Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Simon Frith

PERFORMING RITES (On the Value of Popular Music)

Oxford University Press, Oxford in New York 1996, 352 str.

Naslov nove, težko pričakovane knjige enega vodilnih proučevalcev popularne godbe zadnjih dvajsetih let, Simona Fritha, njegovi Zvočni učinki (1983) so medtem že klasika, izdaja prehod k sociološki obravnavi estetike popularne godbe. Avtor v polemičnem tonu v uvodu knjige, ki "jemlje popularno diskriminacijo resno" izhaja iz dveh predpostavk: najprej, da je bistvo popularne kulturne prakse v oblikovanju sodb in ocenjevanju razlik, in zatem, da ni nobenega razloga za apriorno verjetje, da vrednostne sodbe delujejo različno v različnih kulturnih sferah. S tem uspešno spodkoplje predpostavko o razliki "visoka"/ "nizka" kultura in z njo kritiko množične kulture s pozicije visoke umetnosti, a obenem tudi brezrezervno opevanje popularnega, ki v relativizaciji "visokega", visokih umetnosti, spregleda, da vzpostavljanje kulturne hierarhije ni ekskluzivna lastnost "visokega".

"Še vedno ostajam sociolog, ko se strinjam z Bourdieujem, da je zanimivo vprašanje, v kakšnem odnosu so kulturne sodbe do materialnih pogojev (glede na specifične izkušnje, diskurze, strokovna znanja in vednost), in še vedno ostajam marksist, ko sem previden pri odgovorih nanj, ker so statični, nedialektični in sugerirajo, da je stanje stvari takšno, ker mora biti takšno", piše Frith. Če torej hočemo, da ima estetika popularne godbe kakšen smisel, moramo razumeti jezik, s katerim so izrečene in artikulirane vrednostne sodbe in družbeno situacijo, v kateri so prisvojene. Distinkcija "visoko"/ "nizko" je plod zgodovinskih okoliščin, industrializacije kulture v 19. stoletju. Našo današnjo kulturno izkušnjo še vedno živimo v medsebojno opredeljujočih se diskurzih o umetnem, ljudskem in komercialnem. V svetu popularne godbe so ideološki in družbeni diskurzi združeni generično; skozi žanrska pravila doživljamo glasbo in glasbena razmerja in združujemo estetsko in etično (zgled slednjega so nenehne razprave, ocene o "dobrem" ali "slabem" komadu, izvajalcu, albumu itd.).

Prehod k analizi "same glasbe" (torej kulturnega razlikovanja glasbe od hrupa) in preizpraševanja njenega pomenjanja na način izražanja emocij v muzikoloških obravnavah avtor zaključuje s posrečeno primerjavo s filmsko glasbo in njenega glasbenega/emocionalnega kodiranja (emocionalni, kulturni in dramatični glasbeni kodi v filmu, relevantni za popgodbeno analizo).

Poglavji o ritmu sta eruditski, polni zgodovinskih referenc in duhovitih primerov. Če v prvem načenja elitni stereotip o opoziciji mentalno/telesno oziroma estetsko/hedonistično v delitvi umetna/ljudske in pop godbe, ki je še rasistična in se kot taka v kulturnih ideologijah od iz afriških izpeljanih godb prenaša v rock (Frithov argument za afriške godbe je ravno nasproten: pomembnost ritma ni v preprostosti in neposrednosti, marveč v njegovi fleksibilnosti in sofisticiranosti, torej v komunikativni subtilnosti), pa v drugem načenja samo poslušanje glasbe, ki je "izkušnja idealnega časa, integracije individualnega in družbenega, razuma in telesa,...različnega in istega, že preteklega in prihajajočega, želje in izpolnitve,...glasba je podobna seksu, pri katerem podaljšujemo čas, v katerem lahko živimo v sedanjiku.

Poglavji o vlogi besedil in glasu v pesmih načenjata tekstocentrizem v obravnavi popularnih pesmi. Za prvo bi veljalo, da "dobremu besedilu pop pesmi po definiciji manjkajo elementi za dobro poezijo", glas v godbi (čigav glas poslušamo v pop pesmi?) pa avtor obravnava na štirih ravneh: kot glasbeni inštrument, kot telo (sledeč Barthesovemu eseju o "zrnu glasu" avtor izpeljuje še precej več, postavlja vprašanje spola v glasu, estetskih norm, denimo, pri visokih moških glasovih v rocku, "ne-naravnosti" ženskih punk vokalistk itd.), kot osebo (vprašanje glasovne identitete, iskrenosti, ki jo pripisujemo pevcu ali pevki: za nekoga Billie Holiday poje "zares", Bing Crosby pa ne, in narobe; pojav karikiranja glasov drugih), in kot karakter, ko poslušalci privzamemo vlogo, ki jo pevec igra za nas (pevčeva vloga je tu kompleksna; karakter je najprej junak pesmi, lahko je citiran, končno je tu karakter pevke ali pevca kot zvezde). Vse pesmi so pripovedi. Žanrske konvencije določajo, kako pripoved pesmi učinkuje; besedilo opredeli glas ali obratno. Fritha ta "polifoni" sprehod pripelje do performativne razsežnosti godbe: poslušanje pop godbe zanj ni le poslušanje glasbene predstave, marveč je samo poslušanje performance (tudi kot gibanje, ples...).

Skozi lucidno obravnavo razmerja med glasbo in tehnologijo v sklepnem delu knjige avtor prihaja na območje glasbenega pomena in konsekventno v skladu z izhodiščem ( "visoko"/"nizko"?) v učinkovitem vzporednem branju primerja glasbene estetske teorije 18. in 19. stoletja. Če se je argument 18. stoletja o glasbenem pomenu osredotočal na relativno vrednost instrumentalnega in vokalnega (namen glasbe je bil, po Marku Bondsu, "izvabiti pričakovan čustveni odziv), ga je romantična gesta obrnila na glavo: prehod od glasbe - retorike h glasbi - umetnosti je spodkopal poslušalčevo vlogo v glasbeni sodbi. Frith trdi, da estetika popularne godbe 20. stoletja več dolguje očitnemu zanimanju 18. stoletja za predstavo, gib in govor, kot obsedenosti 19. stoletja s strukturo. "Ko preiskujemo estetiko popularne godbe moramo obrniti običajen akademski argument (o homologiji med organizacijskimi principi glasbe kot voljnimi zvoki in organizacijskimi principi družbe kot oblastne strukture): ni vprašanje, kako nek glasbeni kos, tekst, "zrcali" popularne vrednote, marveč kako jih - skozi performance - producira."

Performing Rites je imenitno besedilo. Z mnogimi vprašanji, provokativnim navzkrižnim kritičnim branjem in s širokimi glasbenimi, poslušalskimi in fenovskimi obzorji, nam Simon Frith v branje in tehten razmislek izroča knjigo, ki jo bomo še glodali, tisti "tavisoki" in tisti "tanizki".

Ičo Vidmar