Svetovni splet zvokov

Transglobalno podzemlje in Natacha Atlas srečata radžastanske Cigane Musafir na Drugi godbi 97. "Pojma nimamo, kako bo, a upamo, da bo zabavno in spontano inventivno, četudi morda precej kaotično," napoveduje bližnjo prihodnost Natacha.

TISOČ IN EN 'BIT' TRANSGLOBALNEGA PODZEMLJA

"Nastali smo naključno, predvsem iz zabave leta 1991. Ko smo se prvič dobili, nismo imeli velikih načrtov: bolj ali manj vsi smo bili zaposleni z delovanjem v drugih skupinah in kot didžeji; izdajali smo plošče, sodelovali pri video snemanjih... Skratka, sprva smo se skupaj le malo poigravali s semplerji, zvoki in miksi. Nato nam je nekega dne v roke prišla plošča With Our Judgement Jaha Wobbla; na zadnji strani je bil tudi naslov Nation records. In tako smo vendar v njihov poštni nabiralnik vrgli demo posnetke. Čez nekaj mesecev se nam je oglasil Aki, še posebej ga je navdušil posnetek, ki je pozneje postal naš hit Templehead."

In tako je z Nation Records kot strela udarila še ena skupina - Transglobal Underground. (Mimogrede: Nation je ustanovil Aki Nawaz, mrakobni guru lanskoletnih drugogodbenih znancev Fun-Da-Mental, z nje streljajo tudi Loop Guru, Prophets of Da City, Natacha Atlas... In ko sem že pri Akiju in Natachi: Aki pogosto seže tudi po kakšnem glasbilu kot gost TGU, Natacho, vodilno pevko in plesalko TGU, pa so srečali prav na Akijevi Nation.) Transglobal Underground tudi za prvenec, Dream Of 100 Nations (1993), niso ne načrtovali ne pričakovali veliko uspeha. "Nekaj tisoč prodanih izvodov, to že; dokazalo bi, da ima naše početje smisel, ki smo ga želeli: to glasbo delamo zato, ker jo imamo radi in ker menimo, da mora biti tu."

A Sanje 100 narodov so se prodajale v desettisoč izvodih, in četudi Transglobal Underground niso prodrli v zvezdniška pop nebesa, so pretresli glasbeni svet: 'TGU so world music potegnili v devetdeseta in odprli avenije novih možnosti.' 'Karavana stare world music in novih svetovnih ritmov.' 'Možnosti resnične globalne glasbene fuzije.' 'Skupina, ki se izmika kategorijam in klonira glasbe Afrike in Azije z britanskim danceom.' 'S prvencem so razstrelili globalno plesno sceno in široko odprli njena vrata.' 'Zmes etničnega instrumentarija, nezahodnih melodij in hip hopa.' 'Kot so se lokalne skupnosti skrčile, da bi jih zamenjale planetarne skupnosti omrežij, TGU odsevajo presenečenje, razburjanje ob odpiranju in spletanju raznoterih kultur.' Tisk je bil manj naklonjen njihovi drugi plošči International Times (Sony/Nation, 1994; mimogrede: ploščo člani pomnijo tudi kot slabo izkušnjo z velikanko, po kateri so se radostno vrnili k Nation), češ da so Transglobal Underground zanemarili dance in globlje zabredli v vode world music. Natacha je tedaj (kot sem izbrskala z interneta) očitke rahlo razburjeno pokomentirala: "Nikoli se nisem imela za dance, pa tudi nas ne; po preveliki količini dance glasbe mi je slabo. Sovražim termin etnotechno in - k vragu - sovražim techno. /.../ Poleg tega nas veliko ljudi obravnava kot zadnjo modno norost, in to so jajca. Na tem planetu je ogromno silno nadarjenih glasbenikov - in vse ni rock'n'roll in vse ni v angleščini in vse ni za Ameriko." Zadnja (tretja) cedejka Psychic Karaoke znova žanje hvalo, visoko se je uvrstila tudi na world music lestvico evropskih radijskih postaj. "Pravzaprav se naš pristop h glasbi ni zelo spremenil od prvih srečanj," pravi Hamid Mantu, ustanovni član Transglobal Underground, bobnar, tolkalec, progamer..., "še vedno se igramo z zvoki in s sempli in mešamo stvari skupaj. Samo sedaj vse bolj vpletamo v glasbo tudi tradicionalne glasbenike in glasbila, sodelujemo s pesniki, glasbeniki, rapperji. Tako mislim, da je naše semplanje bolj človeško. Semplanje je le pripomoček snemanja, ki nam dovoljuje rabo prave stvari - glasbenikov in glasbeništva. Izum semplerja in njegov pomen vidimo enako kot izum kitare in njen pomen."

