Kultni Depeche Mode

Ali jih ljubite ali pa sovražite, druge možnosti skorajda ni. Še najmanj verjetno je, da ste do njih brezbrižni. Ambiciozni, prepotentni in arogantni ali pa romantični, subtilni in življenjski - kakor koli jih že dojemate, ostaja dejstvo, da so Depeche mode kultna pop skupina.

Basildon, kraj z nekaj več kot 150.000 prebivalci v angleški pokrajini Essex, je delavsko mesto, polno tovarn, bede, grenkobe in nestrpnosti. Tako tipično delavsko, da ga je svoje dni obiskal celo Karl Marx, ki si je prišel ogledat tamkajšnjo strojarno usnja. Mesto je znano predvsem po eksplozivni mešanici priseljencev, ki z azijskim, afriškim in romskim poreklom vzbujajo nestrpnost pri domačinih in, seveda, po Depeche mode.

Prav v tem zakotnem mestecu se je začela zgodba o svetovno znanem bendu, ki ga sestavljajo otroci delavskih družin, imenovanem po francoskem modnem časopisu. Njihovo poreklo in samo ime povesta že dovolj. Revnim pubertetnikom, ki se želijo čim prej izviti iz krempljev proletarske usode sredi ene od najbogatejših kapitalističnih držav v Evropi, pač ne preostane drugega, kot da sanjarijo o uspehu in ambiciozno iščejo izhod v sili. Seveda bi se tudi za njih lahko vse skupaj kaj hitro končalo, pač v skladu z usodami drugih pubertetnih skupin, ki so se zavihtele v diskoidna nebesa in prav tako hitro strmo padle v pozabo. Spomnite se le na Bros, Jasona, Kylie itd.

Ja, prav je imel Martin Gore, ko je nekoč dejal, da so imeli pri prvih korakih predvsem srečo. Vajenec v bankirstvu Martin Gore, nekdanji cerkveni aktivist in zavarovalniški agent Andy Fletcher, trikrat obsojeni delikvent in izšolani postavljalec izložb Dave Gahan in samosvoj Vince Clark, danes znan kot tišja polovica dua Erasure, so imeli predvsem dober “timing” in čut za ljudi, ki so si jih izbrali za sodelovanje. Konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih je v evropski glasbeni sceni nastal vakuum, čemur sta botrovala predvsem zaton punka in glamour rock nostalgija. Rojevala se je doba računalnikov, pred katerimi ni bila varna niti glasbena scena, predvsem so se vanjo usmerili nepunkerji in diskoidna mladež. V elektronsko glasbo so se spuščali sprva samo najbolj pogumni “alternativci”, kot so seveda Kraftwerk in kasneje DAF (Deutsch Amerikanische Freundschaft). Martin, Andy in Vince so se odločili, da elektronskim zvokom dodajo primesi lahkotnega popa. Takrat so se imenovali Composition of sound, oktobra 1980 so imeli prvi nastop pred peščico najstnikov. Odločilnega pomena je bil prihod Davida Gahana, pevca skupine, ki je imel po Andyjevih besedah dobre zveze in je pripomogel k prvim nastopom pred več publike, prav tako pa je prinesel skupinici novo ime - Depeche mode.

Prek Davovih poznanstev so prišli v stik s ključno osebo njihovega poslovnega dela, Danielom Millerjem, ki je leta 1981 izdal nemškemu duetu DAF debitantski LP Kebab traeume. Miller je imel že tri leta založbo, ki jo je krstil za Mute records, in je bolj ali manj životarila ter tako kot Depeche mode iskala svojo priložnost. Mož je imel očitno posluh za nadobudne mladeniče, pa tudi nos za uspešnice, saj jih je vzel pod okrilje in financiral njihov prvi singel Dreaming of me. Verjetno se nobeden od njih ni zavedal, kako koristno in plodno navezo so sklenili tistega leta 1981, saj je Miller vse do danes ostal eden ključnih sodelavcev Depeche mode.

