Pavement

Pavement so dober primer rockovskega benda, ki počasi in vztrajno nabira izkušnje. Te pridejo prav, ko se skupina nenadoma znajde v primežu glasbene industrije. Mnogokrat se je že zgodilo, da je nenadni komercialni uspeh kaj kmalu izpraznil ustvarjalni naboj izvajalca (Pixies) in v najslabšem primeru celo zahteval krvavi davek (Joy Division, Nirvana). Pavement imajo "srečo", da so le počasi predrli čudaško okolje mesteca Stockton v Kaliforniji in se dobro pripravljeni odpravili v svet (beri New York). Potrebovali so pet let, da so se po kopici izdanih singlic za neznane ameriške založbe dokopali do prvega albuma Slanted And Enchanted. Vztrajnost se splača. Lo-fi izkušnje, stalno pisanje, snemanje pesmi ter nastopanje so jih skoraj morali pripeljati med vodilne skupine tako imenovanega neodvisnega kitarskega rocka. Medtem ko drugi beležijo vzpone in padce, Pavement počasi lezejo naprej, z majhnimi odkloni, ki oplajajo njihov zvok. Dovzetni so za vplive, vendar se nikdar niso usodno zarezali v njihovo avtorsko glasbo. Ne čudi torej, da so jim javno zahvalo izrekli (druga) vodilna skupina britpopa Blur in newyorški veterani Sonic Youth.

Ob promociji novega - že četrtega - albuma Brighten The Corners (Domino, 1997) so se nam najbliže predstavili v avstrijski prestolnici, na Dunaju. Tam je nastal pogovor z dvema članoma Pavement: z basistom Markom Iboldom, ki je zaradi zdravstvenih težav vztrajal le nekaj minut, in z Bobom Nastanovichem (ni naše gore list), ki v skupini igra klaviature, polovični komplet bobnov in dodaja spremljajoče glasove. Nesojeni vodja Steven Malkmus je po "milijonu" intervjujev, ki jih je že dal v zvezi z novo ploščo, pogovor odklonil.

Kako sami vidite razliko med novim albumom Brighten The Corners in prejšnjimi ploščami?

B. N.: Obstaja nekaj bistvenih razlik. Za novi album smo si privoščili daljši odmor in večinoma smo delali na osnutkih pesmi, ki še niso bile dokončane. Prvič smo vsi skupaj pred snemanjem pesmi tudi vadili, in to kar nekaj tednov. To sta poglavitni razliki. Sicer smo ploščo snemali tako kot druge, glede na izbiro studia in na sam potek snemanja.

Kdo je izbral Mitcha Easterja za producenta (Mitch je produciral nekaj zgodnjih plošč R.E.M., op. a.)?

B. N.: Mi. Že zato, ker živi v naši bližini - to je najprimerneje za skupno delo. Odločili smo se, da bomo vadili v kleti našega bobnarja, ki živi v gorah Virginije, in Mitch živi v Severni Karolini, ki je le približno 300 km stran. Torej smo zlahka prihajali v njegov domači studio. Odločilo je tudi to, da ga vsi cenimo kot producenta, snemalnega tehnika in glasbenika. Zelo radi imamo njegovo skupino Let's Active. Zato smo čutili, da bomo z njim zlahka sodelovali.

Rekel bi, da ni bistveno spremenil zvoka Pavement.

M.I.: Zato, ker pravzaprav ni bil producent, ampak prej snemalni tehnik. Uporabili smo tudi nekaj glasbil, ki so bila v njegovem studiu. Mitch je le postavil mikrofone in posnetke na grobo zmešal. Pomagal nam je tudi z nasveti, to je bilo dobrodošlo in koristno. A v bistvu je šlo za podobno metodo kot prej.

B.N.: Zagotovo ni šlo za tipičen položaj producenta, ko sedi na stolu in ukazuje skupini, kaj naj počne in kako naj zvenijo pesmi. Vse plošče smo producirali sami in verjamem, da bi morali v prihodnje početi kaj zelo drugačnega, da bi potrebovali pravega producenta.

M.I.: Čeprav je v redu, da ti pomaga kdo, ki posluša podobno glasbo kot ti.

Ste že prejeli ponudbe velikih založb, denimo, Geffen?

M.I.: Poznamo nekaj ljudi z Geffen, pravzaprav je eden od njihovih AandR predstavnikov naš dober prijatelj. A trenutno smo povsem zadovoljni s svojim položajem. Kakor poznamo razmere drugod, je za nas res najbolje, da ostanemo pri Matador.

Zanimivo je, da obstaja kar nekaj skupin, ki v Ameriki izdajajo plošče pri velikih založbah, medtem ko v Evropi raje ostajajo neodvisne.