TISOČ IN ENA NOČ NATACHE ATLAS

"Principi dela s Transglobal Underground so svoboda in eksperiment. Transglobal Underground je kaotična zmešnjava: vrzi vse v zrak in počakaj, da vidiš, kaj se bo zgodilo. Zato zna biti zelo radostno in včasih otročje, se mi zdi - ta naš projekt, da bi bili pop skupina. Mojemu projektu pa nisem namenila, da bi bil pop projekt, nočem, da bi bil kaotična zmešnjava."

Natacha se je rodila v Belgiji, v magrebskem predmestju, mešani družini; njen oče je Belgijec židovsko bližnjevzhodnega izvora, dedek je Egipčan, v družinski krvi se je pred nekaj generacijami premešala kri Židov in Palestincev. Natančne zgodbe o prednikih ne pozna. Ve le, da so to njene korenine, a je odrasla v Evropi, zato je izbrala glasbo kot sredstvo stika s krvjo. Klasičnega arabskega petja - arabskih lestvic, tonov in melodičnih struktur - se je učila v Belgiji, Londonu in Egiptu. Pravi, da nanjo najbolj vplivajo Fairuz, Asmahan, Warda in Abdel Halim Hafez, izvajalci torej, tesno povezani z izročilom klasične egipčanske šole 20. stoletja, ki je spajala arabsko učeno glasbo in nekatere elemente ter instrumentarij evropske lahkotnejše klasike, dominirala arabskemu glasbenemu prizorišču 20. stoletja, se omožila z arabskim filmom in si pridobila naziv vsearabska glasba, saj je najti izvajalce po vsem arabskem svetu od Bližnjega vzhoda do magrebskega zahoda, ponekod pa je postala kar sinonim za orientalsko glasbo sploh. Natacha je bolj naklonjena starejšim izvajalcem te zvrsti: "Z arabskega prizorišča prihaja veliko navlake. Svet zasipajo s silno množico tehnično odličnih pevcev in pevk, mladih egipčanskih izvajalcev, toda glasba je dolgočasna; slog je enak kot pred desetletji, le poustvarjajo ga ceneje, na sintetizatorjih. Niti enega novega glasu nisem slišala v zadnjih letih, ki ne bi posnemal in bi imel lasten značaj, drugačen od velikih. Vsi zvenijo povsem enako, tako se niti ne mučim s poslušanjem novosti - raje poslušam Abdela Halima Hafeza, Asmahan in druge starejše stvari."

Natacha Atlas ni le pevka, ampak tudi orientalska plesalka; tehnike raks šarki se je naučila "z gledanjem video posnetkov in na nekaj učnih lekcijah; ne veliko, a teh nekaj lekcij je pomagalo obuditi predniški spomin, in tako je ples postal veliko lažji." Raks šarki (v prevodu: orientalski ples) je najpogostejše poimenovanje za starodaven ženski ples Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki se je v sodobnosti najbolj razcvetel in razvil v Egiptu; včasih mu pravijo tudi raks baladi (ples ljudstva), četudi je v grobem raks šarki bolj prefinjen, potrebuje več prostora, več je gibanja z rokami in zgornjim delom telesa, medtem ko je raks baladi temeljna oblika plesa, bolj statična, gibanje bokov prevladuje. Ples so Evropejci v zadnjem stoletju precej nenatančno poimenovali trebušni ples, saj raks šarki vključuje gibanje celotnega telesa, z mnogo večjim poudarkom na bokih kot na trebuhu. (Mimogrede: odlična mojstrica tehnike raks šarki - ter tudi sorodne tehnike egipčanskih ciganskih plesalk raks ghawazi - je Džalila, plesalka, ki je nedvomno ostala globoko v spominu vsem obiskovalcem in obiskovalkam nastopa Muzikantov z Nila na Drugi godbi 93; in če je Natachina tehnika količkaj podobna Džalilini, bo na letošnji Drugi godbi najverjetneje tudi kaj videti, ne le slišati.)

