FRED EAGLESMITH

Drive In Movie

(Vertical Records, 1996)

Ko mi je pred približno osmimi meseci kot splet kar nekaterih slučajev prišel pod roko CD Drive In Movie, je to pomenilo začetek odkrivanja ustvarjalnosti še enega mojstra kanadske country folk glasbe. Kanadski kantavtor, ki prihaja z agrarnega podeželja Ontaria, ni prevzel samo mene, ampak tudi gospoda B. Fergusona: ko je slišal peti Freda Eaglesmitha, je ustanovil glasbeno založbo, da je lahko izdal njegovo ploščo. Dokaz, da se o presoji ni motil, so potrdili številni kritiki, ki so ploščo označevali kot eno najboljših v preteklem letu. Vrhunec je dosegla z osvojitvijo nagrade Juno (Juno Award) v kategoriji za najboljši izvirno tradicionalni solo album (best roots and tradicional album solo). Pesmi so zgodbe, ki poosebljajo različne karakterje in se dogajajo daleč stran od mestnega vrveža, v majhnih podeželskih mestih. Navidezno preprosta besedila skrivajo v verzih globoke izpovedi ljudi, ki sta jih sodobno življenje in vse močnejša industrializacija privedla na rob eksistence. Rezultat tega je razkroj tradicije, propad integritete podeželja in beg pred samim seboj v objem alkohola. Na drugi strani podaja zgodbe o divjih ljubezenskih razmerjih, mladih delikventih, krizi srednjih let... Vse to je nadgrajeno s preprosto, a učinkovito glasbeno podlago, ki jo v Kanadi označujejo kot country, v samem Nashvillu pa zaradi slišne drugačnosti od tamkaj producirane glasbe kot folk. Pri tem sta mu zlasti v pomoč stara prijatelja Ralph Schipper in Willie P. Bennett, s katerima navadno tudi odide na turnejo. Kot slide kitarist se pojavlja tudi Kim Deschamps, ki je sodeloval na ploščah Trinity Session in The Caution Horses skupine Cowboy Junkies. Drive in Movie je zagotovo odlična plošča, hkrati pa prelomna točka v Fredovi karieri. Če je dosedaj potoval po stranski poti, je z njo nedvomno zapeljal na glavno cesto. Tu se stvari zasukajo tako, kot narekuje tržišče, skoraj neodvisno od volje posameznika. Upajmo, da bo Fredu uspelo zadržati avtentičnost, da ne bo padel v kolesa industrije, kateri je z vsemi dosedanjimi sedmimi ploščami ostro nasprotoval.

Gregor Bauman