B.N.: Vsak poskuša najti najbolj ugodne pogoje zase. V Evropi smo pač izbrali založbo, ki je pokazala največ zanimanja za nas. Leta 1992 je najboljše pogoje ponudil Abbo iz Big Cat. Sedaj smo se odločili, da izdamo album pri Domini, ker je lastnik Lawrence naš dober prijatelj in vemo, da je zares iskren in pošten. Večinoma gledamo na to, da nas ne bi ogoljufali in postavili na stranski tir.

Kaj počne vaš nekdanji bobnar Gary Young? Ste še v stikih z njim?

B.N.: Vidimo se vsakokrat, ko pridemo v Kalifornijo. Scott, naš drugi kitarist, živi v njegovi bližini, zato se dokaj redno vidita. Gary je zaposlen s svojo glasbo, izdal je album Hospital, težave ima le z objavo posnetkov, saj ustvarja precej čudaške stvari. Obenem je lastnik domačega studia in vabi različne skupine, da snemajo pri njem. Menim, da mu gre dobro.

Zakaj vas je zapustil?

B.N.: Vedno je bil na drugi valovni dolžini kot člani skupine. Pravzaprav je želel, da bi služili vse več in več denarja. Takrat preprosto nismo bili pripravljeni na to.

Vsi prihajate iz Stocktona?

B.N.: Ne, le oba kitarista, Scott in Steve, sta odraščala tam in Gary še sedaj živi tam. Mark je iz Pensilvanije, midva s Stevom Westom sva iz Virginije.

Torej ne morem vprašati, kako je na vas vplivalo okolje Stocktona?

B.N.: Vplivalo je na oba kitarista. Verjamem, da sta na zgodnje posnetke Pavement močno vplivala prav okolica Stocktona in sploh severna Kalifornija. To je precej čudaški del dežele.

Sedaj se zdi, da na vas močneje vplivata New York in vzhodna obala?

B.N.: Zagotovo. Štirje že več let živimo v New Yorku in imamo tam ogromno prijateljev. Ploščo Crooked Rain, Crooked Rain smo tam snemali, prav tako smo v New Yorku miksali Brighten The Corners. Mark živi v New Yorku že enajst let, drugi smo se priselili pred štirimi leti. Hočem reči, da tam preživljamo naš prosti čas.

Kako, da ste vsi izbrali prav New York?

B.N.: Zato, ker je glasbeno mesto, in zato, ker je za mlade ljudi življenje tam zelo razburljivo.

Pavement ne igrate pesmi drugih avtorjev...

B.N.: Včasih jih...

Vendar jih ni na ploščah.

B.N.: To je res.

Skupina Tindersticks je posnela priredbo vaše pesmi Here s prvega albuma. Kako vam je všeč?

B.N.: Menim, da je v redu. Pravzaprav je čudovita, tudi originalna, Tindersticks so izvrstna skupina . Vse skupaj smo vzeli kot velik kompliment, da so prav oni posneli eno od naših pesmi.

S Stuartom, pevcem Tindersticks, sem se pred dvema letoma pogovarjal prav tu, na Dunaju, in rekel je, da jih z vami povezuje način pisanja pesmi.

B.N.: To je zagotovo res. Oboji se trudimo, da bi napisali najboljše pesmi in izdali karseda dobre albume. To je za nas najpomembneje. Drugo - koncerti, videospoti, promocija - so le obrobne stvari, ki gredo skupaj z glasbenim poslom. Resnično nas zanimajo le naša glasba in naše pesmi, drugo je pač dolgočasno podrejanje realnosti.

Ste ena redkih skupin, ki na t. i. B-straneh singlov objavlja ekskluzivne posnetke, ne le demo, koncertne in remiksane verzije znanih pesmi.

B.N.: Želimo biti pošteni do ljudi, ki kupujejo tudi single. Vsi skupaj kot skupina poskušamo ohraniti ideal tistega, kar smo imeli radi oziroma nas je zanimalo kot najstnike. To so bile predvsem ameriške skupine založbe SST in britanske skupine, kot sta The Fall in Wire. Zato poskušamo ponuditi dobre pesmi tudi na B-straneh singlov. To je vse.

V pesmi Stereo, uvodni pesmi z albuma Brighten The Corners, se norčujete iz osebe z imenom Geddy Lee. Kdo je to?

B.N.: To je pevec kanadske skupine Rush iz sedemdesetih let. Norčujemo se iz njegovega visokega glasu. Skupina je že skoraj pozabljena, vendar smo bili mnenja, da bi bilo zabavno narediti kaj takega, se ponorčevati iz takih skupin.

Ne norčujete se prvič iz drugih glasbenikov...

B.N.: Ne, le nekatere šale so hujše kot druge.

