjega zbora, saj je bilo potrebno prenehati zaradi poročil. Tako so se kamere izključile, ravno ko je postalo - kar se tiče jubilejne slovesnosti - najbolj zanimivo. Odpel je še zadnji zbor in sledil je krajši odmor, v katerem je bilo potrebno počakati na rezultate zadnje skupine. Gostitelji so odmnor izkoristili za podelitev priznanj tistim, ki so v vseh letih Naše pesmi največ prispevali k razcvetu prireditve. Od organizatorjev so bili med njimi eden od ustanoviteljev Naše pesmi, Janez Karlin, predsednik Zveze kulturnih organizacij Maribor, ter Breda, Tine, Matija in Tina oziroma družina Varl, ki vsako leto pripravljajo in vodijo prireditev. Med dirigenti sta posebno pozornost zaslužila Edvard Goršič, dirigent Celjskega pevskega društva, ki je na Naši pesmi tekmoval kar devetkrat in enkrat prejel zlato plaketo, ter Mirko Slosar, ustanovitelj Mešanega pevskega zbora Obala Koper, s katerim je na Naši pesmi šestkrat prejel zlato plaketo. Na Naši pesmi so bile doslej največkrat izvajane skladbe Jakoba Ježa, zato je šlo posebno priznanje tudi v njegove roke, hkrati pa je prejel "skladateljsko" priznanje tudi Ambrož Čopi, ki ga je odkrila ravno Naša pesem leta 1993. Tudi letos smo med tekmovalnimi sporedi slišali marsikatero njunih skladb. Med zbori, ki so vtisnili Naši pesmi svoj pečat, so prejeli priznanje Moški komorni zbor Celje in Moški pevski zbor Slava Klavora, ki sta nastopila na Naši pesmi enajstkrat in vsak po večkrat prejela zlato plaketo, ter APZ Tone Tomšič ŠOU iz Ljubljane, ki je nastopil desetkrat in od tega devetkrat prejel zlato plaketo in enkrat srebrno. Vseh generacij APZ-jevcev, ki so si v teh letih pripele priznanje, seveda ni bilo v Mariboru (bili pa so vsi štirje dirigenti; dva od njih v žiriji, eden pod odrom, eden na njem), zato pa je sedanji 85-članski zbor, ki je prišel na oder po priznanje, dal slutiti, kolikšno bi bilo najbrž skupno število prepevajočih. Ob njihovi himni Lipa zelenela je se jim je pridružila celotna dvorana. Hm, hm, kje je bila televizija? In kje je bila televizija potem, ko se je mrzlica zaradi pričakovanih rezultatov stopnjevala, najprej v pričakujoč aplavz, nato pa je za razelektritev ozračja celotna dvorana, ki so jo napolnili pevci različnih zborov, strokovnjaki, ljubitelji in navijači, prepevala pesmi, ki so železni repertoar večine zborov. Čisto na uho, mislim, da se je pri zadnji od njih na balkonu pridružila tudi žirija. To - to je tista prava podoba Naše pesmi, ki naj ostane v spominu. Sledila je še zadnja podelitev nagrad, obvezno tuljenje in topotanje z nogami, vse, kar smo bili v preteklih dneh doživeli že trikrat. In poslednjič so v dvorani Union v odhajajočo množico zazvenele fanfare Musica noster amor. Poslednjič? Da, ampak samo do naslednjega leta.

Vidimo se torej. Da ne boste zamešali: naslednje leto bo Naša pesem mednarodna, 16. tekmovanje slovenskih zborov pa bo leta 1999.

Suzana Ograjenšek