V najstniških letih je Natacho Atlas veter po ločitvi staršev odnesel iz Belgije v Anglijo. Z glasbo se je začela ukvarjati že pri dvanajstih, v Angliji je zgodaj zdrsnila v raznotere glasbene projekte; razpeta med Northamptonom in Brusljem je pela v številnih arabskih in turških lokalih, preživela kratek čas v belgijski salsa skupini Mandaga, pritegnila je pozornost skupine iLoca! in Jaha Wobbla z Invaders of The Hearth; Wobblova Rising Above Bedlam - pet skladb je sospisala Natacha - je požela precej kritiškega odobravanja, hit Timbal z iLoco! s kompilacije Nation Records pa je postal množični klubski hit. Tako so se utrdile tudi Natachine vezi z Nation Records, kjer se je seznanila s Transglobal Underground; kot soavtorica skladb, vodilna pevka in orientalska plesalka je s Transglobal Underground nastopala vsepovsod po svetu (Glastonbury, WOMAD, Reading, Phoenix...), pri tem je našla čas tudi za sodelovanje z raznoterimi drugimi glasbeniki (Peter Gabriel) ter prispevala k različnim filmskim soundtrackom (Stargate Rolanda Emmericha). In, ne nazadnje, ob natrpanem urniku je končno našla čas tudi za samostojno pot: "Za solo pot sem se odločila, da bi bolj poudarila lastne korenine. Imam se za arabsko pevko, ki spaja dve zamisli: staromodno arabsko petje, ki je zelo čustveno in intenzivno, in fuzijo londonskega dub zvoka ter tehnologije."

Dve leti pričakovani prvenec Natache Atlas, Diaspora, je izšel pri Nation leta 1995 in požel silno odobravanje in navdušenje. Natacha je ploščo posnela (v Kairu in Londonu) s kohorto Transglobalcev in s številnimi gostujočimi (predvsem arabskimi) glasbeniki, omeniti velja vsaj egipčanskega skladatelja in lutnjista Esama Rašada, ki je z njo spisal skladbo Feres, v kateri nastopi tudi trinajstčlanski arabski orkester. Natacha in Esam sta tedaj o tej skladbi, ki je bojda "požrla" tretjino proračuna za ploščo, takole klepetala s Petom Fruinom (vir: internet, spletne strani London Calling):

Natasha: "Na splošno so arabski glasbeniki rahlo dražji od zahodnih. Vsekakor so dražji kot kar koli, kar lahko na pol narediš že na računalnik. Tudi zahodni simfonični orkester bo drag, toda arabski klasični glasbeniki so še malo dražji; poleg tega pa - Savdski Arabci jim bodo plačali veliko več, kot dobijo tu."

Esam: "Klasično izobraženi glasbeniki so se zatrdno odločili, da bodo stali več kot računalnik; toda sadovi so vredni cene.

Natacha: "V teh dneh in časih se da vse narediti hitreje in ceneje, če manj rabimo ljudi; recesija je, založbe ne dajejo več enakih prednosti in denarja za plošče."

