The Chemical Brothers

Kemična solucija

Bil sem tam, ko je neko dekle prvič stopilo v stik z glasbo Chemical Brothers. Vedeti je treba, da izhaja dekle iz čistokrvnega rock'n'roll backgrounda, kjer imajo besede, kot so techno, elektro, bog-ne-daj disco in MTV, negativne konotacije, ki sežejo daleč, vse tja do kuge, malarije, tifusa, bolezni norih krav, aidsa, heroinske odvisnosti in podobnih grozot. Tako je bilo vsaj do nedavnega, saj se tudi ortodoksni rockovski milje spreminja ali pa se je končno spomnil, da dovzetnost za drugačno vendarle ni znak slabosti, ampak prej potrditev moči.

Kakor koli že, bilo je soparno in dekle je bilo vrtoglavo od tiste poletne utrujenosti, ki jo povzroča celodnevna izpostavljenost soncu v statičnem urbanem okolju. Želela si je, da se kaj zgodi. Želela je izkoristiti poletje, ki ji pomeni tako veliko, a je šlo do takrat nekako mimo nje. V tistem trenutku je bila najbrž dovzetna za impulze iz okolice.

Bil sem se v sosednji sobi, ko je iz studijskih zvočnikov začel prihajati zvok angleških Bratov. Zvok, ki prevzema z dizelsko močjo. Zaobljen, poln, kromiran. Neustavljivo valeč se. In potem se je čez vse to prelil orjaški krik. Prvinski. Eden izmed teh, na katere je mislil Bobby Gillespie, ko je skupino poimenoval Primal Scream, krik v slogu tistega, ki ga je izpustil Judah Bauer v uvodu Now I Got Worry. Krik navdušenja, ko se srečaš s čim novim, a ne tako tujim. Krik, ki pove: "To je tisto, kar sem želel."

Kdo je sovražnik?

Ko Ed Simons in Tow Rowlands povesta, da njun sovražnik ni tista druga oblika alternativne glasbe (kitarsko orientiran rock namreč), temveč da imata obe zvrsti skupnega nasprotnika (in če že je sovražnik, ima instant snobovski obraz Celine Dion), potem je dodatno pojasnjeno tisto, kar je slišati v njuni kemični godbi. Je le še bolj kristalno.

The Chemical Brothers očitno nimata problemov z rock'n'rollom. Definitivno jih imata neprimerljivo manj kot tisti, ki goreče zagovarjajo njuno različico plesne glasbe in ji prerokujejo status nove velike zadeve ter se na vso moč potijo, da bi ji podarili ustrezen opis. Do pred kratkim so bili vsi zadovoljni s trip hopom, toda ta hip čedalje bolj kaže, da ta domiselna skovanka ne zadovoljuje sistematičnosti obsedencev, ki želijo vpeljati logičnost in red tam, kjer red in logičnost nista potrebna. Zatorej se je pojavila elektronika, izraz, ki naj bi opisoval hibrid techna, dancea, drum and bassa in vseh drugih glasbenih praks, ki se v takšni ali drugačni obliki naslanjajo na možnosti računalnika. To nas pripelje do retoričnega vprašanja: Ali bi bilo treba potemtakem retroaktivno uvrstiti Suicide pod elektroniko?

Elektronika - le še en izraz, na katerem bo parazitirala gruča povprečnežev in zaradi katerega bodo trpeli nadarjeni. Ne, skupina Chemical Brothers nima težav z rock'n'rollom in rockom. Konec koncev igra brez kitar ene od najbolj strupenih riffov. Ta hip. Kot pred časom Young Gods. Leave Home se tako lepo ujema s kakšnim Down On The Street, album Exit Planet Dirt ima umazani, prašni zvok, za katerega so nekateri mislili, da je le last The Chrome Cranks. Mar The Chemical Brothers ne zvenita kot skupina, ki je zmiksala vse priljubljene zasedbe svoje mladosti in jim v eni skladbi dala velikanski poklon? Gre za zvok, ki sovpada s sodobnim gledanjem televizije, skorajda nepojmljivim brez daljinskega upravljalnika. Ampak kjer se pri uporabi televizijskega signala s preskakovanjem z ene podobe na drugo nemudoma briše pomen videnega, se v glasbi Bratov hip hop, funk, glasne kitare, vseobsegajoči groove, psihedelija, pop in kar-je-še-vse-slišati ne bojujejo za minuto prostora več in se medsebojno ne izničujejo, temveč dihajo skupaj v slavljenju soobstajanja. Nizanje, prepletanje in morda preskakovanje, zagotovo pa preletavanje raznovrstnih žanrov, ki ga upodabljata v času in strukturi pop skladbe, pravzaprav opozarjajo na staro sporočilo popularne godbe, ki poudarja pomen in potrebo po gibanju. "You Gotta Keep Moving!" so pred časom zakričali MC 5, Little Richard pa je še pred tem belo mladino spravljal v evforičnost, ki je med drugim vsebovala tudi ples. The Chemical Brothers sta brit rocku Primal Scream in Charlatans dala zadnji prepotrebni plesni sunek. Stara, ista, temeljna stvar je, da se dobra zabavna glasba uresničuje v plesu. The Chemical Brothers se ne delata, da sta odkrila nekaj novega. Ritem ni nova stvar. Od nekdaj je imel osrednje mesto. In ko kdo reče, da je ritem tisti novi glasbeni "must", seveda ne odkrije načina, ki bi ljudi do leta 2000 pripeljal na Mars, ampak le potrdi vsakdanjo resnico, da je zgodovina zgodovina pozabljanja. A The Chemical Brothers ne pozabljata. Vesta, da je bil ritem od Elvisa in The Rolling Stones do Foetusa in Public Enemy odločujoč. In zato, ko delata glasbo, najprej postavita ritem.

