Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jane Weber

Jimmie Dale Gilmore

Pesmi Novega sveta

O Jimmieju Gilmoru sem prvič bral v neki ameriški glasbeni reviji. Novinar je tako hvalil njegovo glasbo, da sem začel nejeverno dvomiti o njeni kakovosti, vendar mi je že pogled na fotografijo glasbenika s skrivnostnim indijanskim nasmehom, dolgimi lasmi in staro kitaro gibson, na kakršno sta rada igrala tudi Lightnin’ Hopkins in Townes Van Zandt, obljubljal veliko odkritje. Ko sem pozneje v neki bavarski trgovini s ploščami prvič slišal Jimmiejevo petje, je bilo dvomov konec. Mislim, da sem se počutil tako kot Hank Snow takrat, ko je začel poslušati Jimmieja Rodgersa. Ko zapoje Jimmie Dale Gilmore, se ti preprosto zdi, kot da se na zahodu odpira nebo Novega sveta. Jimmie je bil nekega majskega popoldneva doma v Austinu in privolil je v krajši pogovor.

Kdo ti je pomagal odkriti glasbene čare countryja?

Moj oče je bil eden prvih električnih kitaristov v zahodnem Teksasu. Čeprav nisem nikoli igral na električno kitaro, me je glasba, posebno zgodnji country, vse otroštvo nekako obkrožala. Moj prvi glasbeni junak je bil Hank Williams, kmalu sta se mu pridružila Elvis Presley in Roy Orbison. Orbison je name zelo vplival. Mislim, da se kot otrok še nisem zavedal, da bom nekoč glasbenik. Glasbo sem preprosto imel rad. Ob vsaki priložnosti sem jo poslušal na radiu in ploščah, najbolj pa sem bil srečen, če sem jo slišal živo na koncertu. Našteti glasbeniki so mi bili tedaj najbližje. Bil sem najsrečnejši otrok, če sem jih lahko poslušal.

Leta 1972 si s skupino The Flatlanders - v njej sta bila tudi Joe Ely in Butch Hancock - naredil prve posnetke. Kakšni so tvoji spomini?

To so bili resnično čudoviti časi in vsi smo še vedno dobri prijatelji. Mislim, da pravzaprav nismo hoteli postati poklicna glasbena skupina; skupaj smo igrali, ker smo se dobro imeli, pozneje pa se je izkazalo, da je v zasedbi več nadarjenih glasbenikov. Ploščo More A Legend Than A Band imam še vedno zelo rad.

Kdaj pa si začel pisati pesmi in o čem najraje pesniš? Vem, da rad poješ tudi pesmi drugih avtorjev.

Pesmi sem začel pisati zelo zgodaj, mislim, da pri osemnajstih ali devetnajstih, in nekatere, ki sem jih napisal kot mladenič, pojem še danes. Veliko sem razmišljal in študiral o duhovnosti in mislim, da so moje skladbe nekakšna mešanica tem o ljubezni, vendar ne le o ljubezni med moškim in žensko, ampak o ljubezni v najrazličnejših oblikah, torej tudi o ljubezni do življenja. Včasih je težko reči, zakaj se me kaka pesem dotakne, druga pa ne. V glasbi imam rad lepe melodije in humor. Mislim, da sem lahko srečen, da imam prijatelje, ki so izjemno dobri pisci. Nimam se za prav dobrega pesnika in ne znam pisati smešnih pesmi, zato pa je v tem mojster moj prijatelj Butch Hancock in resnično jih obožujem.

Sem velik oboževalec tvojega petja. Kje si se ga naučil?

Slog petja sem razvil po občutku in spontano, mislim, da vmes ni bilo nič načrtnega. Poslušal sem veliko glasbe in ta je verjetno vplivala name, vendar nikoli nisem nikogar posnemal. V meni je bilo veliko zvokov in občutij, ki sem se jih navzel ob poslušanju glasbe drugih pevcev, toda vedno sem hotel ustvarjati svojo glasbo. V njej je seveda čutiti vse vplive, čeprav sem jih mogoče nekako prikril. Eden mojih najljubših pevcev je bil Jimmie Rodgers. Njegovo zapuščino sem začel odkrivati zelo zgodaj, šele veliko pozneje pa sem dojel, kako globoko je vplival na skoraj vse ljudi, ki sem jih najraje poslušal, celo na Boba Dylana.

Tvoja nova plošča Braver Newer World, posneta s producentom T-Bonom Burnettom, prinaša nekaj novega.

Namenoma sem privolil v drugačno produkcijo. Bil sem prepričan in imel sem nekakšen občutek dolžnosti, da moram pokazati, kako močno so name vplivali Roy Orbison in drugi glasbeniki. Želel sem posneti ploščo, ki bi bila bliže rock’n’rollu kot countryju, čeprav je moja glasba od nekdaj nekakšna mešanica obeh zvrsti. Izkoristil sem možnost mešanja teh slogov in za ploščo posnel nekaj nenavadnih zvokov. Nekoč bi rad posnel tudi ploščo starega countryja s pesmimi Jimmieja Rodgersa, Hanka Williamsa, Leftyja Frizzella, Webba Pierca in mogoče celo Martyja Robbinsa. Zelo rad namreč pojem pesmi iz Nashvilla petdesetih let.

Prijetno sem bil presenečen, ko sem na albumu slišal pesem Black Snake Moan slepega Lemona Jeffersona, v tvoji glasbi pa slišim tudi vplive Lightnina Hopkinsa in Mancea Lipscomba. Očitno imaš rad blues iz Teksasa.

Mislim, da je glasba iz Teksasa zelo osebna. Pevci iz te dežele so vedno raje prepevali o svojih lastnih izkušnjah kot pa, recimo, o vremenu. Prepričan sem, da je to poglavitna značilnost teksaške glasbe. Zelo rad imam blues iz Teksasa, posebno rad, mislim, da pogosteje kot kakega drugega pevca, pa sem poslušal Lightnina Hopkinsa. Menim, da je teksaški blues najlepša glasba sploh. Tudi Mance Lipscomb je bil eden mojih ljubših pevcev iz Teksasa, mednje bi verjetno lahko uvrstil še Leadbellyja. To glasbo resnično obožujem in mislim, da je nekaj najboljšega.

Jane Weber