(Mimogrede, kot zanimivost: med prebiranjem te spletne strani sem izvedela tudi, da Nataša slovi kot tiranka. "Mislim, da se je vse začelo z Jahom Wobblom. Vem, da je začel razširjati govorice, da je z mano zelo težko in mučno delati. Pred kratkim me je nek novinar vprašal: 'A lahko poveš, zakaj je Jah Wobble dejal, da je s tabo mučno delati, in zakaj je Count Dubulah rekel, da si ga enkrat napadla z nožem; a si tako zelo temperamentna in razdražljiva?' In če dobro pomislim, ja, znam biti zelo jezljiva. Kaj pa naj rečem...")

Te dni (maja 1997) je izšla tudi druga Natachina samostojna plošča Halim (oceno s podrobnostmi o plošči lahko preberete v rubriki Na muhi). Plošča je delno posvečena enemu najuspešnejših in najbolj priljubljenih arabskih pevcev (bojda polžidovske, polmuslimanske krvi) - Abdelu Halimu Hafezu, ki je vladal egipčanskemu glasbenemu prizorišču od štiridesetih do konca sedemdesetih let, v zgodovino pa se je zapisal kot eden ključnih glasbenikov modernizacije egipčanske klasike (ob predhodnikih Saidu Darvišu in Mohamedu Abdelvahabu): Halim in njegovi glasbeniki in skladatelji (Mohamed Mudži, Kamal El Tavil, Ahmad Fuad Hasan, Ali Ismail) so dali prednost poltonom in poudarjali pomen aranžiranja; v čislih ga imajo raznoliki sodobni glasbeniki, omeniti velja vsaj Sudanca Abdela Aziza El Mubaraka, Egipčanko Hanan in Libijca Ahmeda Fakruna.

In če se ob prebiranju vsega tega morda sprašujete, kje se izražajo Natachine židovske krvničke in predniški spomini - tudi jaz sem se, zato sem jo v kratki izmenjavi vprašanj in odgovorov po elektronski pošti povprašala tudi o tem; odgovor je bil kratek in jedrnat: "Židovski vpliv je tu, če ga iščeš." Poiskala sem ga v naslovih obeh plošč (francoski laroussov slovar navaja kot prvi pomen besede diaspora 'celota židovskih skupnosti, ki živijo izven ozemlja Palestine', angleški Hornby pa 'razpršitev Židov po eksilu na ozemlja Nežidov'; o drugem pomenu besede verjetno ni potrebno razpravljati (najti ga je v SP in SSKJ), prav tako kot tudi o drugem naslovu ne (odgovor je v krvi in prejšnjem odstavku)); nedvomno bi se ga dalo najti tudi drugod, konec koncev imajo in Židje in Arabci sorodno semitsko izročilo.

"Otrok Kanaana, hči Magreba

Pozdravi mimohod duhov mrtvih in živih

Potomcev sefardov..." (N. Atlas, Diaspora)

TISOČ IN ENA POT MUSAFIR

Molitve popotnika (musafir)

"Potovanje ne sme biti krajše od osmih farsak. Farsak v šariji meri nekaj manj kot pet kilometrov in pol. Popotnik mora ob odhodu vedeti, da bo prepotoval razdaljo 8 farsak, preden bo ostal kje deset dni in več. Popotnik si me potjo ne sme premisliti in se ustaviti; če si premisli, mora darovati polno molitev. Namen potovanja ne sme biti haram; ako torej popotnik potuje, da bi grešil, denimo kradel, mora darovati polno molitev. Če je popotnik nomad, mora na vseh potovanjih darovati polne molitve, saj je pot njegovo življenje. Če se popotnik preživlja s potovanjem ali nenehno potuje med domom in službo (pastirji, vodniki karavan, študentje, potujoči poslovneži), mora darovati polne molitve, četudi se poda na pot iz osebnih razlogov. Poleg tega mora popotnik doseči tarakus, preden mora darovati okrajšane molitve."

1288. Če vodita v kraj dve poti, ena krajša od 8 farsak, druga dolga 8 farsak in več, bo popotnik daroval okrajšane molitve, ako potuje po daljši poti, in polne molitve, ako izbere krajšo.