Njihovi glasbeni začetki so bili pravi bum. Kot “indie-band”, torej bend, ki je pripadal neodvisni založbi, so imeli določeno prednost. Angleška glasbena scena še danes uspešno črpa iz kreativnih potencialov neodvisnih založb, ki z neodvisno glasbeno lestvico prav gotovo najbolj nazorno pokažejo, kdo je najbolj zaslužen za razvoj in popularnost celotne britanske glasbene industrije. In Depeche mode so prav na tej lestvici kmalu zavzemali najvišja mesta. To velja predvsem za singla New life in Just can’t get enough. Diskoidne in hitro nalezljive soft-pop-tehno uspešnice z lahkotno vsebino in rahlo iritirajočo melodijo so publiko in kritike razkosale na dvoje. V prvo skupino so sodili tisti, ki so jih kovali v zvezde in njihov prihod označevali kot novo romantiko, njihove pesmice pa imeli za “način, kako bi moral zveneti iskreni synth pop” (Hot press). Druga skupina je bila prav tako ekstremistična, vendar v negativno smer. Tako je Paul Weller v Melody Makerju za singel Leave in silence (izšel je ob drugem albumu) zapisal, da je slišal več melodije prihajati iz riti Kennyja Wheellerja, podobno slikovite primerjave bi prav gotovo izrekel še marsikdo.

Prvenec Speak and spell (1981) je zaznamoval predvsem Vince Clark, ki je naklonjenost do lahkotnih in brezpomenskih besedil nadaljeval v duetu Yazoo z Alison Moyet in potem v Erasure. Leta 1982 se je namreč njegovo sodelovanje z Depeche mode končalo. Introvertiranega Vincea je motila pretirana pozornost medijev, ki so dobesedno bombardirali novopečene zvezdice. Intervjujem, fotografiranju, snemanjem in koncertom ni bilo videti ne konca ne kraja, in tako je po daljši britanski turneji enostavno zapustil band.

Z njegovim odhodom je bila seveda vprašljiva tudi nadaljnja usoda Depešev, ki so z naslednjimi albumi razpršili vse dvome o tem, da so zgolj muhe enodnevnice. Začeti vse skupaj znova prav gotovo ni bila hvaležna stvar. Oboževani in hkrati osovraženi, predvsem pa izpostavljeni posmehljivim zbadljivkam, so se odločili zapustiti veselo in brezbrižno godenje; z drugim albumom A broken frame (1982) so vzpostavili smernice, ki jim sledijo še danes. Singli, kot so See you, The meaning of life in Leave in Silence, so sicer tipično najstniško melanholični, vendar je v njih že čutiti prve ščepce subtilne in kontemplativne lirike Martina Gora, ki je postal vodilni avtor njihove glasbe.

Leta 1983 je postal Alan Wilder stalni član benda. Izhajajoč iz srednje situirane glasbene družine in preizkušen klaviaturist anonimne bristolske skupine The Dragons, je bil dragocena pridobitev. Njegov talent lahko prvič okusimo na Construction time againS (1983), albumu s pomenljivim naslovom, ki je napovedoval novo, konstruktivno obdobje Depeche mode. K temu je bistveno prispeval tudi Alanov prihod, čigar glasbene in producentske sposobnosti so bile neprecenljive. Zvok Depeche mode se je izpilil do potankosti in iz elektronske mašinerije je kvartet izvlekel vse, kar se je izvleči dalo. Poigravanje ritmov, potujčevanje naravnih zvokov, zamolkli toni in razne barvaste zvokovne podrobnosti, podkrepljene z Davidovim melanholičnim glasom in z Martinovimi družbeno-kritičnimi besedili, so naredili vtis na mednarodno glasbeno sceno. Po tem vzorcu je narejen največji singel s tega albuma, Everything counts, še večji uspeh pa je prinesel People are people, izdan leta 1984. Singel se je zavihtel na prvo mesto mednarodne lestvice singlov, Nemci so dobesedno ponoreli; nemška televizija je vižo postavila celo v ozadje špice za olimpijske igre. Tudi domači mediji niso bili več brezbrižni do njih. Preplavljali so vse najstniške revije, ki so se osredotočile na njihovo vse bolj transparentno zasebnost, kvalitetnejši glasbeni tisk pa se je še vedno, vendar veliko bolj zadržano, norčeval iz njih. Pravzaprav so si z nepremišljenimi in nepotrebnimi izjavami sami kopali jamo, ki z njihovim imidžem prav gotovo ni postajala plitka. Zlasti feminizirani Martin Gore je z ženskimi oblekami vzbudil pozornost marsikaterega medija in kaj kmalu je bil primoran energično demantirati govorice, da je gay. Tudi zaradi tega je bilo težko verjeti njegovi takrat pogosti in v nebo vpijoči izjavi: “Nočem delati glasbe, ob kateri se ljudje smejejo. Vedno sem želel pisati resne pesmi, ki bi jih ljudje jemali resno.”

