Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Vrečko

RAZLIČNI IZVAJALCI

Nuyorican Soul

(Talkin' loud/Mercury, 1997)

Didžeja in producenta Kennyja Gonzaleza ter Louieja Vege se spomnimo po nizu omembe vrednih glasbenih nalog od The Buckettheads do Masters At Work, ki sta jih v laboratoriju reševala prepričljivo in brez slogovnih purizmov. Oba domorodca Novega Yorka sta se po vrsti narkoritmičnih studijskih projektov očitno odločila, da izvirno, sodobno čorbo zabelita z nekaj sladke in raskave godbe, ki se je po afrolatinski sceni sukala v sedemdesetih in začetku osemdesetih. Do tega obdobja ima kritično glasbeno peresje v glavnem zelo vzvišen odnos. Pravovernim rapperjem, džezerjem, funksterjem in punksterjem gresta pretežno najbolj na jetra domnevno producentsko pačenje 'avtentičnega' zvoka izvajalcev in pretirano podrejanje trgu. Iz dela punka naj bi se potemtakem skotil new wave, iz funka in soula disco, jazz in rock naj bi se nevarno bratila, salsa pa pretirano sladkala. Gonzalez in Vega sta nebodilena prav omenjene domnevno mlahave zvočne koordinate vzela za epicenter najnovejšega projekta (didžeji vidijo godbe na srečo z drugo optiko kot kritiki). Še več: k sodelovanju sta povabila dober ducat glasbenikov, ki na novo naložijo nekatere svoje (recimo jim pogojno) latinske soul kose.

Nuyorican Soul je sočna inštalacija, na kateri sta 'Little' Louie Vega in Kenny 'Dope' Gonzalez zbrala nekaj ljudi in zvokov, ki se sicer ne srečajo pogosto. Tu so npr. Eddie Palmieri, ki solo in s tolkalci nabriše nekaj reminiscenc na svoje himne, pa timbalist in latino jazzovski guru Tito Puente z bando pianista Hiltona Ruiza v Levinovi Shoshanni ter Vegovem in Gonzalezovem Maw Latin Bluesu. DJ Jazzy Jeff učinkovito prepraska svojega Technicsa s hip hop klasiko Peter Piper Run DMC. Džez fank psihadelik Roy Ayers pa na vibrafone naloži še nekaj 'scat' lekcij. Ne manjkata ne znameniti konstruktor t. i. philly zvoka Vincent Montana Jr. ne soul diva Jocelyn Brown.

Za vsem v polikanih oblekah tičita Vega in Gonzalez. In v ta, recimo mu bolj tradicionalističen del "nuyoricane" sta zvočne slike vmešavala zelo previdno, s precej 'rešpekta'. Mogoče celo za pljunek preveč. No, Gonzalez in Vega sta sploh zanimiv studijski par. Prvi ne more skriti obsedenosti z zalomljenimi in raskavimi hip hop ritmi in dubom, drugi v komadih in produciranju kaže fascinacijo nad obloženo melodiko latinskega soul glamourja. Da na 'nuyoričanskem' soulu na srečo nista mogla iz svojih hlač, dokazuje trojica debelih bonus komadov na drugem disku, ob katerih sta malo pretegnila prste. Sladko in gladko...

Vrečko