1290. Popotnik, ki ne ve, koliko farsak bo merila pot, saj ne ve, kje bo našel, kar išče, in ne ve, kako daleč bo vodila pot, mora darovati polne molitve. Toda na povratni poti domov ali v kraj, v katerem bo ostal deset dni in več, mora darovati okrajšane molitve.

1305. Popotnik, čigar pot ni haram niti nima slabih namenov, mora okrajšati molitve, četudi bi morda lahko med potjo naključno grešil.

1306. Če se oseba poda na pot, da bi se izognila obveznostim, četudi pripiše poti še kak drug namen, mora zmoliti polne molitve. Torej, če oseba dolguje denar in se poda na pot, da bi se izognila zahtevi posojevalca, mora moliti polne molitve. Vendar, če je resnični namen poti drugačen, mora oseba skrajšati molitve, akoprav zaradi poti izpusti kakšne obveznosti.

1315. Če nomad potuje na romanje, po trgovskih opravkih in podobnih opravkih, mora okrajšati molitve.

1326. Če popotnik ni poklicni potnik in je zapustil domovino, ker želi najti drugo domovino, mora med potjo darovati okrajšane molitve.

1327. Tarakus je kraj, koder prebivalci mesta, ki ga je potnik zapustil, ne morejo več videti popotnika, ne popotnik njih.

1330. Ako popotnik začne pot s kraja, ki ga ljudje ne naseljujejo, mora okrajšati molitve, ko doseže točko, koder ga prebivalci kraja, s katerega je odšel, ne bi več videli, če bi ga naseljevali.

1341. Če oseba živi v dveh krajih, denimo v enem šest mesecev in v drugem šest, sta oba kraja njegov dom. In če morda živi v več kot dveh krajih, so tudi vsi ti kraji njegov dom.

Skupina Musafir, Cigani iz Radžastana, ima z Molitvami popotnika (musafir) skupno vsaj dvoje: ime in pregovorno dejstvo, da so Romi popotniki. Skupino sestavlja ducat raznovrstnih mlajših (in nekaj starejših) radžastanskih glasbenikov, plesalcev in igralcev. Glasbeni vodja Musafir je Hameed Khan (tabla), ki trenutno živi v Parizu; drugi glasbeniki živijo v Radžastanu; v Ljubljano bo mojster Khan pripeljal pisano zasedbo, to bodo: Barkat Khan (vokal in klasično strunsko glasbilo sarangi), Bachu Khan (vokal in lesene kastanjete kartal), Mahabub Khan (vokal in harmonij), Sattar Khan (dholak in druga tolkala), Pun Nath ('kačja' piščal pungi, harfa murchang), Murad Khan (piščali murali in pungi, nej), Ramzan Khan (harmonij), Digamber Shanu Manwar (dhapori), plesalec Anand Singh in plesalka Sayari ter igralec Bal Chand. Kolikor mi je uspelo razbrati iz kratke pol urice odlične godbe, igrajo Musafir zelo raznoliko glasbo, ki iz skladbe v skladbo preseneti z drugačnostjo, meša red in nered, profano in sakralno: mojstrski zvoki kavali glasbe se srečujejo z bengalskimi bauli, surova sila živahnih ljudskih ritmov in napevov se prepleta z zapletenimi pravili klasike, tu in tam glasba utrne spomin na zveneče zabavljaške zvoke, ki so se širili iz stanovanj šrilanških in indijskih sosedov v Parizu, zdaj zdaj zadrhti v veličastnih barvah radžastanskih romskih izvajalcev iz Gatlifovega filma Latcho Drom...

Veter mi je zašepetal, da bo na Drugi godbi odličen cigansko godbaški žur, da bo svetovna premiera srečanja Transglobalnega podzemlja in Natache Atlas z živahno cigansko bando iz Radžastana ter tudi nekaj ciganskega cirkusa in fakirstva. Pridi, da te ne piči kača, ki bo predaleč od Druge godbe, da bi jo začaral pungi!

T. Capuder