Vse večja popularnost je kvartetu začela kmalu presedati. Označeni kot tipičen naiven najstniški bend, za katerim norijo vsi, od narcisoidnih fantičev do zakompleksanih deklet, so začeli iskati načine, kako bi se znebili tovrstnih oznak. Seveda je bil prvi korak k temu sprememba imidža. Poleg tega je bil njihov glavni adut, s katerim so se razmeroma hitro znebili tistega motečega pridevnika “najstniški” pred imenom, ta, da so imeli vajeti trdno v svojih rokah. Podpora Daniela Millerja in njegove neodvisne založbe je v mnogih vzbujala spoštovanje. Ne glede na vso histerično evforijo so bili Depeche mode “indie” band, za katerim ni stala nobena zaščitniška megalomanska korporacija, na katero bi lahko popularni mladci prenesli odgovornost. Vse pomembne naloge so bile razporejene v bendu, noben management, noben agent, noben tiskovni urad ni skrbel za njihovo kariero. Poleg tega je svoje opravil tudi slikovni material skupine; na slikah namreč prevladujejo resni in prav nič simpatični obrazi, ki človeka prej navdajajo s strahospoštovanjem kot s toplino. "Foto seanse so vse prej kot razburljiva in vesela zadeva - zato smo videti tako hladni. K naši glasbi reklamni nasmehi sploh ne bi pristajali. Navsezadnje ne delamo nobenega 'sunshine reggae'...," je razlagal Andy. Res je, njihove pesmi so bile vse prej kot brezbrižne. Glasba in besedila so čedalje bolj dobivala pravo Depeche mode podobo. Martinov glasbeni prispevek je bil (in še vedno je) pri tem ogromen in neprecenljiv. Tako zelo, da so mnogi mediji domnevali, da med člani kvarteta vlada precejšnja zavist do Martina, ki s tem pobere najdebelejši kos pogače. Dave je med drugim dejal: "Jasno, tudi jaz sem imel ambicije pisati pesmi. Poskušal sem, vendar Martin tako dobro dela, da bi bil nor, če bi bendu ponujal drugorazredne komade. Tako se raje koncentriram na petje - to delam čisto v redu, se mi zdi." Še danes Dave ni spremenil stališča. Nedavno je izjavil, da je njegova vloga v bandu predvsem petje, drugo pa počnejo drugi. Očitno vsak ve, kje mu je mesto - pač tam, kjer je najboljši. In njegovemu petju res ne gre oporekati. Rahlo melanholičen in otožen glas, ki postaja z leti vse bolj zrel in doneč in za katerega je pred štirimi leti Melody Maker zapisal, da zveni kot glas ranjenega goveda, je pravi zaščitni znak skupine.

To pa ni njegova edina vrlina. Kot frontman izjemno obvladuje svojo vlogo in tako je Dave na koncertih alfa in omega vsega odrskega dogajanja. Miganje z boki, butanje ob tla, sprenevedanje in smejanje - vse to je tisto, kar vzburja reke ljudi na nastopih. Njegovo komuniciranje z občinstvom, verbalno in neverbalno, je spontano in sproščeno in seksi. Medtem ko drugi trije mogočno stojijo za vso mašinerijo in producirajo neverjetno kakovosten zvok, ki dobesedno para možgane, je vse drugo predvsem Davova stvar. Tudi leta 1985 je bila, ko so med turnejo po uspešnem LP-ju Some great reward (1984) nastopili pred 25.000-glavo množico, ki je za konec pod Davovo dirigentsko taktirko zapela Happy birthday. Martin Gore je tistega davnega 23. julija praznoval 24. rojstni dan.