Pinball wizards

In kar se tiče problemov: Tom Rowlands in Ed Simons delujeta, kot da jih nimata. Nista imela problemov, ko so ju opozorili, da morata opustiti ime Dust Brothers, saj je bilo že v lasti Američanov Johna Kinga in Mika Simpsona. Nista imela problemov, ko so ju pred leti odstavili z DJ položaja na otoku Ibiza, saj zvočno nista ustrezala okusu lastnikov diskoteke. Nimata problemov z mamili, ego tripi in z živo izvedbo lastne glasbe; pravzaprav na nastopih preverjata funkcioniranje novih skladb. Nimata problemov, ko ju Tricky kliče znanstvenika, čeprav rada poudarjata, da je glasba med najmanj znanstvenimi stvari, kar jih je. Nimata problemov, ko ju Američani, ki sta jih do sedaj obiskala s tremi turnejami, poimenujejo zastavonoši novega glasbenega vetra. Ju pa preseneča in spravlja v zadrego, kako prav ti Američani še niso ugotovili, da sta dobršen del zamisli našla ravno v glasbenih prijemih, ki so nastali na tamkajšnjih tleh. Nimata težav pri združevanju mašin, instrumentov in nove tehnologije. Ne oporekata vse večji nakladi svojih plošč. Exit Planet Dust so v Angliji prodali 200.000 izvodov, založniki pa za Dig Your Own Hole pričakujejo milijonsko naklado svetovnih razsežnosti. Ne branita se, da bi za Pirellijev oglas posnela izvirno glasbo ali da bi dala kakšno skladbo za film, kot je denimo nova stvaritev Gregga Arakija, Nightwatch. Ne moti ju, da se je MTV tako rekoč polastil njunih skladb Setting Sun in Block Rockin' Beats.

The Chemical Brothers ne delujeta kot tipa s problemi, temveč kot dva hipnotiziranca. Kot dva Tommyja, fliperska erudita, ki ne moreta zgrešiti, kot dva tipa, ki ju goni nevidna roka. Kot dva tipa, ki jašeta na svoji kemični soluciji. Konec koncev, zakaj bi imela težave - morda zato, ker mora imeti večina veljavnih pop rock zvezdnikov zaradi prepričljivosti težave? Navsezadnje sta naredila pravo stvar v času, ki jima je naklonjen.

Korenine

Nastavke za zvok, ki bo dokončno zavladal, če bodo zaposleni v ameriških založbah našli način, kako to glasbo tržiti, je najti pri italijanskem futuristu Luigiju Russoloju, ki si je leta 1913 omislil intonatorje hrupa, ki so se kasneje znašli v manifestu o pomembnosti hrupa v modernem življenju. Istega leta je Marcel Duchamp zložil Erratum Musical, tako da je naključno vlekel note iz klobuka. V prvi polovici dvajsetega stoletja so se potem nizali dogodki, bistveni za razvoj nestrunsko ustvarjenega zvoka, kot so dadaistični prostor Cabaret Voltaire, Wolpova uporaba osmih gramofonov, s katerih je med performansom simultano predvajal glasbo v različnih hitrostih, iznajdba ruskega fizika Leona Theremina - theremin, Cageova raba gramofona kot glasbenega instrumenta. V začetku petdesetih je treba izpostaviti (ponovno) Cageov enoletni trud pri rezanju in sestavljanju trakov v Williams Mix, prvi glasbeni kolaž, ki je nastal v Združenih državah. Leta 1963 je Christian Marclay eksperimentiral s ploščami kot glasbenim instrumentom in je šel tako daleč, da je zlomljene dele vinila zlepil v novo celoto in s tega na novo ustvarjenega nosilca zvoka potem predvajal glasbo. Skladba Tomorrow Never Knows The Beatles je pomembna zaradi uporabe v nasprotno smer predvajanih trakov. Leta 1967 je Karlheinz Stockhausen ustvaril Hymen. Basist skupine Can Holger Czukay je na prvencu posemplal glasove tradicionalnih vietnamskih pevcev. Tempo eksploatacije možnosti za umetno ustvarjanje glasbe se je pospešil v sredini osemdesetih, ko je digitalni sempler postal finančno dosegljiv širšemu krogu posameznikov, in to je odprlo dodatna vrata za strategijo razvoja, ki sta jo nakazala Grandmaster Flash in Africa Bambaataa z bizarnimi miksi, ki so združevali med drugim Kraftwerke, Ennia Morriconeja in razne hard rockerje.

Med prvimi, ki so nove možnosti zagrabili in jih obširneje izrabili, so bili Public Enemy; s prelomnim albumom Paul's Boutique so jim sledili Beastie Boys v sodelovanju s producentskim duom The Dust Brothers, ki je bil pred kratkim povabljen k sodelovanju pri novi veliki plošči The Rolling Stones. Lani pa je Josh Davis oziroma DJ Shadow izdal veliko ploščo Endtroducing..., ki je popolnoma zgrajena iz semplov z vinilov iz njegove kolekcije.

The Chemical Brothers, Ed Simons in Tom Rowlands, sta se srečala leta 1991 na predavanjih zgodovine na mančestrski univerzi. Kot vidite, ne pozabljata in njun namen ni eliminirati, temveč združiti.

Ne otežujte jima opravila.

Terens Štader