Starševski nasvet – mastno besedje

Vem, kaj je prav, vem pa tudi, kaj me vzburja

In to je nasilje, v vseh oblikah, toda le dokler gre za fikcijo, za zabavo, za entertainment. Te besede smo slišali iz ust Tracyja Marrowa, ki ga bolj poznamo po pijačastem vzdevku Ice T, takoj po izvrstnem, energičnem nastopu njegove metalske zasedbe Body Count v hali Tivoli. Ice je prijeten in zgovoren sobesednik, misli mu hitro skačejo s teme na temo, neprestano igra, njegov glas je v vsakem trenutku drugačen, novinarska vprašanja pa mu služijo samo kot izhodišče za njegova razmišljanja. Njegovo besedje je takšno, kot smo ga vajeni: mastne besede mu niso tujka. Nekaj te kosmatije boste zaradi avtentičnosti brali tudi tukaj, pa tudi sicer sem v prepisu skušal čim bolj slediti liniji pogovora v zaodrju tivolske dvorane.

Na evropskih, predvsem kontinentalnih odrih, poleg tebe in Public Enemy ne srečamo ravno veliko rapperjev. Kje misliš, da je vzrok?

Denar. Na turneji v Evropi ne moreš zaslužiti toliko kot v ZDA. Povprečen rapper lahko v Ameriki z enim koncertom zasluži 30.000 dolarjev, medtem ko jih za isti posel v Evropi dobi 3.000. Tako da moraš imeti voljo, da si v Evropi ustvarjaš publiko, neprestano se moraš vračati, kajti večina rap glasbe ne pride na radio, in če ne koncertiraš, mularija ne ve zate, posledično pa to pomeni, da ne prodaš toliko plošč, kot bi jih lahko. Jaz prihajam v Evropo že vsaj deset let, in vsako leto vem, da bom tu preživel dva do tri mesece.

Kakšna je razlika v percepciji glasbe, predvsem rapa, tukaj, v Ameriki in na drugih koncih sveta?

Zame je glasba vibe, vibracija, ne poglabljam se toliko v globino vsebine. Če, recimo, poslušaš Napalm Death, Canibal Corpse, Obituary... a lahko sploh razumeš besedilo? Jaz govorim amerikanščino, pa nimam blage veze, kaj pravijo. Kaj torej dobiš, če greš na koncert? Energijo, vibe. Seveda je pomembno tudi besedilo, ampak važnejše je to, kar prihaja z odra: ritmi, energija, melodije, razpoloženje. Vem pa, da je evropski publiki všeč, da na ovitkih plošč objavljam transkripcije besedil. Seveda so razlike, in to je zanimivo. Ko smo bili prvič na Japonskem, so mulci fotografirali moje superge... Ljudje hočejo veliko vedeti o drugih, nočejo biti ločeni, hočejo biti skupaj, samo možnost jim je treba dati.

Kam misliš, da bo šel gangsta rap zdaj, po smrti 2Paca in Notorious B.I.G.-ja?

Mislim, da ne bo šel nikamor, mislim, da bo še več gangsta rapperjev in da bo hardcore rap obstajal, dokler bo mularija dilala drogo in se po ulicah podila s pištolami in vsem tem sranjem...

Ampak Snoop postaja pozitivec...

...nima veze, jaz sem še vedno negativec. Moja nova plošča, VII: The Deadly Sin, bo nasilna, najhujša roba, kar si je kdaj slišal. Najhujša, kajti Ice ostaja resničen. Glede na to, koliko mojih prijateljev je bilo ubitih v zadnjem letu, ne mislim postati pozitivec samo zato, da bi koga osrečil. In ko gledam vse nasilje na ulicah, vem, da moram govoriti o tem. Poglej, pozitivnost je nekaj, kar je povezano z upanjem, jaz pa se ukvarjam z resničnostjo, in to sta nasilje in agresija, to, kakšni mamofuki v resnici so. Mamofuki te umorijo, tako je to. Sem pač tak, mogoče sem hudič, ne vem, ampak ne morem po radiu govorit: Bodite pozitivci in blablabla. Vem, kaj je prav, vem pa tudi, kaj me vzburja: seks, porno, vse to. Poglej me skozi tako perspektivo: osebno nočem nikomur nič hudega, ne glede na to, kakšne barve je ali kar koli, ampak če me hoče kdo jebat, jih bo fasal.

Ali še vedno delaš TV show Badass?

Ne, zadeva mi logistično ni več znesla, preprosto nisem imel časa. Snemam solo ploščo, delam z Body Count, snemam filme, samo letos sem naredil štiri vloge. Sem pa pripravil osnutek novega šova, Players, ki bi ga lahko začel delati. Toda to bi bila služba, šiht od devetih do petih, in bi mi verjetno začelo zmanjkovati časa za glasbo. Saj me mika. Glasba je gemblanje: posnameš ploščo, pa ne veš, ali bo sploh šla v promet...

Ja, ampak po mojem imaš dovolj veliko bazo fanov, ki kupujejo vse, kar posnameš.

To že, ampak ne zamenjuj me z Bon Jovijem. Mislim, tukajle sem naredil zajebano dober koncert, ampak po tem, ko si bomo razdelili denar, mi bo ostalo tisoč dolarjev, ki jih lahko že nocoj zapravim po telefonu. Štekaš? Guns’n’Roses za koncert pobašejo milijon in pol dolarjev. Tako, da še nisem tako blizu penziji kot Axl Rose. Veliko delam: rap, filmi, Body Count. Kot Henry Rollins, različne stvari, vedno v undergroundu. In v undergroundu bom tako dolgo, dokler mainstream ve, da me ne more kontrolirat. Saj bi me lahko dali v reklamo za 7 Up, ampak vedo, da bi rekel: “Odjebi 7 Up!” In da to ne bi bila nobena reklama. Vedo, da mi ne morejo reči: “Ne reci tega in tega, reci to in to.” Lahko sem dober z vsemi, kul, ampak vedno bom govoril samo to, kar hočem. Zato sem tudi zapustil Warner Brothers in zdaj izdajam plošče za Virgin in je vse kul. Samo tako sem lahko svoboden. Ne čutim nobene potrebe, da bi me kdo držal za jajca in mi govoril, koji kurac naj delam.