Z albumom Singles 81-85, izdanim jeseni 1985, se je končalo prvo obdobje Depeche mode. Lahko bi mu rekli obdobje etabliranja in uveljavljanja, potrjevanja uspehov, ki niso bili več zgolj naključni, kot se je morda zdelo pri prvih uspešnicah, pač pa načrtni in temeljito pripravljeni. Tudi zaradi tega jih postopen uspeh ni presenetil in niso zaspali na lovorikah ter se predali zgolj uživanju, ki bi bilo morda ne le pričakovano, ampak tudi razumljivo. Nasprotno. Black celebration (1986) je bil odgovor vsem tistim, ki so še dvomili v njihovo kvaliteto - teh pa ni bilo ravno malo.

“Zame je Black celebration precej velik napredek glede na prejšnje plošče, kar se tiče zvoka in besedil. Pesmi so boljše od vseh, ki jih je Martin do sedaj napisal,” je razlagal Dave. Že sam naslov albuma napoveduje začetek njihove darkerske dobe, ki je v bistvu še ni konec. Glasba je dozorela, zvok je temačnejši, besedila pa subtilna in čutna.

Gore je novi izdelek opisal takole: “Naš zvok je kot velik, temen zid, na katerega ljudje razpršijo svetle barve. Črn beton ustreza osnovnemu razpoloženju naših pesmi, pisane slike pa so naše melodije.”

Z albuma je treba omeniti predvsem energično Question of time (mimogrede, predelali so jo naši It’s not for sale), ki z nestrpnim in paničnim ritmom nazorno prikaže neizbežno minevanje časa. Ali pa Stripped, za katero Martin pravi, da govori o paru, ki pusti za seboj ves luksuz in moderno tehniko in razgali svoja občutja. “S tem sem hotel povedati, kaj bi ostalo od nas, če bi se odpovedali vsem civilizacijskim manijam. Zato smo tudi v video spotu uničili avtomobile in televizijo - fetiše naše družbe.”

Njihovi video spoti so seveda poglavje zase. V njih so se vse bolj kazali kot igralci, in ne glasbeniki. Čedalje bolj so bili podobni nekakšnim kvazi zgodbicam, v katerih je zlasti Dave razkazoval igralske “sposobnosti”. Tej vizualni shemi sledijo predvsem singli z albuma Music for the masses (1987). Črno-bela tehnika in močna tekstovna in zvokovna plat pesmi, kot so Never let me down in Behind the wheel, sta s hipnotičnostjo navdušili milijone ljudi. Potemtakem ni presenetljivo dejstvo, da so se fantje po mega uspešni turneji, imenovani Concert for the masses (po ironičnem naslovu njihovega albuma), odločili, da posnamejo film. Samo še to je namreč manjkalo ogromnemu britanskemu bendu, ki je po ambiciozno zastavljeni turneji slavil kot še nikoli. Samo na zadnji, 101. koncert turneje 88’ jih je na prestižnem kalifornijskem Pasadena Bowlu, ki ga napolnijo le tipično ameriški glasbeniki tipa Bruce Springsteen, pričakalo reci in piši 72.000 fanov. Nič čudnega, da se je Dave, glavna atrakcija nastopov, svoje čase hvalil takole: “Depeche mode so na velikih koncertih vedno dobri - večji je koncert, boljši sem.” Njegovo odraščanje v pravega frontmana je bil po Alanovih besedah dolg proces, “v katerem je postajal vse bolj samozavesten in pogumen. Prej se je bal odrskega premikanja in je bil strahotno živčen. Nikoli ne bi menjal z njim. Moraš biti malo ekscentričen in tudi aroganten, da igraš vlogo frontmana. Zdi se mi celo, da je šel malo predaleč z odrskim showom.” Ampak fani so dobesedno noreli. Ali je sploh lahko šlo še kaj narobe? Seveda. Koncertni film 101 (na njem so bili tudi posnetki zadnjega, 101. koncerta) je bil komercialno gledano polomija. Po kinematografskem neuspehu filma Rattle and hum skupine U2, tudi 101 ni šel v promet. Škoda, kajti film pod režisersko taktirko D. A. Pennebakerja, ki je delal že z Bobom Dylanom in Jimijem Hendrixom, je po svoje prava paša za oči. Gre za uro in pol črno-bele mešanice live nastopov, zakulisnih dogajanj in zabav na avtobusu, na katerega so Depeši povabili simpatično skupinico dvajsetih fanov, ki so jih spremljali na turneji. Istoimenski dvojni koncertni album (1989) pa se je, prav nasprotno, prodajal kot za med.