V pesmi Range Life se norčujete iz Smashing Pumpkins in Stone Temple Pilots; zanima me, ali je res, da je bil takrat ravno zato odpovedan vaš nastop na Lollapaloozi, saj so bili tisto leto glavni nastopajoči prav Smashing Pumpkins?

B.N.: Ne, ne. To je bila pravzaprav naša odločitev. Morda je prišlo tudi do teh pritiskov, vendar ne neposredno na nas. Vem, da je Billy iz Smashing Pumpking še vedno jezen na nas zaradi tega besedila, to kaže na nasprotja med nami in njim. Nam je ta odnos všeč, saj zagovarjamo svobodo govora in misli. Javno lahko izražamo mnenje o drugih skupinah kot lahko drugi izražajo mnenja o nas. To je povsem poštena igra. Za zdaj zaradi tega nismo imeli težav.

Vendar ste v tej pesmi na singlu izrezali besedo "fuck".

B.N.: Singel je bil namenjen radijskemu predvajanju, in ko so odgovorni dobili v roke master trak, so se odločili, da posnetek spremenijo, to je odrežejo pregrešni del.

Pavement ste zelo odprti do različne glasbe. Posnamete lahko country pesem, lahko igrate hard core itn. Zanimivo bi bilo slišati, kakšno glasbo imate radi sami?

B.N.: Vsi imamo dokaj različne glasbene okuse. Največ doprinese tisto, kar posluša pisec pesmi, v našem primeru Steven Malkmus, in nekaj tega se sliši tudi kot vpliv na naši novi plošči. Steven zadnje čase posluša starejše skupine, na primer Incredible String Band, The Kinks in Fairport Convention.

Kaj pa drugi?

B.N.: Sam pravzaprav ne poslušam veliko glasbe. Mark je pravi glasbeni entuziast in zbiralec plošč, vendar ne vem, kaj posluša zadnje čase. Nisva ravno soseda in se redko obiščeva. Bobnar Steve West ustvarja lastno glasbo, pripravil je tudi samostojni album, ki ga bo tudi sam izdal. Zatorej se ukvarja bolj ali manj le z lastnim ustvarjanjem. Za Scotta prav tako ne vem, nad čim se trenutno navdušuje.

Torej ne sledite novim smernicam v glasbi, na primer uporabi analogne elektronike, remiksov skladb, kot recimo Stereolab, s katerimi ste že nastopali, in Tortoise?

B.N.: Skupine, s katerimi nastopamo, zagotovo vplivajo na nas, tako kot je primer s Stereolab. Pri Tortoise me moti njihova pojava na odru. Niso ravno moja priljubljena skupina, čeprav so glasbeno zanimivi. Imam njihovo ploščo, a je nisem še niti odprl. Na vprašanje, kako vse to vpliva na Pavement, je težko odgovoriti. O tem še nismo razmišljali, vendar menim, da bomo ostali pri osnovnih inštrumentih, torej kitarah, basu in bobnih. Ne verjamem, da trenutno kogar koli od nas zanima kakšen drugačen način dela. Tehno in podobna plesna glasba bi bila izven naših značajev. Obenem je veliko ljudi, ki te stvari zelo dobro obvladajo, tako da res nima smisla...

Če bomo nadaljevali kot Pavement - nikoli ne veš, po 150 koncertih, kot smo jih imeli na promocijski turneji, nekaj časa najraje ne bi bil več v skupini -, si bomo najprej vzeli malce odmora in se šele zatem odločili, kako in kaj. Običajno je nadaljnja usmeritev skupine odvisna od odziva na prejšnjo ploščo in koncerte. Zdaj si še ne predstavljam, kakšna naj bi bila naslednja plošča.

Misliš na odziv občinstva ali vas samih?

B.N.: Ne, ne, nas samih. Ker na tej turneji večer za večerom igramo veliko umirjenih pesmi, si predstavljam, da bi znala biti naslednja plošča zopet bolj udarna. Tudi novi album je precej umirjen.

Kako so razdeljene vloge pri pisanju pesmi? Verjetno Steven napiše večino besedil...

B.N.: Tako je. Drugi prispevamo vsak svoj delež. Steve West poskrbi za ritem, sam imam popolno svobodo pri ustvarjanju na tolkalih, klaviaturah in spremljevalnih glasovih, Scott za vsak album prispeva nekaj pesmi in poskrbi za ritem kitaro in Mark za basovsko kitaro. Torej vsak preprosto skrbi za svoj inštrument.

Lahko poleg Stevena in Scotta še kdo drug prispeva pesem?

B.N.: Drugi pišemo pesmi za lastne stranske projekte, saj smo skupnega mnenja, da je Steven najboljši pisec pesmi in da bi se drugi večinoma le osramotili. Osebno me pisanje pesmi ne zanima, na to nisem nikoli niti pomislil.

Janez Golič