Nekateri rapperji so te žalili zaradi tvoje rockovske kariere.

V rap biznisu je samo nekaj mojih vrstnikov, samo nekaj ljudi, ki se mi lahko postavijo ob bok: Krs-One, Chuck D, Ice Cube, Dr. Dre, Geto Boys. In nobeden od teh ni rekel nič. Chuck je že delal z Anthraxi in s Sonic Youth, Krs z R.E.M., Cube je imel v videu Red Hot Chilli Peppers. Mi smo liderji, mi smo najboljši v špilu. Nimam časa, da bi poslušal kakšnega frustriranega, nevoščljivega rapperčka, ki ne zna narediti niti poštene rapperske plate. Za rapperje je najvažnejši ego. In jaz nimam nobenih problemov z vrhunskimi rapperji, kot so Wu-Tang, Cypress Hill, nobeden od teh me ni nikoli žalil. To so počeli mali, ničvredni, smrdljivi rapperčki, ki mi lahko pušijo kurac in ki mi nikoli ne bodo segli niti do kolen. Ko jih jebe!

Nekateri Body Count postavljajo ob bok Rage Against The Machine.

Rage so kul band, v L.A.-ju so prvič nastopili kot naša predskupina, ampak so popolnoma političen band. Jaz pa ne morem govoriti samo o politiki. Če bi se midva, recimo, zdajle začela pogovarjati o politiki in o problemih v Sloveniji, bi jaz po petnajstih minutah pogovor zagotovo obrnil na joške in riti, na seks. Samo politika me dolgočasi. Moji možgani so zaposleni s seksom, nasiljem, politika je res bolj v ozadju. Jaz bi celo noč lizal pičke, če bi le lahko.

Vrniva se k tvoji novi plošči. Kakšna bo, kdaj bo izšla, kdo jo bo produciral?

VII: The Deadly Sin bo trda in nasilna plošča. Trša od vsega, kar sem posnel do sedaj. Nekaj komadov producira Dr. Dre, sodelujejo tudi Spice 1 in drugi moji prijatelji. Zvok je njujorški, nasilen, in to mi je všeč. Všeč so mi Mobb Deep, Wu-Tang Clan. Hard core. Nekdo me je vprašal, zakaj še vedno delam hardcore rap. Odgovoril sem mu, da ko sem začel delati muziko, nisem prodal veliko plošč. Dandanes jih spet prodam manj, kot sem jih že, in zato se vračam k tisti nasilni, osnovni energiji, ki me je vodila na začetku. Plošča bo verjetno izšla v začetku prihodnjega leta in ne bo politična, ker mislim, da sem naredil že dovolj političnih komadov. Ti povem en verz z nove plošče? One two / I write beats to load guns to / music for the hoodlooms / somebody’s gotta do them.

Ali še vedno podpiraš projekt Peace over Watts in premirje med gangi?

Seveda. Ne razumi me napak: nisem nasilen v vsakdanjem življenju, nasilje me samo zabava. Ko grem na avtomobilsko dirko, grem gledat nesreče, čakam, da se kdo razsuje. V filmih vedno čakam na nasilne prizore. To, kar čutim, je zelo kompleksno, na nek način paradoksno. Ampak ne morem biti drugačen. In to, da ti govorim, da vem, da delam nasilno glasbo, nisem pa nasilen, je verjetno samo dokaz, da sem zmeden. Ne vem.

Kakšno glasbo najraje poslušaš?

Ko se z Body Count vozimo z avtobusom, čez dan, poslušamo rap. Po koncertih potrebujemo malo nežnosti, tišjo glasbo, Sade, Isley Brothers, takšne stvari. Ko gremo ven, v klube, gremo na rave, kajti tam so bejbike v mini krilcih. Ne gremo v kakšne prešvicane rockovske klube. Rock poslušamo zelo redko, mogoče pred koncertom kakšno Pantero, da nas malo našpiči. Vsaka muzika ima svoj trenutek. Če hočeš seksat, ne boš rolal rejva, ampak kaj umirjenega, Sade, da ustvariš razpoloženje. Ko se voziš, ves pijan in divji, potrebuješ Motorhead. Ko hočeš plesat, poslušaš hip hop in rave. Vsaka muzika ima svoj čas. Body Count si verjetno zarolaš, preden greš koga razfukat, ne vem (smeh). Sicer pa poslušam vse sorte stvari, najbolj nore stvari, Screwdriver recimo, tako da grem drugim včasih že na živce.

Sporočilo za konec?

Nikoli, v nobeni državi, se mi ne zdi smiselno pridigati o lokalni politiki, o lokalnih problemih. Kaj pa jaz vem o političnem položaju v Sloveniji? In brez veze bi bilo, da bi na odru pridigal: naredite to, naredite ono, čez dve uri pa se bom z letalom v prvem razredu odpeljal stran. Tako da se tega raje izogibam. Pomembno se mi zdi le, da se je nocoj mularija dobro zabavala s petimi črnci iz losageleškega geta in da je zaradi tega mogoče kdo izgubil predsodke do črncev, ki jih je, zahvaljujoč medijem, mogoče imel.

Napo-Lee-Tano