Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

NOTORIOUS B.I.G.

Life After Death

(Bad boy records, 1997)

To, da gangsta rapperji živijo tudi po smrti, je zdaj že tako rekoč običaj. Jasno, ko so septembra lani pokosili Tupaca Shakurja, so se takoj pojavili dvomljivci, ki so trdili, da Tupac ni mrtev. Njihovo prepričanje je še učvrstil posmrtni izid makavelijevsko psevdonimske Tupacove plošče. Ko je Tupacov velik nasprotnik, nekateri pravijo, da celo sovražnik, Notorious B.I.G. (znan tudi kot Biggie Smalls) storil kaj podobno smrt kot Shakur, smo samo še čakali, kdaj se bodo med njima potegnile dodatne vzporednice. In so se. Naslov prve Biggiejeve plošče je bil Ready To Die. In drugi, tejle, po njegovi smrti izdani, je ime Life After Death. Marketinški trik? Za cinike verjetno, za skeptike morda, za nas pa bolj malo verjetno.

Kakor koli že, dvojni album Life After Death je za približno polovico predolg, in če bi živeli še v času vinila, bi se dalo iz tehle posnetkov narediti presneto dobro štiridesetminutno ploščo. Notorious B.I.G. je (skupaj s šefom založbe Bad Boy Seanom “Puffom” Combsom) kakopak igral na zanesljivo žogo: precejšen del plošče so mu sproducirali produkcijski guruji vzhodnoobalnega stila: Premier (Gang Starr), Kay-Gee (Naughty By Nature), The Rza (Wu-Tang Clan) in Havoc (Mobb Deep). Zvokovje je zato dovolj raznovrstno in zanimivo, tako da se da plošček lepo konzumirati tudi v integralni obliki, pripomorejo še bolj ali manj duhoviti dramski vložki.

Seveda je problem plošče predvsem, da Biggie nikoli ni bil kakšen blazen (besedni ali muzični) inovator in je vedno le ob pravem času znal porabiti (in tržiti) trendovske hip hop vzorce - in dejansko je res, da je bil bolj kot kar koli drugega Tupacov copycat. Life After Death ne bo zgodovinska plošča zaradi kvalitete, ampak zato, ker je izšla (kako značilno za Biggieja) ob pravem času, da je dolge tedne jezdila na prvem mestu billboardove lestvice. Adijo, Biggie, in hvala za vse rože.

Napo-Lee-Tano