Po uspešnem in hkrati napornem obdobju so si fantje prav gotovo zaslužili odmor od neprestanih koncertov, pa tudi drug od drugega. Martin je tako leta 1989 izdal solo album Counterfeit, tipično depešmodovski izdelek, ki naj bi bil predvsem poklon nekaterim kolegom in skupinam, kot so Tuxedomoon in The Sparks. Gre za zbirko že uveljavljenih Gorovih aranžmajev, ki pa kljub temu niso postali hit. Verjetno tudi zato, ker so Depeche mode kot celota delovali veliko bolj karizmatično kot Gore sam.

Že na turneji so nastali nekateri novi demo posnetki za naslednji album Violator (1990), ki je nedvomno najboljši in komercialno najuspešnejši izdelek benda. Večji del materiala so posneli v Puk studios na Danskem, v samotni in mirni pokrajini Jutland. Viže s hipnotičnim beatom tipa Enjoy the silence, Policy of truth in Personal Jesus so nepozabne uspešnice, ki jih televizijske in radijske postaje še vedno rade uvrščajo v glasbeno opremo. Prvi singel, Personal Jesus, izdan v poznem poletju leta 1989, je naredil pravo zdraho v medijih, predvsem zaradi naslovnice, na kateri se je Martin slikal z golo žensko v naročju. Še enkrat so Depeche mode pokazali nagnjenje h kontroverznosti in hit je bil tako zagotovljen. Po njihovih besedah so s tem želeli predvsem po svoje opraviti s pokvarjenimi in neokusnimi televizijskimi pridigarji, ki želijo prek ekrana za mastne denarce posredovati Boga.

Ploščo Violator - prodali so je kar šest milijonov izvodov - je pospremila World violation tour, s katero so Depeche mode ponovno pokazali in dokazali vso veličino. Tudi tokrat je svet praktično ležal pred njihovimi nogami. Mali bogovi, ni kaj. In tudi fani so jih tako sprejemali širom po svetu. Od začetkov naprej je stala za njimi cela garda fanatičnih oboževalcev, ki so zapriseženost skupini potrjevali tudi z enakimi frizurami in stilom oblačenja. Zlasti v Nemčiji so se uveljavile posebne 'Depeche mode parties', na katerih je moč videti zaprisežene darkerje in evforične najstnike. Ja, tudi pri nas je bilo organiziranih nekaj takih večerov Depeche mode: dokaz, da kult Depeche mode vlada tudi na naših tleh.

Depeche mode so s tem dosegli vrhunec kariere. Njihovi albumi, ki so jih izdajali praktično vsako leto od leta 1981 naprej, so krepko zaznamovali osemdeseta leta, pa tudi za devetdeseta se je zdelo, da ne bo šlo brez njih. Preden so se lotili naslednjega albuma, so za soundtrack filma Till the end of the world Wima Wendersa prispevali pesem Knocking on death’s door, ki je bila, mimogrede, tudi na koncertnem repertoarju zadnje Devotional tour. Za ta soundtrack so pesmi prispevali tudi Nick Cave and The bad seeds, U2, R.E.M. in Talking heads. Omeniti velja tudi Alana Wilderja, ki je leta 1991 koproduciral album alternativne elektro skupine Nitzer ebb, ki prav tako spada pod okrilje Mute records.

