HUKWE ZAWOSE

Chibite

(Real World/Dallas, 1996)

Malaika je bila popevčica, ki ji gre zasluga, da se je pred desetletji po neafriškem svetu razširilo vedenje o tem, da tudi na vzhodu črnega kontinenta nastaja popularna glasba, ki se spogleduje s sočasno nastajajočo drugod po kontinentu in predvsem po Evropi in ZDA. Seveda so v Keniji in Tanzaniji ter njuni okolici takšno spogledovanje gojili že kar precej časa pred Malaiko, aktualna glasba za zabavo urbanizirajočih se množic pa vse do danes ostaja prevladujoča opora našemu spremljanju tamkajšnje glasbene produkcije. Tradicije je bilo v njej ves čas bolj malo ali pa smo jo težko razbirali izpod naplavin drugorodnih, recimo zairskih vplivov. V Tanzaniji pa je bil političen odnos do kulture in zgodovine nekoliko drugačen. Poznavanja tradicionalne glasbe različnih ljudstev niso puščali ob strani, zgolj v lokalnih sredinah in v pozabi, ampak so ga pričeli organizirano ohranjati in razvijati. V tem okolju je našel prostor tudi Hukwe Zawose, že od mladosti tradicionalen glasbenik.

Album Chibite ni naše prvo srečanje z glasbenim delom tega mojstra tradicionalne tanzanijske glasbe in njenih glasbil. Skupina glasbenikov, ki deluje v okviru posebnega državnega inštituta v mestu Bagamoyo na obali Indijskega oceana, kjer že desetletja ohranjajo in preučujejo tanzanijsko glasbeno dediščino ter ustvarjajo t. i. "živo tradicionalno glasbo", se je z imenom Master Musicians of Tanzanija že nekajkrat pojavila na evropskih odrih, pred časom je v Evropi izšel tudi njihov album Mateso. Vendar pa z albumom Chibite, posnetim v Angliji julija 1995, sam Zawose še prepričljiveje predstavi svoj koncept ohranjanja, poustvarjanja in predstavljanja glasbene tradicije okolja, iz katerega prihaja. Tokrat je praktično sam, ko uporablja vrsto tradicionalnih glasbil in prepeva na izročilo svojega pastirskega ljudstva naslonjene pesmi; ob strani mu stoji samo Charles Zawose, morda sin, z ilimbasom, tanzanijsko različico "palčnega klavirja", in s pripevom. V takšni asketski zasedbi, ki jo v nobenem trenutku ne zanese v skušnjavo sodobnega popa, se na albumu Chibite skoraj 70 minut razvija magični zvočni tok tanzanijske klasike, oblikovan v večinoma daljše, umirjene skladbe, ki poslušalca prenesejo v povsem drug svet, kot smo ga bili vajeni do sedaj ob poslušanju vzhodnoafriškega etnopopa. Chibite bo odkritje za vsakogar, ki zmore zdržati poplesavanje nog vsaj toliko časa, da ga Zawosejeva zvočna magija potegne vase.

Zoran Pistotnik