Letnik: 1996_97 | Številka: 7 | Avtor/ica: Janez Golič

FAUST

Szene, Dunaj, april 1997

Za faust se je čas ustavil. Že v prvi fazi svojega delovanja, v prvi polovici sedemdesetih let, se je v največji možni meri izmikal znanim glasbenim obrazcem in se je v te namene dobesedbo zaklenil na farmo na severu Nemčije. Zaradi brezkompromisne drže je skupina po vsega petih letih razpadla in se šele pred nekaj leti presenetljivo vrnila na glasbeno prizorišče. In pripravljena, da se ustrezno predstavi tudi v živo.

Večji del dunajskega nastopa so sestavljali daljši, napol improvizirani acid rock komadi, kjer si je faust dovolil ogromno notranje svobode. Tu smo bili priča visoki tehnični veščini obvladovanja inštrumentov, kot nasprotje neskončnemu stopnjevanju pa je Jean Herve Peron na akustični kitari odigral krasen inštrumental. Drugi pol fausta se je prepustil romantičnemu ludizmu, saj je tolkalec Zappi, je pravi silak, z dvometrskim železnim kolom teatralno razbil dva televizorja. A to je bil šele uvod v neglasbeni del predstave. Jean je kmalu sestopil z mesta, predvidenega za nastopajoče, in se "oblečen" le v volneno kapo podal med obiskovalce. Pod odrom je najprej z nekaj vedri barve popleskal leseni pano, ki ga je kasneje pošteno razrezal z (ozvočeno!) motorno žago. Šele ob koncu smo lahko ob soju luči zagledali vrezan napis PAIN.

A prava bolečina je šele sledila. Prevsem Zappi in Jean sta vse bolj stopnjevala intenzivnost nastopa. Z železnima kladivoma sta se spravila na tisočlitrski kovinski sod za olje in puhalnik za seno. Scenski delavec je poskrbel za dodatne decibele z električnim vrtalnikom, le klaviaturist Joachim Irmler in kitarist Steven Lobdell sta že prav nebogljeno spremljala katarzično "ubijanje boga" ostale trojke. Da se občinstvo ob garanju članov skupine ne bi počutilo preveč varno, je faust poskrbel s požigom nekaj kilogramov smrdeče umetne megle, ki jo je z prižganim puhalnikom uspešno lansiral v vsak kotiček kluba. Ostala je le peščica najbolj vztrajnih.

Janez Golič