Kar tri leta je trajala njihova odsotnost z glasbene scene, ki se je v tem času razvijala (beri nazadovala) v smeri vseh mogočih sintetičnih nadomestkov, pripeljanih do absurda. Ob pojavu plitkih in enoličnih techno pop komadov na eni in ob novo vzpostavljeni alternativni rave sceni na drugi so se Depeche mode (presenetljivo) izognili mainstreamovskim ritmom in se podali v popolnoma samosvojo smer. Nasičenost s techno dance glasbo je presedala tudi Martinu: "Zdi se mi, da je trenutno tovrstne glasbe preveč in da se pesem sama izgublja." Prav moč pesmi, tekstovno in zvokovno, pa je tisto, kar še posebej odlikuje Depeche mode. Pomembna je tudi vizualna predstavitev njihovega dela, ki je bila tudi tokrat delo fotografa in režiserja Antona Corbijna, ki je med drugim sodeloval tudi z U2 in Nirvano. Njegova zapletena in hkrati preprosta tehnika vsekakor ustreza občutjem pesmi Depeche mode, sodelovanje s Corbijnom pa se je tako kot v preteklosti (režiral je npr. vse video spote z albuma Violator) tudi sedaj izkazalo za zelo kreativno in kajpada dobičkonosno. Množice glasbenih sladokuscev so poželjivo planile na Songs of faith and devotion in navdušeno sprejele takrat že tridesetletne možakarje. Prvi singel I feel you je šokiral ne le zaradi Davovega novega imidža, ki vsekakor ni brez pomena, ampak tudi zaradi novih, trših in agresivnejših glasbenih prijemov. Album je poln glasbenih novotarij in trikov, sintetičnim zvokom so dodali tudi nekaj standardnih kitarskih zvokov in iz tega naredili mešanico prvovrstnega in atraktivnega popa; nič čudnega torej, da je album že prvi teden butnil na prvo mesto britanske lestvice. Besedilna plat pesmi je v primerjavi s prejšnjimi izdelki precejšen napredek, to pač sovpada predvsem z Martinovim osebnostnim razvojem in s ključnimi življenjskimi spremembami (dobil je hčerko). Bolj kot ponavadi je poleg čutne seksualne prisotna tudi moralno religiozna komponenta, ki očitno čedalje bolj okupira Martinove misli. Brezhiben Davov glas dodaja pesmim prizvok fatalnosti in erotike, ki privlači kot magnet, to pa je navsezadnje tudi njihov razpoznavni znak. Nič drugače ni bila videti spet ambiciozno zastavljena turneja Devotional tour, za katero je odrsko sceno naredil kdo drug kot Anton Corbijn. Prvovrstna atrakcija tega uro in pol dolgega showa so bile videoprojekcije, ki so prikazovale bolj ali manj znane spačene figure in podobe iz njihovih spotov (npr. Walking in my shoes) ter simbole, kot so sveče in križi. Vse to je bolj spominjalo na kakšen magijski obred kot na klasičen rockovski koncert, ki ga od Depeche mode tako ali tako nikoli nismo niti pričakovali. Fantje so turnejo zaključili sredi leta 1994 v ZDA, med evropskim delom turneje pa je bila izdana tudi koncertna različica Songs of faith and devotion/live.

Njihovo nedavno ponovno vrnitev je po vrsti pretresljivih dogodkov v bendu v zadnjih treh letih (Davova odvisnost od drog in ekstremistični incidenti, Martinovo slabo srce, Fletchev živčni zlom in Alanov odhod iz benda) napovedal singel Barrel of a gun. Video spot, ki je pesem pospremil, dobesedno bruha tesnobo in težavnost položaja, v katerem so se znašli - sedaj le še trije - člani benda. Kljub temu bi bilo napak reči, da je njihov čas minil. Sredi aprila izdani najnovejši album Ultra dokazuje, da njihova glasbena ustvarjalnost še zdaleč ni zamrla. In tako Depeche mode spet pišejo sveže (upajmo, da ne zadnje) strani svoje fantastične, kultne in bogate zgodovine.

Marta Pirnar