AFRO-CUBAN ALL STARS

A Toda Cuba Le Gusta

(World Circuit/Svet glasbe, 1997)

Če bi želeli primerno predstaviti vse glasbenike in pevce, ki sodelujejo na tej plošči, bi morali spisati malo zgodovino kubanske popularne glasbe. Sodelujoči, ki jih je zbral Juan de Marcos Gonzalez (vodja skupine Sierra Maestra), so namreč tako tesno povezani z njo, da imamo pred seboj pravzaprav razširjeno družino kubanske godbe. Sonerskim oziroma pevskim zvezdam iz petdesetih let, ki so sodelovale s Sonoro Mantencero, Pachom Alonsom in drugimi (Pio Leyva, Raul Planas, Manuel Puntilla Licea, Ibrahim Ferrer), so dodani pevci mlajše generacije iz skupin, ki so porasle v osemdesetih letih, kot Sierra Maestra in Adalberto Alvarez y su son. Glasbena sekcija vključuje legendarnega Rubena Gonzaleza na klavirju ter Orlanda Cachaita Lopeza - nečak velikega Cachaja - na basu in (kakor da ni dovolj) pihalska sekcija je sestavljena iz glasbenikov, ki imajo za sabo sodelovanje z Orquesta Tropicana, Orquesta Riverside, Orquesta Aragon, Estrellas de Arieto, Irakere... No, za ritem pa med drugimi skrbi tudi veliki tolkalec Miguel Anga Diaz, ki je verjetno eden najbolj iskanih tolkalcev srednje generacije ta hip... Tako ima plošča opraviti z zastrašujočo zasedbo, rezultat je seveda primeren, kajti ne samo, da sami glasbeniki poosebljajo zgodovino kubanske godbe, tudi izbor skladb je primeren. A Toda Cuba le Gusta prinaša pregled raznih kubanskih stilov od starih, kot sta danzon in son, tistih srednje generacije (mambo) do malo bolj nedavnih (mozambique). Seveda je celoten ton plošče neotradicionalističen. Glede na Gonzalezovo vodstvo in glede na podoben neotradicionalizem Sierre Maestre ni to nič nepričakovanega. Bolj presenetljive so inovacije, ki dokazujejo, kako se je mogoče izogniti glasbeni klasifikaciji. Tako se npr. klasičen son prepleta s kitarskim solom Rya Cooderja, ki nas na trenutek kulturno dezorientira in opomni, da je nemogoče ustvarjati povsem zaprte glasbene oblike. Potem nas “potuji” moderni mozambique, ki so ga iznašli Pello el Afrokan. V verziji, ki jo igrajo Afro-Cuban All Stars, je retrogradiziran in se zdi starejši, kot je v resnici. Za zaključek pa nas afro son, posvečen božanstvu Chango in pet v jeziku yoruba, ponovno spomni na kulturni sinkretizem. To je odlična dinamična plošča, ki je neke vrste glasbeni hologram - vsak drobec ima v sebi informacijo o večji, prepletajoči se celoti.

Nikolai Jeffs