Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

CROOKLYN DUB CONSORTIUM

Certified Dope, Vol.1 and 2

(WordSound/Nika, 1995/96)

"It is di beat of di heart, this pulsing of blood, that is a bubblin bass, a bad bad beat", je že daleč tega pisal in ritmično recitiral Linton Kwesi Johnson. Poema je oda bas kulturi, dub kulturi, nje dni jamajški studijski glasbeni praksi, ki je postala internacionalna. Prisvajanje godb, "versioning" brez originala v pretežno studijskem delanju godbe v jamajških studijih izpod škarij mojstrov duba Kinga Tubbyja ali Leeja Perryja v sedemdesetih letih, je produktivne izpeljave, "verzije" živela tako na britanskih tleh z efektnimi vpeljavami novih tehnologij in križanjem klubskih, plesnih glasbenih žanrov, kot v sočasni subkulturni praksi v ZDA, namreč v hip hopu. Newyorški brooklynski (beri: sleparski, "crooklynski") konzorcij pod okriljem založbe WordSound (referenca na rasta žargon) zadnji dve leti na način glasbene gverile v časih hipertrofiranosti tehno plesnih žanrov vrača udarec z impozantno serijo konceptualnih albumov, celo z nedavno evropsko klubsko DJ-evsko in na pol v živo odigrano turnejo, vrača udarec. Obe kompilaciji sta cvetober raznoličnosti novih glasbenih praks z enim samim skupnim imenovalcem: bas kulturo, prevladujočim obrazcem z izpostavljeno globoko, ritmično udarjajočo basovsko linijo, nad katero in z njo se razpostavljajo ritmične tolkalske plasti, odjekajo zvočne ekskurzije, harmonije elekrtonskih klaviatur, semplani vokali. Zvočna subverzivnost se upira standardizaciji tehno plesnih žanrov. Še več, Konzorcij "kanibalizira" uveljavljene žanrske konvencije, si kreativno prisvaja nekatere klišeje jungla, triphopa, ambientalnih eteričnosti in jih podpira z močno ojačano aritmijo basovske igre. Naj bojo to ortodoksni rastafarijanec Dr. Israel s kreativno "Jakobovo lestvijo", Roots Control in Bill Laswell z "resničnim" basiranjem po strunah in mešanjem trdih ritmov, ali orientalna Prof. Shehab in Qaballah Steppers in teroristi Torture v raz-semplani "Soaking Bodies in Dub", poanta je jasna: ne pustimo se posrkati nobeni vnaprejšnji sodbi o tem, kaj smo. Če je dub svoje dni veljal za specifično "etnično" glasbeno prakso, dandanes v tehno svetu na piedestal (tako se pač mitološko vzpostavlja tradicija) tistim Nemcem z elektronsko šaro lahko postavimo tudi King Tubbyja in njegove. Če ni to že malo preveč za tehno puriste. Hakeljc je v tem, da je v izrazito gibljivi, ritmično "neskladni" muziki članov konzorcija za nameček še impresiven racionalen, prefinjen metronomski špil. Certified Dope v obeh volumnih ponuja vznemirljivost, užitek, dozo kreativnega novomeškega duha, s katerim se, glasbeni snobi, ravno v teh drobnih niansah zlahka najdemo na isti valovni, bolje, nizkofrekvenčni dolžini. Je prepočasi? Odvisno od tega, kako štejete bite.

Ičo Vidmar